Jedro

30-dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi PZ iz 5. odstavka

88. člena ZDR začne teči s trenutkom, ko se z razlogi za odpoved PZ seznani delodajalec in ne s trenutkom, ko se z njimi seznani delavec.

Skladno s 1. odstavkom 18. člena ZDR lahko v imenu pravne osebe - delodajalca nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali pa od njega pisno pooblaščena oseba. Ker ima prokurist splošno pooblastilo za opravljanje vseh pravdnih dejanj, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvajanje in obremenjevanje nepremičnin, je pristojen za sklepanje in za odpoved PZ.

Skladno z 237. členom ZDR ima delodajalec v obdobju od

1.1.2003 do 1.1.2007 možnost z istim delavcem skleniti več PZ za določen čas za isto delo v neprekinjenem času trajanja do treh let (razen v primerih iz 4., 5. in 12. aline 1. odstavka 52. člena ZDR). V tem primeru PZ za določen čas niso sklenjene v nasprotju z zakonom, zato ne pride do transformacije skladno s 54. členom ZDR.

Tožena stranka ni ravnala zakonito, ko je tožniku redno odpovedala PZ za nedoločen čas iz poslovnega razloga, hkrati pa je z drugimi delavci, zaposlenimi na istih delih, potem ko so jim potekle PZ za določen čas, sklepala nove PZ za določen čas, kasneje pa tudi PZ za nedoločen čas.

Če je bil tožnik po sklenitvi PZ za delovno mesto "hlevar" razporejen na delovno mesto "skladiščik", kjer je delo tudi dejansko opravljal, a o tem ni bil izdan ustrezen dokončni sklep oz. pisni aneks k PZ, se šteje, da je bil med tožnikom in toženo stranko ustno sklenjen aneks k PZ za novo delovno mesto.

Zato mu je bila pravilno podana redna odpoved PZ iz poslonega razloga za delo na delovnem mestu "skladiščnik" in je zmotno stališče, da mu je bila odpovedana neobstoječa pogodba. Za neobstoječo pogodbo gre, kadar ne pride do soglasja volj.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28.1.2004 nezakonita, za razveljavitev le-te, za poziv tožnika nazaj na delo, prijavo v socialno zavarovanje po osnovi najmanj minimalne plače, za vpis delovne dobe v delovno knjižico ter za plačilo pravdnih stroškov. V 2. točki izreka je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti. V pritožbi navaja, da je sodišče v tem individualnem delovnem sporu odločilo drugače, kot v zadevah tožnikov Z. in Š., ki sta temeljili na bistveno enakih okoliščinah. V konkretnem individualnem delovnem sporu je spregledalo okoliščino, da je tožena stranka ves čas na novo zaposlovala delavce, verižila pogodbe o zaposlitvi za določen čas ter na koncu s temi delavci celo sklenila pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, hkrati pa zatrjevala, da obstoji potreba po odpuščanju delavcev, torej poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. S tem ga je postavila v neenakopraven položaj. Nadalje navaja, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto hlevar, ki ne obstaja več. Tožnik je namreč delal kot skladiščnik. Prokurist toženke ni bil pristojen za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede postopka ocenjevanja delavcev tožene stranke pa tožnik navaja, da bi morala biti merila delovne uspešnosti določena vnaprej s splošnim aktom, samo preverjanje pa bi moralo potekati določeno daljše časovno obdobje. Poleg tega je tožena stranka zamudila rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker je bilo ocenjevanje zaključeno že dne 17.12.2003 in ji je bilo tedaj že znano, da bo potrebno odpuščanje delavcev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri tem pa je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče ob presoji izpodbijane sodbe najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da začne teči 30-dnevni subjektivni rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR) od seznanitve delavca z razlogi; navedeni rok se namreč šteje od trenutka, ko se je delodajalec seznanil z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo

5. odstavka 88. člena ZDR, ni ugotavljalo, kdaj se je tožena stranka seznanila z zatrjevanim poslovnim razlogom, na podlagi katerega je nato redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku.

Neutemeljen je očitek tožnika v pritožbi, da prokurist tožene stranke ni bil pristojen za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po določilu 1. odstavka 18. člena ZDR nastopa v imenu delodajalca - pravne osebe kot stranke pogodbe o zaposlitvi njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Prokurist ima splošno pooblastilo za opravljanje vseh pravdnih dejanj, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvajanje in obremenjevanje nepremičnin (1. odstavek 35. člena Zakona o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št. 30/93 in nadalj.), kar pomeni, da je pristojen tako za sklepanje pogodb o zaposlitvi, kot tudi za odpovedi teh pogodb. Navedeno je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in pritožbeno sodišče temu stališču v celoti sledi.

