V nadaljevanju so pojasnjeni še razlogi zakonodajalca k predlogu te novele, v zvezi z naravo t.i. neupravnih postopkov (med katere sodi obravnavani), kjer pa je navedeno, da ti sicer nimajo neposrednih pravnih posledic, so pa po mnenju zakonodajalca pomembni za osvetlitev določenih dejstev, ki lahko v nadaljevanju, če je narava ugotovitev take kvalitete, sprožijo druge postopke (npr. kazenske, prekrškovne, disciplinske, itd), v katerih imajo udeleženci prav vse procesne pravice, ki jim gredo glede na naravo postopka. To po stališču zakonodajalca pomeni, da se od 17. 11. 2020 ZUP ne uporablja več subsidiarno, ampak smiselno, kar komisiji olajša izvajanje določenih pristojnosti, za katere subsidiarna uporaba ZUP otežuje učinkovitost (drugi odstavek 15. člena ZIntPK). Tako se pri odločanju v takih primerih uporabi manj formaliziran postopek, ki ohranja le jedro procesnih kršitev ter hkrati omogoča več možnosti prilagajanja posebnostim narave postopkom pred komisijo...

32.V 36. členu ZUS-1 so določene procesne predpostavke, torej okoliščine, ki pogojujejo (pozitivne procesne predpostavke) oz. preprečujejo (negativne procesne predpostavke) pričetek in tek sodnega postopka. Na te razloge mora paziti sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti (drugi odstavek tega člena). Tako je v 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 določeno, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Sodišče mora torej preveriti, ali se odločitev, izdana v upravnem postopku, sploh nanaša na tožnikovo pravico ali pravno korist. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Tožnik s predmetno tožbo izpodbija celoten upravni akt, tudi v delu, ki se ne nanaša nanj. V tem delu po presoji sodišča tožnik s tožbo ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oz. ne more biti stranka postopka.

Jedro

12.V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka v izpodbijanem aktu pravilno in zakonito ugotovila, da so tožnik in obravnavani osebi z očitanim ravnanjem kršili integriteto, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena ZIntPK. Tožnik ugovarja absolutno bistvene kršitve pravil postopka, napačno uporabo materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Takšna ureditev, da v določenih neupravnih postopkih ni treba zagotavljati prav vseh procesnih garancij, izhaja tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Fayed v. United Kingdom z dne 21. 9. 1990.

33.Toženka je v izreku izpodbijanega akta navedla predmet postopka (ugotovljene kršitve dolžnega ravnanja) in navedla kršitev, ki so jo storili poimensko navedeni člani uprave SDH: D. D., A. A. in C. C. Izpodbijana odločitev v delu izpodbijanega akta, v katerem se poimensko ne nanaša na tožnika (C. C.) in s tem tudi ne na kakšno njegovo pravico ali pravno korist, ne izpolnjuje zakonskih pogojev za vsebinsko obravnavo. Tožnik si z ugoditvijo tožbe (le) v delu, ki se izrecno nanaša nanj, lahko izboljša svoj pravni položaj. V preostalem delu izpodbijanega akta, ki se ne nanaša na tožnika, pa po mnenju sodišča tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe.

Smiselna uporaba ZUP (ki jo določa četrti odstavek 15. člena ZIntPK) pa po presoji sodišča ne more pomeniti, da se določbe, ki zagotavljajo spoštovanje temeljnih načel upravnega postopka (8. člen in 9. člen ZUP) ter ustavnih pravic in svoboščin (2. člen, 22. člen in 23. člen Ustave), ne uporabljajo 'zgolj' zato, da bi lahko toženka učinkoviteje vodila postopke. Nenazadnje tudi zakonodajalec v predlogu navaja, da morajo imeti udeleženci teh posebnih javnopravnih postopkov vse procesne pravice, ki jim gredo glede na naravo postopka. Ob upoštevanju slednjega in ob dejstvu, da gre za upravni akt, pa ni nobenih smiselnih razlogov za to, da prej citirane določbe, ne bi bile uporabljene. Drugačna razlaga postopkovnih določb ZIntPK, po katerih bi bila ta načela in pravila, ki jih zagotavljajo, izključena, bi po presoji sodišča pomenila, da je zakon neustaven.

