Jedro

Tožena stranka je tožnici 4. 2. 2019 vročila ocenjevalni list, v katerem je nadrejeni navedel, da tožnice za ocenjevalno obdobje (leto 2018) ni ocenil, in takšno odločitev utemeljil. Ob prejemu ocenjevalnega lista je tožnica podpisala izjavo o seznanitvi. Tožnica je zahtevo za oceno njene delovne uspešnosti za leto 2018 vložila 18. 3. 2019, kar je po poteku osemdnevnega roka iz prvega odstavka 17.a člena ZSPJS, zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica zahtevo vložila prepozno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep PU A. št. ... z dne 26. 4. 2019 in da je tožena stranka dolžna oceniti delovno uspešnost tožnice za obdobje od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018. Odločilo je še, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 391,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe 17.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS). Vztraja, da je osemdnevni rok za vložitev zahteve za oceno njene delovne uspešnosti za leto 2018 začel teči 15. 3. 2019. Nadrejeni jo je 4. 2. 2019 sicer seznanil, da je ni ocenil za leto 2018. Vendar pa je ni ocenil z eno od ocen, ki so določene v 3. členu Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nasl. - Uredba), zato je rok za vložitev zahteve za podajo ocene začel teči s potekom roka iz drugega odstavka 4. člena Uredbe, tj. 15. 3. 2019. Takšno stališče utemeljujejo jezikovna, namenska in sistematična razlaga navedenih določb ZSPJS in Uredbe. Izpodbija še razloge, zaradi katerih je tožena stranka ni ocenila.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožena stranka je tožnici 4. 2. 2019 vročila ocenjevalni list, v katerem je nadrejeni navedel, da tožnice za ocenjevalno obdobje (leto 2018) ni ocenil, in takšno odločitev utemeljil. Ob prejemu ocenjevalnega lista je tožnica podpisala izjavo o seznanitvi. Tožnica je zahtevo za oceno njene delovne uspešnosti za leto 2018 vložila 18. 3. 2019, kar je po poteku osemdnevnega roka iz prvega odstavka 17.a člena ZSPJS, zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica zahtevo vložila prepozno.

7. Tožničinega stališča o začetku teka roka od 15. 3. 2019 ne utemeljuje nobena od metod razlage, ki jih izpostavlja v pritožbi. Osemdnevni rok za vložitev zahteve za preizkus bi začel teči od navedenega datuma, če nadrejeni tožnice do takrat ne bi seznanil s svojo odločitvijo. Uredba v drugem odstavku 4. člena določa, da se postopek ocenjevanja javnega uslužbenca izvede vsako leto najkasneje do 15. marca. To pomeni, da se postopek lahko izvede že prej, kar se je v obravnavanem primeru zgodilo 4. 2. 2019, ko je nadrejeni seznanil tožnico z odločitvijo, da se je ne oceni.

8. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno utemeljeno zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke. Posledično je odpadla vsebinska presoja zahteve za podajo ocene (da so bili podani upravičeni razlogi za oceno delovne uspešnosti za leto 2018) in se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v tej smeri ne opredeljuje.

9. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela. Tudi tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta vloga ni pripomogla k rešitvi tega spora (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).