Jedro

Glede na to, da je pritožnik kot tožnik zahteval plačilo zavarovalnine, je bilo na njem breme dokazovanja trditve o višini stroškov popravila. Ker tako dejstva v zvezi z obsegom škode, nastale v zavarovalnem primeru, kot v zvezi z obsegom popravila (zamenjanih ali popravljenih delov vozila in potrebnega dela) izvirajo iz tožnikove sfere, ni bilo podlage za prevalitev dokaznega bremena na toženko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo 1.708,73 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti njene stroške postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev enakega varstva pravic. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Niti v zavarovalni polici niti v splošnih pogojih ni določeno, da bi moral zavarovanec pred popravilom vozila zavarovalnici predložiti ponudbo za popravilo vozila in počakati na njen odgovor. Iz zapisa v zavarovalni polici, da sta izbira izvajalca in način popravila prepuščena zavarovalnici, ne izhaja, da bi moral zavarovanec pred popravilom vozila toženki poslati ponudbo ali ji posredovati dobavnice o zamenjanih rezervnih delih. Določba je nejasna, ker ni razvidno, izbira katerega izvajalca je prepuščena zavarovalnici, kaj pomeni način popravila in kdaj taka obveznost nastane, in je zato ni mogoče razlagati v pritožnikovo škodo. Zaradi tega, ker škode ni popravljal na enem od pogodbenih servisov, ne more biti v slabšem položaju.

Zapis v zapisniku o ogledu škode ni sestavni del zavarovalne pogodbe in zato za zavarovanca ne more ustvarjati novih obveznosti. Nepredložitev ponudbe in dobavnic ne more biti razlog za zavrnitev plačila zavarovalnine.

Ker iz zapisnika ne izhaja, da bi bilo treba zamenjati rezervni del, so si razlogi sodbe, po katerih tožnik ni dokazal škode, ker ni predložil dobavnic, v nasprotju sami s seboj in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Enaka kršitev je podana, ker v sodbi ni razlogov o tem, ali je tožnik vedel, na kateri pogodbeni servis bi moral iti. Iz razlogov sodbe tudi ni razvidno, zakaj bi moral tožnik upoštevati toženkino navodilo iz zapisnika, ki ni bilo sestavni del pogodbe. Sicer pa je tudi zapis na zapisniku kontradiktoren. S prijavo zavarovalnega primera, omogočitvijo ogleda in predložitvijo računov o popravilu je izpolnil vse obveznosti iz 28. člena splošnih pogojev. Če je bilo sporno, ali je bilo vozilo popravljeno in kakšni deli so bili vgrajeni, bi to lahko preverila v skladu s 30. členom zavarovalnih pogojev. Nepravično je, da je dokazno breme o navedenem prevaljeno na tožnika. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave.

Nepredložitev dobavnic mu ne more biti v škodo. Dobavnice ne dokazujejo, da gre za originalen del, niti da je bil vgrajen v tožnikovo vozilo. Podatkov o nabavah in višini cene novih delov servis ni dolžan posredovati toženki tudi zato, ker gre za poslovno skrivnost. Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da navodilo v zapisniku ni nično, ker gre za konkretizacijo določbe iz zavarovalne police. Zapis na zapisniku ni jasen. V njem pa je za primer kršitve določena le zavarovančeva soudeležba in ne izguba zavarovalnih pravic.

Zavrnitev dokaza z izvedencem predstavlja nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno in s tem kršitev 8. člena ZPP. Izvedenec bi lahko ugotovil obseg škode na podlagi zapisnika o škodi, izdanega računa in fotografij poškodovanega vozila.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta 11. 7. 2012 sklenili pogodbo o zavarovanju avtomobilskega kaska, da je 16. 2. 2013 in 10. 4. 2013 prišlo do škodnih dogodkov, da sta bila izdelana zapisnika o ogledu poškodovanega vozila in da je servis A. 28. 4. 2014 in 7. 5. 2014 izdal računa o popravilu vozila v zneskih 268,72 EUR in 1.440,01 EUR. Sporno je bilo, ali je tožnik upravičen do izplačila zavarovalnine v višini, ki izhaja iz predloženih računov. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da tožnik ni upravičen do plačila zavarovalnine, ker je kršil pogodbeno obveznost, da bodisi opravi popravilo vozila pri pooblaščenem servisu bodisi pred popravilom pridobi ponudbo nepooblaščenega serviserja in jo pošlje toženki.

