Jedro

Dejstvo, da je toženec svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika, je namreč lahko le predpostavka domnevne baze, ki utemeljuje izpodbijano domnevo, nima pa pomena neizpodbitnega dokaza o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se med pravdnima strankama razveljavijo učinki medsebojnega pobota terjatev in obveznosti med pravdnima strankama z dne 14. 08. 2009 v znesku 78.915,09 EUR, medsebojnega pobota terjatev in obveznosti med pravdnima strankama z dne 28. 09. 2009 v znesku 148.237,68 EUR in medsebojnega pobota terjatev in obveznosti med pravdnima strankama z dne 08. 10. 2009 v znesku 94.659,09 EUR. Obenem je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 321.811,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 4.787,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožeča stranka pa sama nosi svoje stroške postopka.

2. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da sodišče druge stopnje napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, da nista podana niti subjektivni niti objektivni pogoj izpodbojnosti po 271. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/07 s spremembami, ZFPPIPP). Tožena stranka je izpodbila subjektivni pogoj s tem, da je dokazala, da je prejela izpolnitev v obliki in na način, ki je po praksi, ki je obstajala med pravdnima strankama, veljala za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika. Po oceni sodišča prve stopnje ni podan niti objektivni pogoj izpodbojnosti, saj izpodbijani pobot ni izpodbojno dejanje v smislu 271. člena ZFPPIPP. 261. člen ZFPPIPP namreč določa, da medsebojne terjatve posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotne terjatve stečajnega dolžnika do tega upnika z začetkom stečajnega postopka veljajo za pobotane, pri čemer se take terjatve niti ne prijavijo v stečajnem postopku. To pa pomeni, da s pobotom ni moglo priti do zmanjšanja stečajne mase, zaradi katerega bi drugi upniki prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, vsekakor pa zaradi tega upnik ne more pridobiti ugodnejših pogojev za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika.

6. 271. člen ZFPPIPP po prvem odstavku določa, da je izpodbojno pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti:

1. če je bila posledica tega dejanja: - bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, - bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (objektivni pogoj), in

2. če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivni pogoj).

Po določilu prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP velja, če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka 271. člena tega zakona izpolnjen:

1. če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika.

Drugi odstavek cit. člena določa, da upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, izpodbije domnevo iz 1. točke prvega odstavka tega člena, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (objektivni pogoj).

Tretji odstavek citiranega člena pa določa glede subjektivnega pogoja, da če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena tega zakona izpolnjen:

1. če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo ali prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika, ali

2. če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka.

7. Dokazovanje objektivnih predpostavk (pogojev) za izpodbijanje dolžnikovih odplačnih pravnih dejanj (iz 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP) je lahko oprto na zakonske domneve (presumpcije), na domneve iz prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Opravljena dejanja bodo namreč imela objektivni znak izpodbojnega pravnega dejanja, če ne bo šlo za sočasno izpolnitev obveznosti iz dvostranskega pravnega posla stečajnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP). Brž ko se stečajni upravitelj sklicuje na domnevo, velja po sili zakona, da je podana objektivna predpostavka izpodbijanja. Pri domnevah iz prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP gre za pravne domneve. Na njihovi podlagi pravni predpis sklepa od podlage domneve (dokazno pomembnega dejstva oziroma dejstev) na predmet domneve, na domnevni zaključek, ki se izpelje iz pravnega predpisa. Stranki, v korist katere je domneva, ni treba trditi in dokazovati dejanskega stanja. Zadostuje, da se sklicuje na domnevo (na določeno pravno stanje).

