Jedro

V postopku upravni organ varuje tako javne koristi kot pravice stranke. Glede na to, da je vlagateljica zahtevo za denacionalizacijo vložila že 2.3.1992, bi jo lahko tudi pravočasno dopolnila (v okviru roka po 64. členu ZDen), če bi jo organ nemudoma pozval na dopolnitev. Ker pa jo je pozval šele 2 leti po vložitvi vloge, to ne more škodovati stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 17.9.2001, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote P. (povezava ...) z dne 5.3.2001. Z njo je upravni organ odločil, da je Slovenska odškodninska družba (SOD) zavezana plačati upravičenki V.P. odškodnino v skupni vrednosti 33.013,30 DEM v obliki obveznic SOD, izplačljivih v tolarski protivrednosti, kot odškodnino za podržavljeno premoženje. Sodišče v obrazložitvi navaja, da je po ugotovitvah tožene stranke upravičenka skupaj s svojim možem dne 2.3.1992 vložila zahtevek za vračilo premoženja, ki je bilo podržavljeno njej in njenemu možu in sicer nepremičnine parc. št. 637/2, 638/2 in 642/2, vl. št. 147 k.o. V.v., s katerim sedaj razpolagata J. in M.K. Zahtevi je priložila potrdilo o zemljiško katastrskem stanju parcel v času podržavljenja, akt o podržavljenju z dne 17.11.1953 in zemljiškoknjižne izpiske za navedene parcele.

Zaradi nejasnosti lastništva glede navedenih parcel je bila vlagateljica na obravnavi dne 22.3.1994 pozvana, da naj predloži listino, iz katere bo razvidno, da je bila ob podržavljenju lastnica parcel, saj je v zemljiški knjigi kot lastnica še vedno vpisana njena mati, E.Š. S tem v zvezi je vlagateljica 29.4.1994 zahtevek popravila in sicer je kot predmet vračanja navedla nepremičnine parc. št. 126, 632, 634, 637/1, 638/1 in 642/1, vse vl. št. 123 k.o. V.v., predložila je drugo odločbo o podržavljenju - odločbo Okrajnega ljudskega odbora P., komisije za kmetijski zemljiški sklad z dne 23.8.1955 in zemljiškoknjižne izpiske za vl. št. 123. Tožena stranka je na tej podlagi opredelila, da v predmetni zadevi ne gre za spremembo oziroma razširitev zahtevka, ki bi bil glede na datum in prekluzivni rok iz 64. člena ZDen prepozen, temveč le za odpravo zmote. Vlagateljica je navedla napačne parcelne številke za nepremičnine, katerih vračilo je zahtevala. Iz njene vloge za denacionalizacijo z dne 2.3.1992 jasno izhaja, da je imela že tedaj v mislih nepremičnine, vpisane v vl. št. 123, saj je pravilno navedla, da so le-te sedaj v lasti J. in M.K. To pa ne drži za nepremičnine, vpisane v vl. št. 147, ki so bile res podržavljene njeni materi leta 1953, vendar so ji bile s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 23.12.1955 vrnjene in bi bilo za njih nesmiselno uveljavljati denacionalizacijski zahtevek.