6. Navedeno stališče je materialnopravno zmotno. Kršitev sodelovalne dolžnosti sama po sebi ne zadostuje za zavrnitev zahteve za plačilo zavarovalnine. Pogodbena določba, po kateri bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere izmed dogovorjenih obveznosti, je namreč nična (942. člen OZ). Tudi razlaga določb zavarovalne pogodbe, ki bi privedla do takega stališča, zato ni dopustna.

7. Ne glede na navedeno je odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zavarovalnine pravilna. Iz ugotovljenih dejstev namreč izhaja, da tožnik ni dokazal višine škode, nastale v zavarovalnih primerih.

8. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je v zavarovalni polici jasno navedeno, da sta izbira izvajalca in način popravila prepuščena zavarovalnici, - da je bil tožnik predhodno obveščen, da mora v primeru popravila pri nepooblaščenem servisu zavarovalnici predložiti ponudbo o višini stroškov popravila, - da je toženka pozvala tožnika in servis k predložitvi ponudbe in dokazil o vgraditvi originalnih delov, - da nobeden od njiju zavarovalnici ni izročil niti zamenjanih delov niti dokazil o vgraditvi originalnih delov, - da račun s specifikacijo delov ne dokazuje, da so bili ti deli dejansko vgrajeni, - da bi bilo navedeno možno ugotoviti z ogledom vozila, a ga tožnik ni predlagal. 9. Pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka niso utemeljeni. Ta je podana, če zaradi izostanka razlogov o odločilnih dejstvih ali notranjih nasprotij med njimi sodbe ni mogoče preizkusiti. Že iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi bile zatrjevane kršitve take, da bi onemogočale preizkus zakonitosti sodbe. O tem, ali so zatrjevana nasprotja oziroma izostanek razlogov dejansko podani, se zato ni treba izreči. 10. V skladu s splošnimi pogoji kot sestavnim delom zavarovalne pogodbe je bila toženka po nastanku zavarovalnega primera dolžna tožniku povrniti škodo v višini stroškov popravila (prvi odstavek 16. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska ... – v nadaljevanju Splošni pogoji). Med pravdnima strankama je bilo tudi dogovorjeno, da je "izbira izvajalca in način popravila vozila [...] prepuščena zavarovalnici".

11. Pritožbeni očitek o nejasnosti navedene določbe ni utemeljen. Jasno je določeno, da gre za izbiro osebe, ki bo popravila škodo, h katere povrnitvi se je zavezala toženka z zavarovalno pogodbo, in način popravila, ki bo zagotavljal odpravo škode v okviru toženkinih pogodbenih obveznosti. V povezavi z 942. členom OZ je tudi jasno, da zavarovančevo neupoštevanje dogovora ni razlog za izgubo pravice do odškodnine. Že iz navedenega izhaja, da bo zavarovanec kljub temu, da bo sam izbral izvajalca popravila in se z njim dogovoril o načinu odprave škode, upravičen do odškodnine. Upoštevaje 950. člen OZ, po katerem je zavarovanec po nastanku zavarovalnega primera dolžan ukreniti vse, kar je v njegovih močeh, da omeji škodljive posledice, pa je v takem primeru moral računati, da bo zavarovalnica oporekala morebitnemu previsokemu računu. Na navedeno je bil tudi izrecno opozorjen z zapisom na zapisnikih o ogledu poškodovanega vozila.1

12. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o neenakopravnem obravnavanju tožnika v primerjavi z zavarovanci, ki izbiro izvajalca prepustijo zavarovalnici in se z njo vnaprej dogovorijo o načinu poprave škode. Vsem zavarovancem je zagotovljena pravica do povrnitve škode v višini stroškov popravila in v vseh primerih zavarovalnica preveri, ali so ti stroški dejansko nastali in ali so bili potrebni za popravo škode. Razlika je le v tem, da pri prvi skupini to stori vnaprej, pri drugi skupini pa za nazaj. Očitek o neupravičenem razlikovanju je neutemeljen že iz razloga, ker je pravico izbire imel tožnik.

