Jedro

Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da vse zdravstvene storitve niso krite iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar pa še ne pomeni nujno, da določene storitve kljub temu niso potrebne. Navedeno je v svojem izvedenskem mnenju izpostavil tudi izvedenec medicinske stroke, ki je potrdil, da je bila fizioterapija potrebna, saj je pripomogla k tožničinem hitrejšem okrevanju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 806,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2012 ter v II. točki izreka tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. V preostalem (glede zavrnitve zahtevka na plačilo 4.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2011) se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 73,31 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 4.866,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da sodbe glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo ni mogoče preizkusiti, saj primerjava med obsegom škode, ki jo je utrpela tožnica, in obsegom škode, ki izhaja iz sodne prakse v sorodnih primerih, ni mogoča, ker primeri v obrazložitvi sodbe niso konkretizirani. Dodaja, da je odmerjena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenem bistveno prenizka in manjša od dosojene odškodnine v podobnih primerih. Vztraja pri stališču, da bi sodišče pri presoji utemeljenosti odškodnine za strah moralo upoštevati tudi sekundarni strah, ki ga je tožnica nedvomno utrpela. Sodišča so oškodovancem v podobnih primerih priznavala odškodnino za sekundarni strah, kar bi z upoštevanjem načela objektivne pogojenosti višine odškodnine moralo veljati tudi v konkretnem primeru. Prenizka in neskladna s podobnimi primeru naj bi bila tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožnica izpostavlja izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja, da je njena življenjska aktivnost zmanjšana pri hujših naporih, pri čemer bo morala tožnica razgibalne vaje za hrbtenico izvajati vsakodnevno do konca življenja. Nasprotuje tudi zavrnitvi zahtevka za premoženjsko škodo. Glede zahtevane povrnitve potnih stroškov in parkirnine sodba nima razlogov, zato njen preizkus ni mogoč. Toženka pa tožbenih trditev v tem delu ni argumentirano prerekala, zato bi jih sodišče moralo priznati. Dodaja, da bi sodišče glede na jasno izvedeniško mnenje moralo priznati tudi stroške fizioterapije, saj je bila ta potrebna, čeprav tožnica ni dobila napotnice osebnega zdravnika. Graja tudi odločitev o stroških, za katere meni, da ji v sorazmernem delu pripadajo. Tožba je bila namreč potrebna, saj je toženka odškodnino plačala šele po vložitvi tožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je bilo v postopku na prvi stopnji v celoti in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje in za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva, pritrditi pa je pritožbi, da je pri odmeri odškodnine sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP). Kljub temu je bil tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno zavrnjen, saj je tožena stranka tožnici že plačala 2.200,00 EUR odškodnine, kar po presoji pritožbenega sodišča ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

6. Kriteriji za odmero nepremoženjske škode so določeni v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pri čemer mora biti upoštevano tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kakor tudi objektivno merilo (sodna praksa v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin primerljivih z obsegom obravnavane škode).

7. V konkretnem primeru je med pravdnima strankama nesporno, da je tožnica ob prometni nesreči, ki se je zgodila 9. 5. 2011, utrpela nihajno poškodbo vratne hrbtenice. Mesec dni po poškodbi je tožnica trpela blage do srednje hude bolečine v vratni hrbtenici in blage glavobole ter ves ta čas jemala blage analgetike. Kategorizacija poškodb po Fisherju glede na težo poškodbe tovrstne primere uvršča med (zelo) lahke primere, za katere se odškodnina glede na sodno prakso odmerja med dvema in tremi povprečnimi neto plačami (1), kar povsem ustreza že izplačani odškodnini (2,2 povprečni plači).

8. Upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, to je čas trajanja telesnih bolečin in njihovo intenzivnost ter vse nevšečnosti, ki jih je tožnica pri tem trpela, kar pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti povzema, je ugotoviti, da odmerjena odškodnina sodišča prve stopnje iz te postavke kot celota ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz citiranih zakonskih določb OZ in bi glede na obstoječo sodno prakso v podobnih primerih bila primerna odškodnina iz tega naslova 1.000,00 EUR (2) in ne prisojenih 800,00 EUR.