6.Tožnik ugovarja kršitev načela zaslišanja stranke ter graja opustitev izvedbe ustne obravnave. Bistvo načela zaslišanja stranke je, da se lahko stranka vnaprej (tudi ustno) skozi celoten postopek izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so podlaga za odločitev organa, ter da lahko, preko sodelovanja v ugotovitvenem postopku z navedbo dejstev in dokazov, vpliva na rezultat postopka. Izvedbe seje Komisije, na katero je bil tožnik vabljen 28. 11. 2023, ni mogoče opredeliti kot izvajanja posebnega ugotovitvenega postopka oz. izvedbe ustne obravnave v skladu s členi 154 do 163 ZUP. Kot je tožnik opozoril Komisijo že v Izjasnitvi, bi morala toženka opraviti ustno obravnavo v skladu z določbami ZUP. Komisija je tožnika in obravnavani osebi na sejo vabila skladno z določbo 15.a člena ZIntPK in postopka ni vodila skladno z določbami ZUP, ki določajo izvedbo ustne obravnave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Glede na naravo postopka pred Komisijo in kljub dejstvu, da ZIntPK v delu vsebuje domnevno specialne določbe v primerjavi z ZUP, ni utemeljenih razlogov, da Komisija ne bi izvedla ustne obravnave skladno z določbami ZUP. Določbe o ustni obravnavi ZUP, za razliko od 15.a člena in 15.b člena ZIntPK, zagotavljajo višjo raven kontradiktornosti postopka in pripomorejo k zagotavljanju načela materialne resnice. Tožnik vztraja, da bi morala Komisija opraviti ustno obravnavo v skladu s členi od 154. do 163. ZUP in ne razgovora v skladu z 15.a členom ZIntPK. Ker tega ni storila je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v povezavi s 27. členom ZUS-1. Sklicuje se na sodbo in sklep Upravnega sodišča RS I U 1634/2021-15 z dne 17. 5. 2022.

Toženka ni sledila tožnikovemu dokaznemu predlogu, da kot priči zasliši G. G. in H. H. z obrazložitvijo, da za namen razjasnitve dejanskega stanja ni potrebno.

13.Vrhovno sodišče RS je zadevah I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016 in I Up 73/2016 z dne 14. 9. 2016 že zavzelo stališče, da gre v primeru, ko KPK v ugotovitvah ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja v posamičnem primeru, za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Temu je sledila tudi ustaljena sodna praksa. Med strankama ni sporno, da je izpodbijani akt po vsebini ugotovitveni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, saj toženka z njim ugotavlja dolžno ravnanje oz. kršitve dolžnega ravnanja tožnika in obravnavanih oseb (članov uprave SDH) na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in materialnopravnih norm, ki veljajo za take primere. Zato je izpodbijani akt lahko predmet presoje v upravnem sporu.

3

34.Sodišče je zato tožbo tožnika zoper izpodbijani akt v delu, ki se ne nanaša na tožnika, na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Prvi odstavek 154. člena ZUP določa, da lahko uradna oseba, ki vodi postopek, po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev zadeve, mora pa jo razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. Sodišče pritrjuje toženki, da o tem, ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, odloča uradna oseba, ki vodi postopek, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi, pri čemer se dokazi izvedejo praviloma potem, ko se ugotovi, kaj je v dejanskem pogledu sporno ali kaj je treba dokazati (prvi odstavek 165. člena ZUP). Kot dokaz se lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, postavitev izvedenca in ogled (drugi odstavek 164. člena ZUP). Dokazovanje je proces, ki naj preko izvedbe dokazov in njihove presoje privede do pravilne in celovite ugotovitve dejanskega stanja, torej vseh za odločitev relevantnih dejstev. Formalna dokazna pravila, torej zakonska pravila, ki določajo, da se sme neko dejstvo dokazovati le z določenimi dokazi, pomenijo poseg v pravico do enakega varstva pravic. Pravilo, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotovitev dejanskega stanja pomeni, da so praviloma vsi dokazi dovoljeni.