13. Neutemeljen je tudi očitek o nepravični prevalitvi dokaznega bremena glede višine škode na tožnika. V vsaki pravdi je dokazno breme glede trditev, ki utemeljujejo zahtevek, na tistem, ki ga uveljavlja, torej na tožniku (212. člen ZPP). Prevalitev dokaznega bremena je ena izmed oblik olajšanja dokaznega bremena, ki pa jo lahko (kadar ni izrecno določena v zakonu) upravičuje le dokazna stiska. Ta v obravnavanem primeru ni izkazana.

14. Glede na to, da je pritožnik kot tožnik zahteval plačilo zavarovalnine, je bilo na njem breme dokazovanja trditve o višini stroškov popravila. Ker tako dejstva v zvezi z obsegom škode, nastale v zavarovalnem primeru, kot v zvezi z obsegom popravila (zamenjanih ali popravljenih delov vozila in potrebnega dela) izvirajo iz tožnikove sfere, ni bilo podlage za prevalitev dokaznega bremena na toženko.

15. Ugotovitev o dokazni moči predloženih računov, s katerimi je tožnik dokazoval višino škode, je dejanska ugotovitev, ki je s pritožbo v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati (prvi odstavek 458. člena ZPP).

16. Zavrnitev dokaza z razlogom, ki ni dopusten z vidika pravice do dokaza, predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,2 a z zavrnitvijo dokaza z izvedencem ta ni bila storjena. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da za mnenje o dejanskem obsegu popravila vozila ne zadostujejo predloženi dokazi (zapisnika o ogledu poškodovanega vozila in računa), ampak bi si moral izvedenec ogledati vozilo, tak način izvedbe dokaza pa je tožnik zavrnil. Ne gre za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno, ampak za razumen in s tem dopusten razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Pravica do dokaza se namreč ne nanaša na dokaze, s katerimi ni mogoče potrditi obstoja odločilnih dejstev.

17. Po navedenem je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen v zvezi s 442. členom ZPP).

18. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan toženki povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Upoštevaje vrednost spornega predmeta ji gre 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov (7,5 točk) in 22 % davek na dodano vrednost, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Relevantni deli zapisa se glasijo: "Servis, ki bo izvajal popravilo, še ni izbran oz. je izbran servis, ki nima sklenjene pogodbe z Z. Predlagamo popravilo na enem od pogodbenih servisov Z., s čimer vam bodo omogočene dodatne ugodnosti, ki izhajajo iz pogodbenih dogovorov med Z. in pogodbenim servisom. Zavarovalnica se ne obvezuje, takojšnjega obračuna in plačila računa v celoti, v kolikor se vozilo popravlja na servisu, ki ni pogodbenik Z. V nobenem primeru pa zavarovalnica ne bo priznala stroškov popravila, ki bodo presegali stroške popravila po krajevno običajnih cenah (skladno z 2. odstavkom 642. člena OZ). …. Pred začetkom popravila je potrebno izdelati ponudbo za izvedbo popravila, na temelju katere bo dogovorjen način izpolnitve obveznosti zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe. Skladno s sklenjenim zavarovanjem se zahteva popravilo na enem od pogodbenih servisov. Nespoštovanje tega določila ima lahko za posledico soudeležbo zavarovanca pri popravilu. Zamenjane dele potrebno vrniti na Z.." 2 Pritožnik jo je opredelil kot relativno bistveno kršitev določb postopka (kar ni dovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti), a na pravno opredelitev pritožbeno sodišče ni vezano.