Po presoji sodišča prve stopnje je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je vlagateljica zahteve za denacionalizacijo že z vlogo z dne 2.3.1992 v bistvu zahtevala vračilo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 123 k.o. V.v., parc. št. 126, 632, 634, 637/1, 638/1 in 642/1. Ujemanje sedanjega lastniškega stanja premoženja z vlagateljičinim opisom na zahtevi ter napačni podatki o predmetu podržavljenja in njihovemu lastniku v aktu o podržavljenju z dne 17.11.1953 so razlogi, ki so tudi po presoji sodišča zavedli vlagateljico, da je v zmoti napačno opredelila predmet vračanja, kar pomeni, da ne gre za spremembo zahtevka in ne za novo zahtevo za denacionalizacijo. Svojo zmoto je vlagateljica ugotovila šele potem, ko je bila na ustni obravnavi dne 22.3.1994 pozvana na dopolnitev zahteve za denacionalizacijo. Dopolnitev vloge za denacionalizacijo po preteku prekluzivnega roka je možna le v okviru premoženja, ki je bilo podržavljeno vlagateljici in sicer zaradi identifikacije zemljišča. Taka razlaga je tudi v skladu z namenom ZDen, da se popravijo krivice, ki so bile v povojnem obdobju povzročene s posegi države v zasebno lastnino. V zvezi s tožbenimi ugovori, da je bil tudi predmet prvotnega ogleda in cenitve objekt na parc. št. 638/2, sodišče pojasnjuje, da je bilo ugotovljeno in prepričljivo pojasnjeno, da takšen status pripada parc. št. 126 in ne 638/2. Iz prvostopenjske odločbe in zapisnika o pregledu in cenitvi nepremičnin - zidanice v k.o. V.v. z dne 10.2.1993 izhaja, da je cenilec na ogledu na kraju samem dne 30.1.1993 ocenil stavbo zidanice in sicer ob prisotnosti upravičenke, ki mu je dajala potrebne podatke in omogočila pregled nepremičnin, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo. Ker je izhajal le iz akta o podržavljenju z dne 17.11.1953, ne da bi preverjal zemljiško in katastrsko stanje nepremičnine, je v zapisniku predmet cenitve napačno označil s parc. št. 638/2, ki je v naravi pašnik, čeprav je bila v resnici predmet cenitve stavba na parc. št. 126. V pritožbi tožeča stranka zatrjuje, da zahteva za denacionalizacijo ni bila podana v okviru prekluzivnega roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen, saj so bile navedene parcele zahtevane šele na ustni obravnavi dne 29.4.1994, torej po izteku prekluzivnega roka, pred tem pa so bile zahtevane povsem druge nepremičnine, s povsem konkretno navedenimi drugimi številkami, ki s parcelami, ki so predmet določitve odškodnine, nimajo nikakršne povezave, saj so bile podržavljene po drugem aktu o podržavljenju in drugi osebi. Tudi dokumentacija za parcele, ki so bile predmet določitve odškodnine v postopku, je pridobljena prav tako šele leta 1994 (npr. pravi zemljiškoknjižni izpiski imajo vsi datume iz leta 1994, enako zemljiško katastrski podatki o stanju parcel v času podržavljenja). Glede na to, da naj bi bile parcele, ki so predmet dejanske določitve odškodnine z izpodbijano odločbo, podržavljene neposredno vlagateljici zahteve za denacionalizacijo, ki je upravičenka in ne nekim njej oddaljenim sorodnikom, tolikšna zmota v zahtevanem premoženju ni mogoča oziroma opravičljiva. Niti ena od parcel, ki so predmet določitve odškodnine v tem postopku, ni vpisana po sedanjem stanju pri vl. št. 147 k.o. V.v. Tudi cenitev, ki je bila prvotno pripravljena za objekt (za katerega je cenilec navajal parc. št. 638/2 in ne pravilno parc. št. 126) ne izkazuje pravočasnosti pravilno zahtevanega premoženja. Glede na to, da mora zahteva za denacionalizacijo po 62. členu ZDen vsebovati podatke o premoženju, na katero se nanaša in o pravnem temelju, kot priloge pa mora vsebovati zahteva, ki se nanaša na nepremičnine, še zemljiškoknjižne podatke o nepremičnini in zemljiškoknjižne izpiske. Zahteva z dne 2.3.1992, ki je bila edina podana pravočasno, ni vsebovala nobenega od teh podatkov, za parcele, ki so sedaj predmet določitve odškodnine. Šele, ko je bilo v letu 1994 dejansko ugotovljeno, da sta vlagatelja zahtevala premoženje, ki jima ni bilo odvzeto, je bila postavljena zahteva za denacionalizacijo za nepremičnine, kot jih navaja izpodbijana odločba. Vlagateljica zahteve za denacionalizacijo je v svoji zahtevi jasno opredelila, da zahteva denacionalizacijo treh točno določenih parcel, ki pa ji niso bile podržavljene, zato ne more po izteku prekluzivnega roka vložiti zahteve za njej dejansko podržavljenih drugih šest parcel (drug akt o podržavljenju, druge parcele, večje število parcel kot prvotno zahtevano). Zaradi vsega navedenega bi bilo zahtevo za denacionalizacijo parc. 126, 632, 634, 637/1, 638/1 in 642/1 k.o. V.v. kot prepozno zavreči in ne o njej vsebinsko odločati kot je to storil upravni organ prve stopnje in nato organ druge stopnje ter Upravno sodišče Republike Slovenije z izpodbijano sodbo.