8. Sestavine zakonskega dejanskega stanu iz prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP se domnevajo brez dokaza, ne pa kot dokazane. Ni namreč treba (navajati in) dokazovati tistih elementov zakonskega dejanskega stanu, katerih obstoj se domneva po sili zakona. Vendar pa so domneve izpodbojne. Zato jih lahko nasprotna stranka (tista stranki, ki ji domneva ni v korist) izpodbija; posredno, z izpodbijanjem domnevne baze (podlage domneve), ali neposredno, z izpodbijanjem same domneve (predmeta domneve oziroma domnevnega zaključka). Prav to je v konkretnem primeru storil toženec, namreč izpodbil domnevni zaključek. ZFPPIPP sicer določa, da lahko nasprotnik izpodbijanja izpodbija domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena, če dokaže, da je bilo izpodbijano dejanje opravljeno v roku, ki je po poslovnih običajih, uzancah ali medsebojni poslovni praksi običajen (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP). Vendar toženec v konkretnem primeru ni izpodbil domnevne baze, pač pa kot že rečeno predmet domneve oziroma domnevni zaključek, in v pravdi uspel zato, ker je izkazal, da posledica izpodbijanega dejanja ni bila zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, niti ni toženec pridobil ugodnejših pogojev za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, kot je določeno v prvem odstavku 271. člena ZFPPIPP.

9. Dejstvo, da je toženec svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika, je namreč lahko le predpostavka domnevne baze, ki utemeljuje izpodbijano domnevo, nima pa pomena neizpodbitnega dokaza o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti (prim. prispevek dr. Miodraga Đorđevića na gospodarskopravni sodniški šoli, Portorož 2011, Upoštevnost sodne prakse po ZPPSL glede ureditve izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po ZFPPIPP).

10. Ni odločilna pritožbena navedba, da zaradi izpodbijanih pravnih dejanj (pobotov), ki so predmet tega postopka, medsebojne terjatve pravdnih strank na dan začetka stečajnega postopka niso več obstajale. Pobotane so bile namreč že pred začetkom stečajnega postopka. Odločilno je, da če spornih pobotov ne bi bilo, bi nastopilo pobotanje po samem zakonu (261. člen ZFPPIPP). Zato ne drži, da je zaradi izpodbijanih pravnih dejanj izostal priliv na TRR tožeče stranke, niti, da je tožena stranka dobila več, kot bi dobila iz stečajne mase kot upnik navadne terjatve. Tudi v primeru pobota po samem zakonu na dan začetka stečajnega postopka namreč ne bi bilo priliva v stečajno maso, tožena stranka pa tudi ne bi iz stečajne mase dobila kaj manj, kot je v resnici dobila. Zato niti stečajni dolžnik niti drugi upniki zaradi izpodbijanega pravnega dejanja niso nič prikrajšani, niti ni tožena stranka pridobila ugodnejših pogojev za poplačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika. Iz navedenega izhaja, da objektivni pogoj izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj ni podan. Ker morata biti za uspešno izpodbijanje podana oba pogoja, tako objektivni kot subjektivni, se sodišču druge stopnje zaradi izostanka objektivnega pogoja ni bilo treba ukvarjati s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na subjektivni pogoj izpodbojnosti.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da so navedbe tožeče stranke glede najemne pogodbe in nadomestne izpolnitve povsem nejasne in da jih tožeča stranka tudi po opozorilu tožene stranke ni obrazložila. Nedovoljene so pritožbene novote, s katerimi tožnica sedaj v pritožbi pojasnjuje nadomestno izpolnitev in ekonomsko celoto, čeprav ni pojasnila, zakaj ni teh navedb podala pravočasno (337. člena ZPP). Ne drži niti, da prvostopna sodba nima razlogov o nadomestni izpolnitvi, niti da je dejansko stanje o tem nepopolno in zmotno ugotovljeno. Prav tako ni upoštevno pritožbeno sklicevanje na dolžnost sodišča v okviru materialno pravdnega vodstva po 286.a členu oziroma 285. členu ZPP. Na nejasnost tožničinih navedb je opozorila že tožena stranka, zato dodatno pozivanje sodišča ni bilo potrebno. Vsaka stranka mora namreč v prvi vrsti sama navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (prim. 212. člen ZPP).

12. S tem je sodišče druge stopnje presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo v zvezi s popravnim sklepom sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).