Ker G. G. in H. H. nista sodelovali pri omenjenem glasovanju, po mnenju toženke razgovor z njima ne bi doprinesel k razjasnitvi zadeve, dokazni predlog pa tudi ni konkretiziran. Po presoji sodišča toženka dokazni predlog za zaslišanje predlaganih prič G. G. in H. H. toženka ni zavrnila iz zakonsko dopustnih razlogov.

K točki III izreka:

14.Na podlagi 3. točke 4. člena ZIntPK je integriteta pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi.

4

35.Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je tožnik s tožbo v poglavitnem delu uspel, zadeva pa je bila rešena brez glavne obravnave in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR.

7.Tožnik ugovarja kršitev načela materialne resnice, ker toženka ni izvedla vseh predlaganih dokazov in jih je zavrnila z vnaprejšnjo dokazno oceno. Skladno z 8. členom ZUP mora organ ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Komisija ni izvedla vseh predlaganih dokazov in ni zaslišala vseh predlaganih prič in sicer G. G. in H. H., marveč je ta dokazni predlog pavšalno zavrnila z navedbo, da naj ne bi doprinesel k razjasnitvi zadeve ter še navedla, da gre pri teh predlaganih pričah zgolj za "podporno" osebje Kadrovske komisije SDH in ki nista bili prisotni na glasovanju. Zaslišanje vseh predlaganih prič naj zato ne bi bilo potrebno, saj po stališču Komisije, predlagani priči nista imeli vloge (četudi tega dejstva Komisija ni neodvisno preverjala). Opozarja, da gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, saj Komisija z zavrnitvijo dokaznih predlogov že vnaprej trdi, kakšna naj bi bila vsebina izpovedi predlaganih prič, ne da bi imeli priči možnost kar koli izpovedati o svojem strokovnem postopanju in pripravi vsebine ter svetovanju pri izboru kandidata E. E. Komisija je v izpodbijanem aktu navedla zgolj, da kar bi povedali omenjeni osebi, ne bi spremenilo njenih ugotovitev, kar kaže na prejudiciranje njene odločitve. Takšno postopanje Komisije krši temeljno načelo poštenega postopka (2. člen in 22. člen Ustave RS). V skladu z ZUP mora Komisija upoštevati in presoditi vse odločilne navedbe strank in se opredeliti do dokazov, ki jih je tožnik v postopku predlagal. Pri opredelitvi, kdo je lahko priča, pa nobena kategorija oseb ni že vnaprej izključena, zato bi morali biti zaslišani tudi priči G. G. in H. H. Toženka tudi ni izvedla zaslišanja E. E. Kot so pred Komisijo pojasnili obravnavani osebi in priče (npr. I. I.), se je Kadrovska komisija pri vseh postopkih (do tega primera) zanašala na podpisane izjave kandidatov. Šele po obravnavanem primeru so bila pravila spremenjena. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega akta ni pojasnila, kako je upoštevala predlagane dokaze in ni opravila dokazne presoje. Komisija je pri vročanju vabil na sejo Komisije kršila 88. člen ZUP, po katerem se v primeru, če ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vroča njemu. S tem je vplivala na pripravo obrambe, saj se je pooblaščenec z vabilom seznanil zgolj nekaj dni pred sejo Komisije. V nadaljevanju tožnik izpostavlja neprimeren način izvajanja razgovora na seji Komisije, ki je razviden tudi iz zvočnega posnetka seje. Obrazložitev izpodbijanega akta je pomanjkljiva, kontradiktorna in neutemeljena do take mere, da ne omogoča preizkusa. O tem dejstvu je tožnik toženko opozoril že v Izjasnitvi. Komisija se do vseh navedb tožnika v postopku in na seji Komisije ni opredelila. Vsebino razgovorov s tožnikom in obravnavanima osebama je zgolj splošno povzela.

Povedano drugače: če stranka ugotovitve izpodbija z drugimi dokazi oz. jih predlaga (npr. svoje zaslišanje ali zaslišanje prič), mora organ (torej tudi toženka), oceniti dokazno vrednost predlaganih dokazov, ki jih mora zato tudi izvesti. Ker je v obravnavanem primeru tožnik ugotovljenim dejstvom ugovarjal in v ta namen predlagal izvedbo drugih dokazov in sicer svoje zaslišanje, zaslišanje obravnavanih oseb in zaslišanje predlaganih prič, bi morala po presoji sodišča toženka opraviti ustno obravnavo.

