Jedro

V pogodbi je kot naročnik naveden toženec, ne pa njegov oče. Navedeni so tudi njegovi osebni podatki (ročno pripisana davčna številka toženca in njegovo dejansko bivališče). Tudi če je pogodbo podpisal toženčev oče, je to očitno storil kot njegov pooblaščenec (za to ni bilo potrebno pisno pooblastilo), ne pa v svojem imenu.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 87580/2015 z dne 24. 7. 2015, po katerem je toženec dolžan plačati tožnici 300,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2015 do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Tožencu je naložilo tudi plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 654,12 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki kot pritožbena razloga uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je prvo sodišče bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je kljub prekluziji iz 453. člena ZPP upoštevalo listino, ki jo je tožnica predložila šele na naroku 25. 3. 2016. Kršeno je bilo tudi načelo kontradiktornosti, saj je bilo s tem, ko je bila listina predložena na naroku, tožencu onemogočeno, da se o njej izjasni. Ker je sodišče dovolilo izvedbo dokaza, ki je bil predložen šele na naroku, je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Prvo sodišče je neutemeljeno očitalo tožencu, da je prepozno podal ugovor pasivne legitimacije. Prvo sodišče je kršilo pravila postopka tudi z zaključkom, da toženec ni zmogel dokaznega bremena v zvezi z ugovorom pasivne legitimacije, ker ni predlagal ustreznih dokazov in sicer izvedenca grafološke stroke. Toženec je s primernimi sredstvi dokazal, da je naročniško pogodbo podpisal njegov oče, ne pa on. Toženec je ob tem predlagal tudi izvedenca grafologa, zato je drugačna navedba prvega sodišča protispisna. Prvo sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica ni prerekala trditev o izredno slabi internetni povezavi. Tožničini splošni pogoji sicer dopuščajo diskrecijo glede zagotavljanja internetne povezave, vendar pa so ti splošni pogoji nepravični do potrošnika. Določajo namreč obveznost plačila polne naročnine, ne glede na to, ali izvajalec zagotavlja storitev ali ne. Sodišče bi moralo uporabiti določbo 121. člena OZ o ničnosti splošnih pogojev. Tožnica je nudila zgolj 1 - 3 % pasovne širine, ki jo je sicer oglaševala in zaračunavala, zato je treba šteti, da tožnica ni izpolnjevala svojih obveznosti iz naročniškega pogodbe.

3. Tožnica ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče ni zavzelo stališča, da je bil toženčev ugovor pasivne legitimacije prepozen. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe smiselno izhaja, da je prvo sodišče štelo toženčev ugovor pasivne legitimacije za neprepričljiv tudi z vidika 214. člena ZPP. Toženec je namreč v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjal plačilu računov zato, ker naj bi mu tožnica ne zagotavljala dogovorjenih storitev (sklicuje se tudi na svojo zavrnitev računov v dopisih z dne 13. 3. 2015 in 14. 4. 2015, v katerih trdi, da mu tožnica ne zagotavlja storitev, ki so bile pogodbeno dogovorjene), ne pa zaradi tega, ker naj bi med pravdnima strankama ne obstajalo naročniško razmerje. Ker je toženec s tem konkludentno priznaval obstoj pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, v kasnejših pripravljalnih vlogah pa je to zanikal, je prvo sodišče z (sicer nekoliko nerodno) navedbo, da je bil toženčev ugovor pasivne legitimacije zapoznel, očitno merilo na neprepričljivost toženčevega ugovora z vidika tretjega odstavka 214. člena ZPP.

6. Res je, da je prvo sodišče kršilo 453. člen ZPP, ker je kot dokaz upoštevalo tudi listino A18, ki jo je tožnica predložila šele na naroku 25. 3. 2016. Ta kršitev določb postopka sicer ni upošteven pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati (če bi šlo za relativno bistveno kršitev v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP - če bi kršitev 453. člena ZPP vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe). Pri tem je toženčev očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen, saj je toženec to listino že sam predložil prvemu sodišču in se nanjo skliceval v ugovoru zoper sklep o izvršbi (priloga B2). Razlika med obema listinama je le v tem, da je toženec predložil nepodpisan izvod dopisa z dne 13. 3. 2015 (priloga B2), tožnica pa podpisanega (priloga A18). Toženec je vedel, da tožnica razpolaga s tem dopisom (kot že rečeno, ga je sodišču tudi sam predložil) in bi se v zvezi z ugovorom pasivne legitimacije lahko izjavil o tej listini že v svojih pisnih vlogah med postopkom. Očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je v tem pogledu prav tako neutemeljen, saj ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih.

7. Zaradi celovitega odgovora pritožbeno sodišče še dodaja, da je glede na ostale dejanske ugotovitve prvega sodišča njegovo stališče o neutemeljenosti ugovora pasivne legitimacije pravilno tudi v primeru, da se listina v prilogi A18 ne bi upoštevala. V pogodbi (A3) je kot naročnik naveden toženec, ne pa njegov oče. Navedeni so tudi njegovi osebni podatki (ročno pripisana davčna številka toženca in njegovo dejansko bivališče v D.). Tudi če je pogodbo podpisal toženčev oče, je to očitno storil kot njegov pooblaščenec (za to ni bilo potrebno pisno pooblastilo), ne pa v svojem imenu. Toženec je bil z obstojem pogodbe seznanjen. Na to kaže že listinsko gradivo spisa, zlasti korespondenca med pravdnima strankama in toženčevi dopisi tožnici, iz njega pa izhaja tudi to, da je štel kot tožničinega naročnika sebe, ne pa svojega očeta. Med drugim je tožnica trdila, da je toženec zavrnil njen račun z dopisom z dne 13. 3. 2015, toženec pa te trditve ni prerekal. 8. Pravilno je stališče prvega sodišča, da toženec ni predlagal izvedbe dokaza z izvedencem grafologom (glede na povedano bi bila izvedba tega dokaza sicer povsem nepotrebna). Toženec je v odgovoru na tožbo kot dokaz sicer navedel tudi „po potrebi izvedenec grafološke stroke“, česar pa ni mogoče šteti za substanciran dokazni predlog. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Neutemeljen je tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Tožničini splošni pogoji so v pogodbi navedeni kot njen sestavni del, s katerimi je bil naročnik (toženec) seznanjen, z njimi pa se je očitno strinjal, saj vsebini pogodbe toženec ni nikoli nasprotoval. Tožničini računi za njene storitve so bili redno plačani vse do konca leta 2014, kar priča, da se je toženec strinjal z obsegom oziroma kvaliteto storitev tožnice. Pogodbeni namen pravdnih strank je bil v tem, da tožnica omogoči tožencu uporabo internetne povezave, hitrost oziroma kvaliteta te povezave pa ni bila v tožničini sferi odgovornosti, saj je bila kakovost te povezave odvisna od zunanjih dejavnikov, na katere tožnica ni imela vpliva (teh tožničinih trditev toženec ni obrazloženo zanikal). Če toženec ni bil zadovoljen s kvaliteto internetne povezave, bi lahko odstopil od naročniške pogodbe (in morda poiskal drugega ponudnika storitev), pa tega ni storil. Glede na ugotovljeno dejansko stanje zato ni mogoče slediti pritožbeni trditvi o posameznih nepravičnih določilih tožničinih splošnih pogojev in njihovi ničnosti v smislu drugega odstavka 121. člena OZ.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).