Jedro

Hiša, na kateri so se izvajala dela, je razglašena za kulturni spomenik. Tožnica je izvajala dela na tem kulturnem objektu, ne da bi si za to pridobila kulturnovarstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Po prisilni ustavitvi del z njimi ni nadaljevala, vendar pa stanja na objektu tudi ni uskladila s predhodnimi sanacijskimi zahtevami omenjenega zavoda. Zato ji je bila upravičeno naložena sanacija nedovoljenih del skladno z drugim odstavkom 115. člena ZVKD-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. V izpodbijani odločbi je inšpektorica, pristojna za varstvo kulturne dediščine, Inšpektorata RS za kulturo in medije (prvostopenjski organ oziroma IRSKM) po uradni dolžnosti izdala na podlagi 109. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju: ZVKD-1) v zadevi nedovoljenih posegov na kulturnem spomeniku, tožeči stranki, ki stanuje na naslovu ..., da mora v roku 10 mesecev od dneva vročitve izpodbijane odločbe na lastne stroške strokovno izvesti sanacijo nedovoljenih del, in sicer na zahodni fasadi drugega nadstropja stanovanjskega objekta ..., ki je razglašen za kulturni spomenik, odstraniti neustrezno izveden omet, s postopki, ki bodo najmanj škodovali obstoječi kamniti površini fasade in namesto odstranjenega ometa izvesti finalni sloj kamnite fasade s fugiranjem na način, ki je bil uporabljen že v prvi fazi gradnje in ki poudarja najpomembnejšo historično, to je srednjeveško fasado. Tožnica je dolžna v roku enega meseca po prejemu odločbe zaprositi Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran (v nadaljevanju: Zavod oziroma ZVKDS) za konzervatorski načrt za izvedbo navedenih sanacijskih del. Dela je dolžna izvesti po pridobitvi kulturno-varstvenega soglasja in pod strokovnim nadzorom pooblaščene osebe Zavoda. V primeru, da dela ne bodo izvedena v roku iz odločbe, bo inšpektorica odredila, da dela izvede ZVKDS na stroške inšpekcijske zavezanke oziroma tožnice.

2. IRSKM je dne 28. 7. 2009 izdal odločbo št. 0612-65/2009-12, s katero je inšpekcijski zavezanki (tožnici) naložil, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti vsa nadaljnja dela, ki jih izvaja na objektu na naslovu ..., ne da bi si za ta dela predhodno pridobila kulturno-varstveno soglasje Zavoda. Z odločbo je bilo še določeno, da kolikor vzpostavitev prejšnjega stanja ne bo več mogoča, bo inšpektorica odredila sanacijo stanja ali nadomestni ukrep. Tožnica se je zoper to odločbo pritožila, pritožba je bila zavrnjena in odločba IRSKM z dne 28. 7. 2009 je postala pravnomočna in izvršljiva. Po opravljenem kontrolnem ogledu objekta je pristojna inšpektorica ugotovila, da tožnica z deli ni nadaljevala, da pa stanja na objektu tudi ni uskladila s predhodnimi sanacijskimi zahtevami Zavoda. IRSKM je z odločbo št. 0612-65/2009-22 z dne 12. 10. 2010 odločil, da mora tožnica v roku 10 mesecev od dneva vročitve odločbe na lastne stroške strokovno izvesti sanacijo nedovoljenih del na objektu, in sicer na novo izvesti fasadni plašč s fugiranjem celotne fasade na način, ki je bil uporabljen že v prvi fazi gradnje, ki poudarja najpomembnejšo historično, to je srednjeveško fasado in zagotavlja preglednost vseh faz fasade. Omenjena odločba je bila na pritožbo tožnice odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek, saj niti v obrazložitvi odločbe niti v mnenju Zavoda ukrep in obseg ukrepa nista bila natančno obrazložena in utemeljena. V ponovnem postopku je tako prvostopenjski organ pridobil natančnejše strokovno mnenje Zavoda glede izvedenih del na objektu s strani inšpekcijske zavezanke kot tudi obrazložen predlog za sanacijo nedovoljenih del. Po tako izvedenem postopku je bila izdana izpodbijana odločba z dne 27. 5. 2011, in sicer na podlagi drugega odstavka 115. člena ZVKD-1. 3. Ministrstvo je izpodbijano odločbo v celoti potrdilo. Sanacija nedovoljenih del na zahodni fasadi drugega nadstropja stanovanjskega objekta je lokalizirana samo na del objekta, ki ga uporablja tožnica. Zavrača pritožbene navedbe, da ima stavba več etažnih lastnikov, ki bi morale biti stranka postopka, saj je nedovoljena dela na objektu v delu, ki ga uporablja, izvajala edinole tožnica, in to brez soglasja ali vednosti drugih lastnikov in zato tudi izpodbijana odločba zavezuje le tožnico k sanaciji nedovoljenih del. Izpodbijana odločba je izdana tudi na podlagi strokovnega mnenja Zavoda, ki ga je prvostopenjski organ prejel 13. 4. 2011, in določa, da mora tožnica na lastne stroške izvesti sanacijo nedovoljenih del, in sicer odstraniti neustrezno izveden omet, s postopki, ki bodo najmanj škodovali obstoječi kamniti površini fasade in namesto odstranjenega ometa izvesti finalni sloj kamnite fasade s fugiranjem na način, ki je bil uporabljen že v prvi fazi gradnje in ki poudarja najpomembnejšo historično, to je srednjeveško fasado. Drugostopenjski organ zavrača pritožbene navedbe o tem, kakšna je bila fasada pred posegom, predvsem da ni bila fugirana, saj iz strokovnega mnenja, napravljenega glede na odvzem vzorcev in pregleda fasade, ki sta ga opravila delavca zavoda 17. 6. 2009, izhaja, da je bila fasada fugirana, kar je bilo dokumentirano tudi s fotoposnetkom. Navedbe tožnice o izgledu fasade zavrača kot pavšalne. Ugotovitve v strokovnem mnenju se ujemajo tudi s kulturnovarstvenimi pogoji Zavoda št. P/V-1420/4-09, ki so bile tožnici za obnovo fasade izdane že 17. 7. 2009. V tem strokovnem mnenju je navedeno, da so na kamniti fasadi ... ohranjene značilne oblike historičnih stilov, od začetnih romanskih faz gradnje, ki se kažejo že v sami pravilni pozidavi kamnitega gradiva, preko vmesnih faz, do najmlajših obdobij, kar predstavlja izjemno dragocenost na izpostavljeni lokaciji koprskega mestnega jedra. Drugostopenjski organ v celoti zavrača navedbe tožnice, da je šlo za nujen vzdrževalni poseg v skladu z 28. členom ZVKD-1. S konkretnim posegom, ki ga je storila tožnica na zahodni fasadi kulturnega spomenika, je ravno posegla v varovane vrednote kulturnega spomenika, in ni s tem odvrnila nevarnosti poškodovanja ali uničenja kulturnega spomenika. Prav tako iz spisa ni razvidno, da bi pri tem šlo za neizogiben in nemudoma potreben poseg, ki bi odvrnil nevarnost uničevanja ali poškodbe spomenika ali za odvrnitev nevarnosti za ljudi in premoženje.