9. Glede vtoževane odškodnine za strah pritožnica zmotno meni, da bi sodišče moralo odškodnino za sekundarni strah priznati na podlagi objektivnega kriterija, tj. da je bila taka vrsta škode priznana v podobnih primerih. Odgovor na vprašanje, ali se neko obliko premoženjsko škodo prizna, je namreč odvisen od konkretnih okoliščin primera. Do primerjave s podobnimi primeri pride šele pri odmeri višine odškodnine, do česar pač ne pride, če neka oblika škode sploh ni nastala. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnica nastanka sekundarnega strahu ni uspela dokazati. Sodišče je svojo ugotovitev pravilno črpalo iz izvedeniškega mnenja, ki ugotavlja, da je tožnica glede na obseg in naravo poškodb morala in mogla pričakovati, da bodo njene težave z zdravjem prenehale. Nekoliko prenizka pa je odškodnina za pretrpljeni primarni strah, ki bi glede na primerljive primere namesto 200,00 EUR morala znašati 500,00 EUR (3).

10. Prenizka je tudi odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da bo tožnica določene bolečine trpela trajno, kar ji bo predstavljalo manjšo oviro pri hujših obremenitvah ali hitrih gibih v vratu (šport). Doživljenjsko bo morala izvajati tudi razgibalne vaje. Namesto dosojenih 500,00 EUR bi bila glede na primerljivo sodno prakso pravična odškodnina 700,00 EUR (4). Ker odmerjena pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo tako ustreza že med pravdo izplačani odškodnini, je pritožbeno sodišče zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu potrdilo.

11. Sodišče prve stopnje pa je zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo. V skladu s 174. členom OZ mora namreč tisti, ki prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, oškodovancu povrniti stroške v zvezi z zdravljenem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica napotena na deset fizioterapij, nato pa se je samoplačniško udeležila petnajstih fizioterapij. Ob tem je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da samoplačniška fizioterapija ni bila potreben strošek zdravljena. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da vse zdravstvene storitve niso krite iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar še ne pomeni nujno, da določene storitve kljub temu niso potrebne. Navedeno je v svojem izvedeniškem mnenju izpostavil tudi izvedenec medicinske stroke, ki je potrdil, da je bila takšna fizioterapija potrebna, saj je pripomogla k hitrejšemu okrevanju. Ob tem je izvedenec tudi potrdil, da osebni zdravniki zaradi varčevanja v zdravstvu redko predpisujejo dodatno fizioterapijo, čeprav ta pripomore k izboljšanju zdravstvenega stanja.

12. Kljub pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici priznalo tudi 676,20 EUR odškodnine za opravljene fizioterapije (5. alineja 358. člen ZPP).

13. Tožnica je upravičena tudi do povrnitve potnih stroškov in parkirnine v skupni višini 130,00 EUR, saj so ti nastali v zvezi z zdravljenjem. Toženka je tako dolžna povrniti tožnici 806,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe, tj. 17. 5. 2012. Pritožbeno sodišče ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od 9. 12. 2011, saj je tožnica povrnitev premoženjske škode zahtevala šele z vložitvijo tožbe.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi zahtevanih 50,00 EUR stroškov za rentgen desnega ramena, saj si tožnica v prometni nesreči ramen ni poškodovala in zato tovrsten strošek ni bil potreben. V preostalem delu je torej višje sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker je pritožbi delno ugodilo, je višje sodišče spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških ter glede na doseženi uspeh ob upoštevanju vseh okoliščin primera (delni, a majhen uspeh s tožbenim zahtevkom; višina stroškov obeh pravdnih strank; dejstvo, da je tožena stranka odškodnino plačala po vložitvi tožbe) odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

16. Toženka pa je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške. Tožnica je od izpodbijanih 4.866,00 EUR uspela z 806,20 EUR, kar predstavlja 16,00 % uspeh. Toženka ji je dolžna povrniti 196,80 EUR nagrade za vložitev rednega pravnega sredstva (tar. št. 3210), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002), kar skupaj z 22 % DDV (43,36 EUR) in sodno takso (255,00 EUR) znaša 458,16 EUR, glede na dosežen uspeh pa 73,31 EUR. Stroške je dolžna povrniti v 15 dneh po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1259/2008 (2 povprečni plači), II Ips 316/97 (2 povprečni plači), II Ips 561/2008 (3 povprečne plače), II Ips 708/2006 (3 povprečne plače) in II Ips 100/2007 (3 povprečne plače).

(2) Podobno tudi primer II Ips 561/2008 (1 povprečna plača).

(3) Primerjaj npr. odločbo II Ips 561/2008. (4) Tako npr. primer II Ips 126/2008, kjer je dosojena odškodnina iz tega naslova sicer nekoliko večja, saj je oškodovanec določene bolečine čutil že v sedečem položaju.