V odgovoru na pritožbo stranka z interesom (denacionalizacijska upravičenka) navaja, da je zahteva za denacionalizacijo vložena pravočasno, saj jo je upravni organ prejel 2.3.1992. Pri pisanju zahteve sta z možem imela pred seboj odločbo z dne 17.11.1953, na kateri je navedeno, da so bile podržavljene parc. 637/2 vinograd, 638/2 stavbišče in 642/2 sadovnjak last P.J. in S., iz B. Tako sta na zahtevo napisala parcele iz te odločbe. Da sta pri pisanju imela v mislih premoženje, ki je bilo podržavljeno njej pri vl. št. 123 k.o. V.v., je razvidno iz vpisa v zahtevi, kjer je navedeno, da s premoženjem razpolagata J. in M.K.. Imenovana sta bila v času vlaganja zahteve za denacionalizacijo dejansko lastnika premoženja, ki je bilo podržavljeno njej z odločbo z dne 23.8.1955 pri vl. št. 123 k.o. V.v. Pri navedbi parcel gre v zahtevi za očitno pomoto. Pri pisanju zahteve za denacionalizacijo nista razpolagala z odločbo z dne 23.8.1955, s katero je bilo dejansko premoženje podržavljeno njej in je zaradi tega prišlo do napačne navedbe parcel na zahtevi. Stavba je dejansko v času podržavljanje stala na parceli 126 in ne parceli 638/2 k.o. V.v. Ker je bilo na odločbi z dne 17.11.1953 navedeno, da je parc. št. 638/2 stavbišče, z na njej stoječo stavbo, je cenilec v svoje poročilo z dne 10.2.1993 navedel to parcelno številko, čeprav je cenil stavbo, stoječo na parc. št. 126. Iz poročila cenilca izhaja, da je ta izhajal iz površine na odločbi z dne 17.11.1953 (449 m2) za stavbo pa upošteval 76 m2. Na parceli 638/2 v času podržavljenja ni bilo stavbe. Da je cenil cenilec stavbo, ki je bila njej podržavljena, izhaja tudi iz ugotovitve cenilca, da sta lastnika J. in M.K. Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa in tožena stranka na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v tem primeru procesno ravnanje vlagateljice na obravnavi dne 29.4.1994, ko je po pozivu organa predložila drugo odločbo o podržavljenju (odločbo iz leta 1955) in navedla druge parcelne številke, šteti le za dopolnitev, pravočasno vložene zahteve za denacionalizacijo, ne pa za novo zahtevo. Vlagateljica je namreč zahtevo za denacionalizacijo vložila že 2.3.14992, torej pravočasno. V njej je podržavljene parcele opredelila tudi z izjavo, da sedaj z njimi razpolagata M. in J.K. Organ prve stopnje pa jo je šele na javni obravnavi dne 23.3.1994 pozval, naj zahtevo dopolni in sicer z listino, iz katere bi izhajalo, da je bilo premoženje njej podržavljeno. Poziv na odpravo pomanjkljivosti je bil utemeljen, saj se predloženi zemljiškoknjižni izpiski niso ujemali s predloženo listino o podržavljenju (odločbo iz leta 1953). Po pozivu je vlagateljica pridobila listine (odločbo o podržavljenju iz leta 1955 ter zemljiškoknjižne in katastrske podatke) ter na njihovi podlagi navedla prave parcelne številke zemljišč, ki so bile njej podržavljene in s katerimi sedaj razpolagata J. in M.K. Eno temeljnih načel Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je, da upravni organ pri postopanju in odločanju omogoči stranki čim lažje (učinkovito) uveljavljanje njenih pravic (5. člen). V postopku mora upravni organ varovati tako javne koristi kot pravice stranke. Glede na to, da je vlagateljica zahtevo za denacionalizacijo vložila že 2.3.1992, bi jo lahko tudi pravočasno dopolnila, v okviru roka po 64. členu ZDen, če bi jo organ nemudoma pozval na odpravo pomanjkljivosti. Ker pa jo je pozval na dopolnitev šele dve leti po vložitvi vloge, to ne more škodovati stranki.

Pravilno ugotovljene specifične okoliščine tega primera - da se je odločba o podržavljenju iz leta 1953 glasila na vlagateljico kot lastnico, da je v zahtevi za denacionalizacijo z dne 2.3.1992 vlagateljica napisala, da uveljavlja vrnitev parcel, s katerimi sedaj razpolagata M. in J.K., da so bile parcele iz prvotne zahteve itak vrnjene materi vlagateljice - kažejo, da je imela vlagateljica, ki je neuka stranka, napačno predstavo o identifikaciji zemljišča, ki je bilo njej podržavljeno. Zato je njene navedbe novih parcelnih številk s predložitvijo novih listin o podržavljenju na obravnavi dne 29.4.1994 šteti le za dopolnitev vloge in ne za spremembo zahtevka za denacionalizacijo ali celo za novo zahtevo za denacionalizacijo.

Glede na tako stališče so pritožbeni ugovori neutemeljeni, saj ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.