Za upravni postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in so dokazi vsebinsko presojeni, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili dokazi izvedeni. Toženka se je v predmetni zadevi vnaprej opredelila o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu dokaznega predloga zaslišanja prič G. G. in H. H. na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Zavrnitev dokaznih predlogov strank se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kot je po presoji sodišča storila toženka v obravnavanem primeru in kot to utemeljeno ugovarja tudi tožnik v tožbi.

15.Na podlagi prvega odstavka 27. člena ZIntPK poklicni funkcionar ne sme biti član oz. opravljati dejavnosti upravljanja, nadzora ali zastopanja v gospodarskih družbah, gospodarskih interesnih združenjih, zadrugah, javnih zavodih, javnih skladih, javnih agencijah in drugih osebah javnega ali zasebnega prava, razen v društvih, ustanovah in političnih strankah. Na podlagi tretjega odstavka 21. člena ZSDH-1 morajo kandidati za člana NS v družbi s kapitalsko naložbo države izpolnjevati pogoje, določene z zakonom, ki ureja gospodarske družbe in tem zakonom. SDH ne sme glasovati za kandidate za člane organov nadzora, ki so: - fizične osebe, ki so neposredno v kakršnem koli poslovnem razmerju z družbo, za nadzorni svet katere kandidirajo, ali njenimi odvisnimi družbami, razen če gre za odjem običajnih produktov in storitev po splošnih pogojih, ki veljajo za vse subjekte na trgu; - fizične osebe, ki so člani organov nadzora ali vodenja in zaposlene za nedoločen ali določen čas v pravnih osebah, ki so v kakršnem koli poslovnem razmerju z družbo, za nadzorni svet katere kandidirajo, ali njenimi odvisnimi družbami, razen če gre za odjem običajnih produktov in storitev po splošnih pogojih, ki veljajo za vse subjekte na trgu; - fizične osebe s funkcijo, ki je po zakonu, ki ureja integriteto in preprečevanje korupcije, po tem ali drugem zakonu nezdružljiva s članstvom v nadzornem organu ali organu upravljanja gospodarske družbe in ki take funkcije niso opravljali v preteklih šestih mesecih; - že člani organa vodenja v družbi, v kateri ima SDH večinski delež ali prevladujoč vpliv; - fizične osebe, ki imajo ali so v zadnjih šestih mesecih imele funkcijo v politični stranki, na katero so bile voljene ali imenovane (tretji odstavek). Skladnost kandidatov z merili, navedenimi v drugem, tretjem in četrtem odstavku tega člena, se zagotavlja s postopkom, ki ga sestavljata akreditacija in nominacija. Na podlagi 48. člena ZSDH-1 je za akreditacijo in nominacijo pristojna Kadrovska komisija SDH, ki jo imenuje uprava. Na podlagi drugega odstavka 48. člena ZSDH-1 je Kadrovska komisija posvetovalno telo uprave SDH, ki na podlagi tega zakona in politike upravljanja opravi izvedbene postopke pridobivanja kandidatov za člane NS družb s kapitalsko naložbo države, postopke vrednotenja teh kandidatov in postopke njihove akreditacije.

V konkretnem primeru je sporno, ali so bili člani uprave SDH še preden so v nominacijski postopek za člana NS družbe F. predlagali kandidata E. E. in so po prejemu nominacijskega poročila Kadrovske komisije SDH predlagali njegovo imenovanje na skupščini družbe F., dolžni tudi sami preveriti ali predlagani kandidat izpolnjuje vse zakonske pogoje, ali pa je to pristojnost Kadrovske komisije SDH. Tožnik je v postopku podal dokazni predlog, da naj ga toženka zasliši, da naj zasliši obravnavani osebi in vse člane Kadrovske komisije SDH, ki so ocenjevali izpolnjevanje zakonskih pogojev kandidata E. E. o tem, na kakšen način je potekalo preverjanje izpolnjevanja zakonskih pogojev kandidata ter ali je bilo res splošno znano dejstvo, da še ni minilo šest mesecev od prenehanja ministrske funkcije E. E. oziroma na kakšni podlagi so se člani Kadrovske komisije SDH seznanili o tem, da E. E. izpolnjuje vse zakonske pogoje in na kakšen način so o tem obvestili upravo družbe. Tožnik je v predlagal zaslišanje tudi drugih navedenih oseb, ki so imele odločilen vpliv pri končni odločitvi. Po presoji sodišča je tožnik v postopku podal navedeni dokazni predlog pravočasno, substancirano in z njim skušal dokazati v konkretnem primeru relevantna drugačna dejstva, kot jih je ugotavljala toženka. Toženka ustne obravnave ni izvedla. V 11 točki obrazložitve izpodbijanega akta je navedla, da je 28. 11. 2023 opravila razgovor z A. A., D. D. in C. C., ter pričami, člani Kadrovske komisije SDH: I. I., J. J. in K. K. Ni pa opravila razgovora z G. G. in H. H., ker za razjasnitev dejanskega stanja po mnenju toženke ni bilo potrebno. Do dokaznih predlogov se mora upravni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je upravni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Toženki ni potrebno izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.

