Jedro

Državljan druge republike, ki na dan plebiscita dne 23.12.1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 40. člena ZDS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da tožnica na dan plebiscita, to je dne 23.12.1990, ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, zato ne izpolnjuje enega izmed pogojev 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo in navaja, da že od leta 1967 dalje živi v Sloveniji, kjer je leta 1968 kupila stanovanje na naslovu ... Na tem naslovu se je začasno odjavila le zato, ker je leta 1990 utrpela prometno nezgodo in bila hudo telesno poškodovana. Takrat se je začasno preselila k sestrama na Hrvaško. Ko si je opomogla, se je vrnila v svoje stanovanje v Slovenijo, kjer se je ponovno stalno prijavila. Meni, da bi glede na razlog, zaradi katerega v Sloveniji nekaj časa ni bila stalno prijavljena, morala tožena stranka njeni vlogi za pridobitev državljanstva ugoditi. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi. Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožba ni utemeljena.

V obravanem primeru gre za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDS). Na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita, to je 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Kumulativno morata biti torej izpolnjena oba predpisana pogoja. Po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotavlja, da tožnica na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, zato enega izmed pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po navedeni določbi zakona ne izpolnjuje. Da tožnica 23.12. 1990 v Sloveniji ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, izhaja tako iz njene vloge za pridobitev državljanstva, iz katere je razvidno, da je stalno prebivališče v Sloveniji prijavila 5.7.1991, kot tudi iz dopisa Mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 2.9.1992, iz katerega izhaja, da je tožnica dne 19.12.1990 odjavila stalno prebivališče na naslovu ... in da se je na navedenem naslovu ponovno prijavila dne 5.7.1991. Ta dejstva je tožnica potrdila, ko je bila v postopku zaslišana, pri čemer sodišče pripominja, da so razlogi za odjavo stalnega prebivališča v Sloveniji nepomembni. Sodišče tožnici še pojasnjuje, da pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije omogoča pridobitev državljanstva pod ugodnejšimi pogoji od splošnih pogojev za pridobitev državljanstva in je izjema od rednih načinov za pridobitev državljanstva, ki so določeni v 3. členu navedenega zakona. Zato bo tožnica ne glede na to, da je bila njena vloga za pridobitev državljanstva po navedeni določbi zakona zavrnjena lahko zahtevala pridobitev državljanstva z naturalizacijo po določbi 10. člena zakona.

Glede na navedeno je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedba temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije( Ur.l. RS, št. 1/91-I).