Jedro

Namen zastopanja je z izjavami poslovne volje zastopnika povzročati neposredne učinke za zastopanega. Zastopnik mora obvestiti drugo stranko, da nastopa v imenu zastopanega; vendar ima pogodba pravni učinek za zastopanega in za drugo stranko tudi tedaj, kadar tega ne stori, če je druga stranka vedela ali bi po okoliščinah lahko sklepala, da on nastopa kot zastopnik (tretji odstavek 70. člena OZ).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek 11.790,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2020 dalje. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da sta pravdni stranki solastnici osnovnih sredstev, zalog in materiala, vsaka do 1/2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožeča stranka v 15 dneh povrniti toženi stranki 4.519,83 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

2.Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pri čemer naj zadevo dodeli drugemu sodniku oziroma sodnici. V pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov višjega sodišča. Sodišče prve stopnje je zgolj prekopiralo razveljavitveno vmesno sodbo z minimalnimi spremembami. Ni se opredelilo do zaslišanja priče A. A., prav tako pa ni zaslišalo pričo B. B. Ta bi povedal glede okoliščin o 14-dnevnem usposabljanju. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati nižji dokazni standard pri dokazovanju ustne družbene pogodbe, upoštevaje ob tem dokazno stisko tožeče stranke. Sodišče ni opravilo tehtanja med pravico do zasebnosti in svobodno gospodarsko pobudo, pri čemer je podana tudi protispisnost glede trditev o utemeljevanju družbeništva s podjemno pogodbo. Sodišče ni presojalo elektronskega sporočila z dne 2. 9. 2018, napačna je tudi ugotovitev, da tožeča stranka v komunikaciji ni nikjer omenjena. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče o partnerskem odnosu med zakonitima zastopnikoma pravdnih strank. Napačno je ocenilo kredibilnost priče C. C. ter Č. Č. Sodišče prve stopnje ni ločilo med institutom sklenitvene izpolnitvene faze pogodbe, nepravilno je upoštevalo inštitut konkludentne sklenitve pogodbe. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo bilančno evidentiranje družbene pogodbe po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ). Pritožba nadalje podrobno izpostavlja pričanje A. A., tako pred kazenskim sodiščem kot pred konkretnim pravdnim sodiščem. Teh izpovedb sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče B. B. kljub temu, da je višje sodišče izpostavilo, da bi ta priča lahko pojasnila kompleksnost izdelave sladoleda. Tožeča stranka se je zavezala preko svojega zakonitega zastopnika, da bo v konkreten posel vložila obširno praktično znanje, veščine in ekspertizo na področju prodaje in obratovanja prodajalne sladoleda. V tej zvezi je razpolagala tudi s poslovnimi povezavami glede obratovanja prodajalne sladoleda. Tega znanja tožena stranka ni imela, ampak je v projekt vložila zgolj finančna sredstva. Pritožba izpostavlja posamezne okoliščine tega poslovanja, ki se nanašajo na vzpostavitev poslovanja, operativno vodenje, razvoj receptur in produktov, usposabljanje osebja in poslovne povezave. Nadalje pritožba opozarja, da je sodba ostala neobrazložena tudi glede izpovedbe priče C. C. Sodišče prve stopnje je napačno dokazno ocenilo izpoved priče D. D. Protispisnost je podana tudi glede izpovedi priče Č. Č. Nadalje pritožba opozarja na elektronsko sporočilo z dne 12. 8. 2018. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče E. E., pri čemer je to storilo, ker njegova izpoved o ugledu slaščičarne v Ljubljani na drugačno odločitev ne bi mogla vplivati.

3.Prvostopenjsko sodišče zakonitega zastopnika tožeče stranke ni vprašalo, če sta se on in F. F. pogovarjala kot zakonita zastopnika pravdnih strank ali le kot fizični osebi. Dejansko stanje je ostalo neugotovljeno. Iz elektronskega sporočila F. F. z dne 12. 8. 2018 izhaja, da naj ji zakoniti zastopnik tožeče stranke posreduje podatke za izplačilo na tekoči račun, če pa želi izplačilo kam drugam, pa naj pošlje račun podjetja. Navedeno neposredno izkazuje, da je zakonita zastopnica tožene stranke vedela in se zavedala, da je G. G. nastopal v imenu tožeče stranke. Nadalje pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokazov v zvezi z zvočnimi posnetki. Opozarja na napačno presojo glede kolizije ustavnih pravic. V tej zvezi opozarja tudi na nujnost in primernost izvedbe tega dokaza. Pogovori, ki jih je posnel zakoniti zastopnik tožeče stranke, so potekali zgolj in samo v zvezi s poslovanjem prodajalne sladoleda. Ni šlo za pogovore intimne ali zasebne narave. Z zvočnim snemanjem teh pogovorov ni bil prizadet noben nepremoženjski interes. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo tudi materialno pravo. Zakoniti zastopnik tožeče stranke ni bil zgolj delavec, temveč enakopraven partner v poslu. Nadalje pritožba opozarja na kršitev pravice do izjave. Tudi stroškovna odločba mora biti konkretizirana tako, da se jo lahko preizkusi.

4.Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5.Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7.Namen zastopanja je z izjavami poslovne volje zastopnika povzročati neposredne učinke za zastopanega. Zastopnik mora obvestiti drugo stranko, da nastopa v imenu zastopanega; vendar ima pogodba pravni učinek za zastopanega in za drugo stranko tudi tedaj, kadar tega ne stori, če je druga stranka vedela ali bi po okoliščinah lahko sklepala, da on nastopa kot zastopnik (tretji odstavek 70. člena OZ). V tej zvezi je treba imeti pred očmi tudi pravilo iz drugega odstavka 32. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), po katerem je korporacijski zastopnik (direktor) upravičen (v razmerju do tretjih) v imenu in za račun družbe¹ opravljati vsa pravna dejanja, ki jih lahko opravlja družba.