4. Tožnica je vložila tožbo na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Tožnica trdi, da na predmetni fasadi, kar se da zlahka ugotoviti še danes, ni bilo nikoli nobenega fugiranega zaključnega sloja, ampak na vzhodni strani cementni omet na celotnem delu fasade, na zahodni strani ometa iz malte, ki je deloma odpadel, na zadnji etaži pa je nov omet iz malte. To vse se da ugotoviti iz slik iz ogleda in zapisnika inšpekcijskega pregleda ter po potrebi z izvedencem. Zgradba je bila v zgodovini vedno ometana, originalno stanje je, da je na kamnitem zidu omet. Del je odpadel, del pa je še vedno na stavbi. To preprečuje uničenje stavbe, saj zadržuje prodor vode v notranjem zidu, zato je popolnoma zgrešeno, da se inšpekcijski zavezanki nalaga obnova fasade na popolnoma drugačen način in s popolnoma drugačnim sredstvom, kot je to bilo v zgodovini. Tožnica bi po navedbah izpodbijane odločbe morala stavbo spremeniti v neko zgodovinsko idealno stanje, ki ga nikoli ni bilo. Ali vsaj zadnjih 40 let ne. Inšpekcijski organ ne sme v svoji dejavnosti odrediti nekaj, kar krši druge predpise oziroma kar pomeni nezakonito dejanje po drugih predpisih. V sporni stavbi živi več lastnikov. Fasada je skupni del stavbe, urejanje skupnih delov stavbe pa ureja Stanovanjski zakon (v nadaljevanju: SZ-1), lastninska razmerja na stvari v solastnini pa tudi Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ). 25. člen SZ-1 določa ravnanje v konkretni zadevi. Ni sprejemljivo, da bi moral le en etažni lastnik zaradi sanacije že tako nujno potrebnih vzdrževalnih del obnoviti objekt, ki je etažno razdeljen in ki predstavlja bivališče več etažnim lastnikom. Tožnica je opravila le nujna dela, da bi se zagotovila varnost in preprečila nadaljnja škoda. Obravnavana fasada je bila kot sama zgradba obsežno prenovljena v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Takrat je bila obnovljena streha, na vzhodni strani je bil objekt ometan v 80-ih letih, leta 2008 sta bila s strani Elektro Koper izvedena prekop fasade in namestitev električnih omaric. Vse to so posegi, ki so vplivali na stanje stavbe in nimajo nobene zveze z ravnanjem tožnice. Posegi so bili nujni. Tožnica je z nujnimi vzdrževalnimi posegi intervenirala na zelo omejenem delu fasade z obnovo obstoječega ometa. Stanje zgradbe je bilo ekstremno problematično, saj je ogrožalo varnost ljudi in premoženja, zato je tožnica po pridobitvi mnenja statika začela s postopkom nujnega posega na objektu v okviru pooblastil 28. člena ZVKD-1. Po materialnih predpisih je šlo torej za dovoljen poseg in tožnice se zaradi tega ne sme sankcionirati. Naslovni organ pri izdaji odločbe tudi ni upošteval, da ima stavba, ki naj bi bila predmet del, več etažnih lastnikov in so vsi stranke postopka. Opraviti imamo z materialnim sosporništvom. Skladno s 44. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) bi moral organ po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice, dolžnosti ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. S tem bi bila zadoščena tudi načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Če je že bila izdana izpodbijana odločba, ki nalaga obnovo fasade, bi moralo v izreku zajeti vse etažne lastnike. Sodišču tožnica predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in se v celoti sklicuje na razloge, ki so navedeni v odločbah obeh stopenj.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana prvostopenjska odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge, zato se sodišče glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

