Jedro

Izrek izpodbijane delne odločbe ne vsebuje navedbe premoženja, na katerega se le-ta nanaša, zato ni določen. Pri tem sodišče poudarja, da navedene nepravilnosti ni mogoče sanirati tako, da se manjkajoča vsebina izreka navede v obrazložitvi odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Ruše št. 330-63/2009-94 z dne 14. 12. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano delno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da je Slovenska odškodninska družba d.d. (sedaj Slovenski državni holding, d.d. - v nadaljevanju tožnica) dolžna izročiti obveznice Slovenske odškodninske družbe d.d. v roku 3 mesecev od dneva pravnomočnosti te odločbe upravičenki A.A. v višini 1731,37 DEM. V obrazložitvi navaja, da je predmet obravnave v tej zadevi del premoženja, ki je bilo podržavljeno A.A. v deležu 3/32-ine in je vpisano v ZK vl. št. 8, 150 in 157, vse k.o. ... V zvezi s podržavljenjem tega premoženja je bila izdana odločba Okrajne zaplembene komisije v Mariboru z dne 29. 8. 1945. Citira drugi odstavek 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in navaja, da je bilo v postopku potrebno ugotoviti, ali je upravičenka A.A. prejela odškodnino za podržavljeno premoženje od tuje države ter ali je bila ob podpisu Finančne izravnalne pogodbe (v nadaljevanju FIP) avstrijska državljanka ali pripadnica nemške narodnosti in ali je imela dne 1. 1. 1960 stalno bivališče v Avstriji. Upravni organ je s strani pooblaščenca upravičenke prejel uradno potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, iz katerega je možno ugotoviti, da upravičenka ni prejela odškodnine od tuje države za podržavljeno premoženje. Po opravljenih poizvedbah je organ prejel odločbo pisarne Štajerske deželne vlade, iz katere izhaja, da je upravičenka 18. 10. 1954 pridobila avstrijsko državljanstvo ter dopis Občine Weitendorf, iz katerega je razvidno, da se je upravičenka dne 27. 9. 1945 iz Maribora preselila v ... ter da se je 24. 5. 1950 preselila v Graz (natančnejši podatki niso znani). S strani Veleposlaništva Republike Slovenije je prvostopenjski organ 8. 5. 2012 prejel odgovor, da je upravičenka imela ob podpisu FIP avstrijsko državljanstvo ter da je bila v občini Heerzogenburg prijavljena od 2. 10. 1979, na ta naslov naj bi prispela iz Graza iz neznanega naslova. Tako organ zaključuje, da iz razpoložljivih dokazov ni razvidno, da je imela A.A. dne 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji. Zato jo je štel za upravičenko podržavljenega premoženja kljub njenemu avstrijskemu državljanstvu ob podpisu FIP, saj ni izpolnjen drugi kumulativni pogoj, to je stalno prebivališče v Avstriji. Navaja tudi, da upravičenki premoženje ni bilo podržavljeno kot avstrijski državljanki, saj je avstrijsko državljanstvo pridobila leta 1954. 2. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 29. 7. 2014 pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko delno odločbo zavrnil. 3. Tožnica v tožbi navaja, da je zmotno stališče toženke, da zadostuje, da je prvostopenjski organ ocenil, da z zaslišanjem upravičenke ne bi pridobil potrebnih informacij o njenem stalnem prebivališču. Težko je namreč sprejeti, da denacionalizacijska upravičenka, ki je še živa in danes stara 72 let, ne bi vedela ničesar, kje je živela okrog svojega 18. leta. Toženka bi torej po prepričanju tožnice morala z razlogi pojasniti, zakaj meni, da upravičenka ne bi mogla ničesar izpovedati o kraju svojega bivanja v Avstriji okrog presečnega datuma 1. 1. 1960 po FIP. Meni, da bi na podlagi njenega zaslišanja bilo mogoče dobiti precej podatkov in z gotovostjo zaključiti, ali je imela stalno prebivališče na območju Avstrije. Glede na to, da se je z materjo leta 1945 preselila v Avstrijo in leta 1954 pridobila avstrijsko državljanstvo, tožnica meni, da je upravičenka skoraj zagotovo v kritičnem času imela domicil na območju Avstrije, saj glede na podatke spisa ni videti, da bi po tem živela v kakšni drugi državi razen Avstriji. Zato tožnica vztraja, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Ugovarja pa tudi, da bi morala izpodbijana odločba v izreku vsebovati podatke o premoženju, ki je predmet odškodnine, gre namreč za delno odločbo, pri kateri mora biti jasno, katero podržavljeno premoženje je njen predmet. To pa iz prvostopenjske izpodbijane delne odločbe sploh ni razvidno, saj premoženje, ki je predmet odškodnine, tudi v obrazložitvi ni z ničemer omenjeno in identificirano. Opozarja pa tudi na kršitev 149. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86), ker v zadevi ni bila razpisana ustna obravnava, kljub temu da gre za stranke z nasprotujočimi si interesi. V takšnem primeru pa je ustna obravnava obligatorna. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano delno odločbo in odločbo druge stopnje odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje.

4. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

5. Stranka z interesom A.A. na tožbo v danem roku ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica v tožbi navaja, da vlaga tožbo zoper delno prvostopenjsko odločbo v povezavi z odločbo druge stopnje. Glede na to in ker po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, in ki so v smislu drugega odstavka tega člena upravne odločbe, s katerimi je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta – to pa je v predmetni zadevi prvostopenjska delna odločba – je sodišče štelo, da tožnica izpodbija le delno odločbo prve stopnje, čeprav je v tožbenem predlogu predlagala odpravo tudi drugostopenjskega akta. Tudi kolikor tožnica v tožbi podaja tožbene navedbe o nepravilnostih, ki naj bi jih zagrešil drugostopenjski organ in zaradi katerih je po njenem mnenju drugostopenjska odločba nezakonita, namreč glede na prej citirane določbe 2. člena ZUS-1 sodišče presoja (le) zakonitost dokončne odločbe, s katero je odločeno o pravici, obveznosti in pravni koristi (kot že navedeno je v obravnavanem primeru to prvostopenjska delna odločba) ter v zvezi s to odločbo uveljavljane tožbene ugovore. S sodbo se po povedanem ne more meritorno odločiti o zakonitosti odločbe, s katero je zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo (kot je v obravnavani zadevi drugostopenjska odločba).

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali denacionalizacijska upravičenka A.A. izpolnjuje pogoje za pridobitev odškodnine za (v bivši Jugoslaviji) podržavljeno premoženje po izpodbijani delni odločbi od Republike Avstrije na podlagi določb FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov, ki urejajo odškodovanje za na jugoslovanskem ozemlju podržavljeno premoženje. Tožnica pa organu očita tudi kršitev pravil postopka, in sicer nedoločnost izreka izpodbijane delne odločbe ter neopravo ustne obravnave v tej zadevi.

9. Najprej sodišče ugotavlja, da tožnica utemeljeno opozarja na nedoločnost izreka prvostopenjske delne odločbe, saj v izreku sploh niso navedene podržavljene nepremičnine (z navedbo zemljiških parcel), na katere se nanaša izpodbijana odločitev o denacionalizaciji. Po določbi drugega odstavka 208. člena ZUP/86 mora biti dispozitiv odločbe kratek in določen, če je potrebno, pa se lahko razdeli tudi na več točk. To pomeni, da mora biti vsebina odločitve o pravici oziroma obveznosti stranke formulirana tako, da je neposredno in nedvoumno izražena v izreku, ki mora biti jasen in določen. Ker izrek izpodbijane delne odločbe, kot že navedeno, ne vsebuje navedbe premoženja, na katerega se le-ta nanaša, tudi po presoji sodišča ni določen. Pri tem sodišče poudarja, da navedene nepravilnosti ni mogoče sanirati tako, da se manjkajoča vsebina izreka navede v obrazložitvi odločbe. Te kršitve pa ni odpravil niti drugostopenjski organ v pritožbenem postopku, čeprav je tožnica na to pomanjkljivost prvostopenjske delne odločbe izrecno opozorila.

10. Organ prve stopnje pa tudi, kot prav tako utemeljeno ugovarja tožnica v tožbi, v zadevi ni opravil ustne obravnave, čeprav gre za zadevo, v kateri je udeleženih dvoje strank z nasprotujočimi si interesi. V takem primeru pa je po določbi 1. točke 149. člena ZUP/86 oprava ustne obravnave obvezna.

11. Tako nedoločnost izreka izpodbijane delne odločbe, kot neoprava obvezne ustne obravnave pa predstavljata absolutno bistveno kršitev določb postopka. Že iz tega razloga je moralo sodišče izpodbijano delno odločbo odpraviti.

12. Strinja pa se sodišče tudi s tožbenim ugovorom glede zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v tej zadevi.

13. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

14. V zvezi s tem vprašanjem se je že večkrat izrekla upravno sodna praksa, med drugim nazadnje Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Iz te sodbe med drugim izhaja, da so v zgoraj citirani določbi drugega odstavka 10. člena ZDen navedeni mednarodni akti (mednarodne pogodbe in mednarodni sporazumi) navedeni generično in zgolj primeroma, zato ni pomembno, na podlagi kakšnega pravnega akta tuje države je bila oseba upravičena dobiti ali imela pravico dobiti (ali samo zahtevati) odškodnino za odvzeto premoženje, kar pomeni, da bilateralne pogodbe (npr.: FIP), pri katerih sicer bivša Jugoslavija ni sodelovala, niso bile izključene. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen (točki 18 in 19 obrazložitve), pri čemer pa ni važna njena višina, kakor tudi ne, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine (37. točka obrazložitve).

15. V prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji (1.). Pregnanci so v točki B definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območjih izven Republike Avstrija in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 ali na območjih vzhodno od linije Nisa – Laba, ki so 31. 12. 1937 pripadala nemškemu Reichu in so v zvezi z dogodki Druge svetovne vojne ali zaradi posledic te vojne to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C pa izhaja, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ. V premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP (z dogodki v II. svetovni vojni nastalo premoženjsko škodo) in tretjega odstavka B točke Priloge 1 k FIP (pregnanske škode ali preseljenske škode pa spadajo tiste škode, ki so nastale pregnancem na območju pregona ali preseljencem na območju, s katerega so bili preseljeni). Iz definicije pojma pregnancev (točka B Priloge 1 k FIP) izhaja, da pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je pregnancem nastala zaradi izgube premoženja (zaradi posledic druge svetovne vojne) na ozemlju, s katerega so bili pregnani.

16. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, med strankami pa tudi ni sporno, da je bilo upravičenki A.A. predmetno premoženje, vpisano v ZK vl. št. 8, 150 in 157, vse k.o. ... do 3/32-in podržavljeno na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Mariboru št. 12/45 z dne 29. 8. 1945, ki je bila izdana na podlagi Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last. V upravnem postopku je bilo še ugotovljeno, da je upravičenka 18. 10. 1954 pridobila avstrijsko državljanstvo ter da se je 27. 9. 1945 iz Maribora preselila v ..., nato pa 24. 5. 1950 v Graz - natančnejši podatki niso znani. Dalje je bilo v upravnem postopku tudi ugotovljeno, da je bila upravičenka v občini Heerzogenburg prijavljena od 2. 10. 1979 ter da je na ta naslov prispela iz Graza iz neznanega naslova, kar izhaja iz dopisa Veleposlaništva RS z dne 27. 8. 2012. Nobena od navedenih dejanskih okoliščin med strankami postopka ni sporna.

17. Navedeni nesporni podatki upravnega spisa pa po presoji sodišča kažejo na to, da je imela upravičenka A.A. na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji, saj iz v prejšnji točki te sodbe navedenega v postopku ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi stranka z interesom (denacionalizacijska upravičenka) okrog presečnega datuma po FIP (1. 1. 1960) imela stalno prebivališče kje drugje, kot v Avstriji. Na dan 24. 5. 1950 se je namreč preselila v Graz (natančnejši podatki niso znani). Iz odločbe pisarne Štajerske deželne vlade z dne 4. 12. 1954 dalje izhaja, da je stranka z interesom 18. 10. 1954 pridobila avstrijsko državljanstvo ter da se ta odločba za mladoletno A.A. (stranko z interesom) vroči njeni materi B.B. v Grazu. Naslednji podatek v upravnem spisu pa je, da je bila od 2. 10. 1979 prijavljena v občini Heerzogenburg, kamor je prispela iz Graza iz neznanega naslova. V obravnavanem primeru je torej, glede na takšne nesporne podatke upravnega spisa, po presoji sodišča dokazno breme na denacionalizacijski upravičenki, da dokaže, da v relevantnem času 1. 1. 1960 ni imela stalnega prebivališča v Avstriji. Upravičenka v dosedanjem upravnem postopku tega ni dokazala.

18. Po vsem povedanem je sodišče tožbi tožnice ugodilo in prvostopenjsko delno odločbo odpravilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral odpraviti ugotovljeni kršitvi pravil postopka ter dati stranki z interesom – upravičenki A.A. možnost, da dokaže, da na dan 1. 1. 1960 ni imela stalnega prebivališča v Avstriji ter o zadevi po dopolnitvi postopka in opravi ustne obravnave (149. člen ZUP/86) ponovno odločiti.