8.V obravnavani zadevi je tožena stranka ugovarjala aktivno legitimacijo tožeče stranke: trdila je, da v letu 2018, ko se je vzpostavila prodajalna sladoleda v A., ni bila na noben način obveščena, da je G. G. nastopal v imenu in na račun tožeče stranke. Tožena stranka za to zastopanje ni vedela, niti ni mogla vedeti, da je G. G. pri poslovanju s toženo stranko nastopal kot zakoniti zastopnik tožeče stranke.

9.Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela te trditve dokazati. Iz izpovedbe prokuristke tožene stranke F. F. jasno izhaja, da je ves čas mislila, da G. G. v poslovanju s toženo stranko nastopa kot fizična oseba (v svojem imenu in za svoj račun). Tudi iz izpovedbe direktorja tožeče stranke G. G. ne izhaja kaj drugega. V tej zvezi ni mogoče slediti pritožbeni kritiki, da bi morala sodnica ob zaslišanju te osebe postaviti neposredno vprašanje glede aktivne legitimacije tožeče stranke pri sklepanju dogovora o poslovnem sodelovanju s toženo stranko pri prodaji sladoleda v A. v letu 2018. Stranka in njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec lahko z dovoljenjem predsednika senata neposredno postavljata vprašanja nasprotni stranki, pričam in izvedencem (drugi odstavek 289. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pooblaščenec stranke seveda lahko postavlja vprašanja svoji in nasprotni stranki.

10.Direktor tožeče stranke je bil zaslišan na naroku 18. 1. 2023, pri čemer se pooblaščeni odvetnik te stranke tega naroka ni udeležil², niti ni skušal doseči preložitve naroka (ali poskrbeti za prihod substituta), pri čemer je G. G. na naroku 18. 1. 2023 izrecno izpostavil, da se bo tega naroka udeležil sam (brez pooblaščenega odvetnika). Zato se pritožnik v obravnavani pritožbi ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno raziskano (v smeri, da sodnica ni vprašala direktorja tožeče stranke, če sta se G. G. in F. F. dogovarjala kot zakonita zastopnika pravdnih strank ali kot fizični osebi). Sicer pa je G. G. na zaslišanju nedvoumno izpovedal (na postavljeno vprašanje sodnice), da sta pravni posel sklepala on in F. F. kot fizični osebi (ne pa kot navidezni osebi A. ali B.), kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Da je sporni pravni posel s toženo stranko sklepala tožeča stranka po direktorju G. G., pa ni potrdila niti priča D. D., sicer družbenik tožeče stranke v spornem obdobju.

11.Ravno tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz medsebojne pisne dokumentacije³ med G. G. in F. F. ni razvidno, da bi G. G. nastopal v svojstvu direktorja tožeče stranke. V dopisih, naslovljenih na toženo stranko, se kot pogodbeni partner vedno navaja G. G. Navedba tožeče stranke kot zastopanega oziroma G. G. kot direktorja tožeče stranke se nikjer ne pojavlja.

12.V dvomu je treba šteti, da tožena stranka ni vedela za zastopanje, zato ni izpolnjena veljavna predpostavka za veljavno zastopanje. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da je G. G. obvestil toženo stranko (prokuristko F. F.), da nastopa kot zakoniti zastopnik tožeče stranke, niti je ni na kakršenkoli način seznanil z identiteto zastopanega. To je razvidno tudi iz vsebine elektronskega obvestila z dne 12. 8. 2018 (na katerega se sklicuje obravnavana pritožba). Tožena stranka (zastopana po prokuristki F. F.) v tem obvestilu zgolj sprašuje G. G. (kot fizično osebo), naj ji posreduje bančne podatke za izplačilo, če pa želi izplačilo na račun koga drugega, naj ji posreduje račun podjetja. O poznani identiteti zastopanega (tožeča stranka) v tem obvestilu ni razvidno vedenje tožene stranke, temveč je iz tega obvestila razvidno le to, da tožena stranka sprašuje G. G., ali naj izpolnitev opravi na njegov bančni račun ali na račun kakega podjetja. Izpolnitev je namreč veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik odobril (drugi odstavek 280. člena OZ).

13.V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tudi iz razloga, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev konkretne tožbe. Zaradi tega se pritožbenemu sodišču, ki je v tem delu v celoti sledilo prepričljivi odločitvi sodišča prve stopnje, ni bilo treba ukvarjati z ostalimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na sklenitev zatrjevanega pravnega posla.

14.Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. To odločitev je mogoče preizkusiti na podlagi vloženega stroškovnika tožene stranke (listovna št. 306 spisa).

15.Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v skupnem znesku 466,65 EUR (za odgovor na pritožbo 625 odvetniških točk, za pavšalne materialne stroške 12,5 odvetniških točk in 22% DDV).

-------------------------------

1Družba kot umetna tvorba nima lastne poslovne sposobnosti.

2Vabilo je bilo dano na prvem naroku za glavno obravnavo dne 28. 10. 2022 - zapisnik na listovni št. 94 spisa.

3Tožeča stranka ni konkretno trdila, da je to dejstvo razvidno iz priloženih zvočnih posnetkov.