8. V obravnavanem primeru se spor nanaša na izrek inšpekcijskega ukrepa inšpektorice, pristojne za varstvo kulturne dediščine IRSKM. Vprašanje inšpekcijskega nadzora v zvezi s posegi v kulturno dediščino ali spomenik samostojno ureja ZVKD-1. V inšpekcijskem postopku po tem zakonu inšpektor ugotavlja, ali je zavezanec pridobil kulturnovarstveno soglasje za nameravani poseg, kakor tudi, ali se dela izvajajo v skladu z izdanim kulturnovarstvenim soglasjem. V skladu z določbo 115. člena ZVKD-1 inšpektor, če ugotovi, da se izvaja ali se je izvedel nedovoljen poseg v dediščino ali spomenik, z odločbo odredi ustavitev izvajanja vseh del. Ustavitev del velja, dokler inšpekcijski zavezanec ne pridobi kulturnovarstveno soglasje za nameravani poseg, za katerega mora zaprositi v enem mesecu po izrečenem ukrepu. V primeru, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni več mogoča, inšpektor odredi sanacijo stanja ali nadomestni ukrep.

9. Iz podatkov spisa izhaja, da je hiša na naslovu ... razglašena za kulturni spomenik z identifikacijsko enoto dediščine EŠD 8329. Iz listin prav tako izhaja, da je tožnica izvajala dela na tem kulturnem objektu, ne da bi si za to pridobila kulturnovarstveno soglasje Zavoda. Tožnica po prisilni ustavitvi del z njimi ni nadaljevala, vendar pa stanja na objektu tudi ni uskladila s predhodnimi sanacijskimi zahtevami Zavoda. Zato je bila z izpodbijano odločbo tožnici naložena sanacija nedovoljenih del na zahodni fasadi drugega nadstropja stanovanjskega objekta ... skladno z drugim odstavkom 115. člena ZVKD-1. 10. Tožnica trdi, da gre v konkretnem primeru za materialno sosporništvo, saj ima stavba več lastnikov, vendar se sodišče s tem ne strinja, saj je iz zapisnikov in priloženih slik popolnoma jasno razvidno, da je nedovoljena dela izvajala le ona ter le na delu, ki ga sama uporablja, zato je tudi zavezanka za sanacijo stanja le tožnica.

11. Tožničin ugovor, da je šlo za nujna vzdrževalna dela v skladu z 28. členom ZVKD-1 sodišče ne sprejema, saj je v nasprotju s podatki predloženega spisa. Iz strokovnega mnenja Zavoda pa tudi ne izhaja, da bi šlo za tako neizogiben poseg, ki bi odvrnil nevarnost uničenja ali poškodbe spomenika ali za odvrnitev nevarnosti za ljudi in premoženje. V izjavi, ki je priložena v spisu, tožnica navaja, da ni vedela da je objekt kulturni spomenik in da je za takšno vrsto del potrebno kulturnovarstveno soglasje, vendar pa je pravna nevednost ne opravičuje. Inšpekcijski organ je tako po presoji sodišča pravilno uporabil določbe ZVKD-1, ki urejajo inšpekcijsko ukrepanje v primeru nedovoljenih posegov v kulturni spomenik. Kaj natančno mora storiti tožnica, je inšpektorica določila na podlagi strokovnega mnenja Zavoda z dne 13. 4. 2011 in sicer, da mora tožnica na lastne stroške izvesti sanacijo nedovoljenih del, odstraniti neustrezno izveden omet, s postopki, ki bodo najmanj škodovali obstoječi kamniti površini fasade in na mestu odstranjenega ometa izvesti finalni sloj kamnite fasade s fugiranjem na način, ki je bil uprabljen že v prvi fazi gradnje, da bi se poudarila najpomembnejša historična oziroma srednjeveška fasada. V izogib ponavljanju tudi sodišče zavrača kot irelevanten ugovor, da v preteklosti fasada ni bila fugirana, saj iz fotodokumentacije, odvzetih vzorcev in iz strokovnega mnenja Zavoda iz leta 2009 izhaja prav nasprotno. Tožnica tudi ne poda konkretnih razlogov, zakaj sodišče tem ugotovitvam ne bi verjelo.

12. Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 13. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.