Nadalje je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožena stranka tožniku upravičeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi kljub dejstvu, da je ves čas v letu 2003 in 2004 podaljševala pogodbe o zaposlitvi za določen čas za nekatere delavce. Glede delavcev A. M., L. H. in S. M. je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri njih prišlo do transformacije delovnega razmerja po 54. členu ZDR v povezavi z 53. členom ZDR, saj so imeli s toženo stranko sklenjenih več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas v skupnem trajanju nad dve leti. Ob tem pa ni upoštevalo prehodne določbe 2. odst. 237. čl. ZDR, po kateri je imela tožena stranka v obdobju od 1.1.2003 do 1.1.2007 možnost sklepati več pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo v neprekinjenem času trajanja do treh let (razen v primerih, ki jih določa zakon ter v primerih iz četrte, pete in dvanajste alinee 1. odst. 52. čl. ZDR). Glede na to te pogodbe o zaposlitvi za določen čas niso bile sklenjene v nasprotju z določbo 53. čl. ZDR, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Poleg tega je iz listinske dokumentacije razvidno (B 18, B 20) da sta se I. F. in I. B. prvič zaposlila pri toženi stranki šele v mesecu marcu oziroma juniju 2003 za en mesec, nato pa sta sklepala nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vsakič za dodatni mesec, tudi za januar 2004, ko je tožena stranka ugotovila obstoj poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. To pomeni, da v času, ko je bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, neprekinjeni čas trajanja njunih pogodb o zaposlitvi za določen čas ni bil daljši niti od dveh let, upoštevajoč obdobje po uveljavitvi ZDR. Ker sta bila oba omenjena delavca prav tako kot tožnik zaposlena pri toženi stranki kot skladiščnika, tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je z navedenima delavcema po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenila novi pogodbi o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto "skladiščni delavec", hkrati pa tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas iz poslovnega razloga. Navedeno bi moralo ustrezno upoštevati tudi sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo utemeljenost poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika oz. ko je ugotavljalo, če je tožena stranka v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga spoštovala določbo 3. odst. 88. čl. ZDR. Ob tem ne gre prezreti tega, da je iz spisovnih podatkov razvidno (B 15, B 16, B 17, B 18, B 20), da je tožena stranka z vsemi zgoraj navedenimi delavci sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, od tega z delavci L. H., S. M. in I. F. prav za delovno mesto "skladiščni delavec", na katerem je do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delal tudi tožnik.

Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo potrebno najprej ugotoviti ali je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga spoštovala v 5. odstavku 88. člena ZDR določene roke. Če bo ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da ni obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (2. odstavek 88. člena ZDR v zvezi s 1. alineo 1. odst. 88. čl. ZDR). Tožena stranka je namreč v istem času sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas z nekaterimi delavci za isto delovno mesto in kasneje s temi delavci sklenila tudi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Ko bo v ponovljenem postopku odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika, bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da mu je tožena stranka odpovedala neobstoječo pogodbo o zaposlitvi. Institut neobstoječe pogodbe je opredeljen v 63. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89), ki se je v času razporeditve tožnika iz delovnega mesta "hlevar" na novo delovno mesto uporabljal kot predpis RS. Podobno določbo vsebuje tudi Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) v 16. členu. Za neobstoječo pogodbo je značilno to, da nima znakov pravnega posla, saj do sklenitve pogodbe sploh ni prišlo. V primeru nesporazuma o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti pogodba ne nastane (63. čl. ZOR) oz. se šteje, da ni bila sklenjena (16. čl. OZ). Pogodba je neobstoječa, če ni soglasja volj pogodbenih strank. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da je pogodbo o zaposlitvi tožnika z dne 10.5.1999 za delovno mesto "hlevar" (B 13) potrebno šteti za neobstoječo. S tem, ko je bil tožnik po sklenitvi te pogodbe razporejen na drugo delovno mesto brez ustreznega dokončnega pisnega sklepa tožene stranke o razporeditvi oz. brez pisnega aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 10.5.1999 in ker iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi zoper navedeno razporeditev zahteval varstvo pravic (80. in 83. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja; Ur. l. SFRJ, št. 60/89 , 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS) bi bilo kvečjemu zaključiti, da je bil med tožnikom in toženo stranko ustno sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi dne 10.5.1999, ne pa da je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto hlevarja neobstoječa. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da morajo biti za veljavnost takšnega aneksa izpolnjene vse predpostavke, kot veljajo za obstoj pogodbe o zaposlitvi (volja pogodbenih strank, določitev delovnega mesta, morebitno drugačno plačilo, ...). Če je bil takšen aneks z ustnim dogovorom sklenjen, na kar kaže dejstvo, da je tožnik opravljal delo skladiščnika, bi morala tožena stranka izvesti postopek redne odpovedi in tožniku podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako, da bi pri tem upoštevala, da je tožnik delal na delovnen mestu "skladiščni delavec". Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka to tudi storila, saj je ugotovila, da je postalo nepotrebno tožnikovo delo na delovnem mestu "skladiščni delavec".

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da je tožena stranka neustrezno ocenjevala delavce, ker v zvezi z ugotavljanjem delovne uspešnosti ni sprejela splošnega akta in nadzora ni vršila določeno daljše časovno obdobje. Ker v tem individualnem delovnem sporu ne gre za primer odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga (96. člen ZDR), se tožena stranka pri določitvi delavca, kateremu bo redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni bila dolžna držati predpisanih kriterijev iz 100. člena ZDR. Tako je tudi v konkretnem primeru v izključni pristojnosti delodajalca, torej tožene stranke, da določi enega izmed delavcev, katerega delo je zaradi poslovnega razloga postalo nepotrebno. Pri tem pa mora tožena stranka dokazati, da obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 82. člena ZDR) in pri določitvi delavca, katerega delo je postalo nepotrebno, ne sme ravnati diskriminatorno. Tožena stranka pa ni dolžna sprejeti splošnega akta, s katerim bi vnaprej opredelila merila za določanje teh delavcev, niti ni dolžna ocenjevati delavcev na primerljivih delovnih mestih določeno obdobje. Glede na to je sodišče prve stopnje nepotrebno presojalo pravilnost ocenjevanja delovne uspešnosti delavcev tožene stranke. Z ozirom na to so navedbe tožnika v pritožbi, ki se nanašajo na postopek ocenjevanja delovne uspešnosti delavcev na delovnem mestu skladiščnika, irelevantne za presojo utemeljenosti njegove pritožbe.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odstavka

165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, ko sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.