5. 1. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. na seji senata dne 22. decembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-4484/03 z dne 11. 3. 2004 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške v Slovenski Bistrici št. P-46/03, P-47/03 z dne 18. 4. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

S pravnomočno odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnih prekrškov po četrtem odstavku 27. člena, po štirinajstem odstavku 122. člena in po tretjem odstavku 127. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - v nadaljevanju ZVCP) ter prekrška po prvem odstavku 252. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 22/2000 - ZIKS-1).

Izrečena mu je bila enotna denarna kazen in naloženo plačilo stroškov postopka.

Pritožnik v tipizirani ustavni pritožbi zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo prava. Navaja, da dokazi o tem, da je zapustil kraj dogodka, sploh niso bili navedeni. Že v zagovoru naj bi povedal, katere postopke je po dogodku izpeljal. Neresnična naj bi bila tudi ugotovitev, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja. Z odločbo Senata za prekrške naj bi bili pritožniku kršeni pravici do sodnega varstva in do poštenega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave ter pravica do pritožbe. Slednja naj bi mu bila kršena zato, ker odločba Senata za prekrške ni vsebovala pravnega pouka. Pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave naj bi bila pritožniku kršena tudi zato, ker zoper izrečeno sankcijo ni mogoče uveljavljati pravnega sredstva oziroma sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem. Pritožnik še navaja, da so vsi postopki, v katerih je bila izrečena stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, nezakoniti in neustavni. Pritožnik meni, da vozniškega dovoljenja ni mogoče odvzeti, ker je vezano na identiteto posameznika.

B.

Kolikor se očitki pritožnika v zvezi z odgovornostjo za storitev prekrška nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter na uporabo prava, mu je treba pojasniti, da to ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v postopku o prekršku, in v okviru ustavne pritožbe ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče presoja le, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi s postopkom ugotavljanja dejanskega stanja in z dokazno oceno sodišč Ustavno sodišče presoja le, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave, v zvezi z uporabo materialnega prava pa, ali temeljijo izpodbijane odločbe na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če so tako očitno napačne ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jih bilo mogoče označiti za samovoljne oziroma arbitrarne.

Slednje bi namreč lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Tega pa izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati.

Pri ugotavljanju in dokazovanju, da je pritožnik storil prekrška po tretjem odstavku 127. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 127. člena ZVCP, se Sodnik za prekrške in Senat za prekrške sklicujeta na pravnomočno odločbo Sodnika za prekrške v Slovenski Bistrici št. P-828/2001, s katero je bila pritožniku izrečena stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pri ugotavljanju storitve drugih prekrškov, ki so bili pritožniku očitani, izpodbijane odločbe ob upoštevanju pritožnikovega zagovora ter ocene izvedenih dokazov razumno utemeljijo in obrazložijo, zakaj je pritožnik za njihovo storitev odgovoren. Takšnemu sklepanju ni mogoče odreči razumne presoje. Zato za kršitev pravice iz 22. člena Ustave očitno ne gre.

V prvem odstavku 23. člena Ustave določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da so sodniki za prekrške in Senat za prekrške del sodne oblasti (glej odločbo št. U-I- 117/93 z dne 2. 2. 1995, Uradni list RS, št. 13/95 in OdlUS IV, 10). Glede na navedeno je bilo pritožniku v postopku o prekršku sodno varstvo zagotovljeno in so njegovi očitki v tem delu neutemeljeni.

Prav tako so neutemeljeni očitki pritožnika, da mu je bila tudi s tem, ker zoper izrečeno sankcijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče uveljavljati pravnega sredstva oziroma sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem, kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavna pravica do sodnega varstva ne pomeni, da bi morala biti zagotovljena izredna pravna sredstva v vseh primerih, ko sodišča odločajo o posameznikovih pravicah ter dolžnostih. Omejitev vložitve izrednega pravnega sredstva pa ne predstavlja kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave (tako Ustavno sodišče že v odločbi št. Up-58/95 z dne 20. 11. 1997, OdlUS VI, 196).

Zato za kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave očitno ne gre.

Pritožnik s trditvijo, da odločba Senata za prekrške ni vsebovala pravnega pouka, zatrjuje kršitev človekove pravice iz 25. člena Ustave. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Očitek pritožnika z vidika zatrjevane kršitve 25. člena Ustave ne more biti upošteven. Ustavno sodišče je že v sklepu št. Up-115/95 z dne 24. 4. 1996 (OdlUS V, 80) sprejelo stališče, da je pritožba redno pravno sredstvo proti odločbi sodišča prve stopnje in da več 25. člen Ustave ne zagotavlja.

Pravico do pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo je pritožnik imel in jo je tudi izkoristil. O pritožnikovi pritožbi je Senat za prekrške tudi odločil. Navedeno pomeni, da je bila pritožniku pravica do pravnega sredstva zagotovljena in da za kršitev 25. člena Ustave očitno ne gre.

C.

O ustavni pritožbi, ki jo je pritožnik vložil zoper pravnomočno odločbo Sodnika za prekrške v Slovenski Bistrici št. P-828/2001, je Ustavno sodišče s sklepom št. Up-368/03 z dne 10. 7. 2003 že odločilo. Zato očitkov, ki jih pritožnik v tej ustavni pritožbi uveljavlja v zvezi z navedeno pravnomočno odločbo, med drugim tudi glede ustavnosti izreka stranske kazni, Ustavno sodišče pri presoji izpodbijanih aktov ni upoštevalo.

Ker z izpodbijanimi odločbami niso bile kršene človekove pravice, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Predsednik senatadr. Zvonko Fišer