36.Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Plačana sodna taksa za tožbo bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Izrek

5

1Glej sodbo Upravnega sodišča RS II U 17/2021 z dne 21. 5. 2021.

16.Komisija lahko postopek prične na lastno pobudo ali na podlagi prijave pravne ali fizične osebe (prvi odstavek 13. člena ZintPK). V primeru suma kršitve integritete komisija izda ugotovitve o konkretnem primeru, ki vsebujejo opis dejanskega stanja, oceno kršitve uradne osebe z vidika krepitve integritete in v primeru ugotovljenih nepravilnosti pojasnilo, kakšno bi bilo pričakovano ravnanje. Osnutek ugotovitev o konkretnem primeru komisija pošlje obravnavani osebi, ki se lahko v roku, ki ga komisija določi glede na okoliščine obravnavane kršitve, vendar ne krajšem od treh dni, izjasni o navedbah glede dejanskega stanja. Ob pošiljanju osnutka obravnavani osebi se jo obvesti, da bo njen odgovor objavljen skupaj z ugotovitvami o konkretnem primeru (četrti odstavek 13. člena ZIntPK).

Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. Dokazni predlog je bil podan pravočasno, substancirano, za dokazovanje relevantnih dejstev. Toženka ga je neutemeljeno v 11. točki obrazložitve izpodbijanega akta zavrnila kot nekonkretiziranega. Toženka bi morala opraviti ustno obravnavo in na njen izvesti zaslišanje tožnika in predlaganih prič ter tožniku omogočiti, da se o dokazih in navedbah prič izjasni, po potrebi pa tudi izvesti soočenje.

8.Komisija neutemeljeno in brez podlage tožniku očita kršitev dolžnega ravnanja v zvezi z Naročilom Kadrovski komisiji, konkretno kršitev po splošnih pravilih skrbnosti članov uprav ter še posebej kršitev skrbnosti, določene v šestem odstavku 21. člena ZSDH-1. Toženka ekstenzivno razlaga pristojnosti in naloge uprave gospodarske družbe ter pričakovana ravnanja. Po mnenju toženke so bili tožnik in obravnavani osebi (tj. uprava) dolžni predhodno sami preveriti ali kandidat izpolnjuje zakonske pogoje za člana NS pri tem pa spregleda, da je za to pristojna posebna Kadrovska komisija SDH. Od članov uprave družbe SDH ni mogoče zahtevati opravljanja nalog, ki jim z ZSDH-1 in ZGD-1 niso izrecno naložene. Vlogo Kadrovske komisije SDH želi toženka relativizirati z navedbo, da naj bi bila zgolj "posvetovalno telo" (38. točka obrazložitve izpodbijanega akta), kar ne drži, saj ima znotraj organizacije družbe SDH točno določeno vlogo, ki ji je zakonsko podeljena. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega akta glede obveznosti preverjanja pogojev kandidata navaja tudi pravno podlago iz Politike upravljanja SDH iz septembra 2021, ki v času ravnanja tožnika in obravnavanih oseb še ni obstajala (27. točka in 34. točka obrazložitve). Napačno je naziranje toženke, ko navaja, da tudi če ZSDH-1 ne bi vseboval šestega odstavka 21. člena, mora uprava že na podlagi splošnih pravil ZGD-1 skrbno ravnati tudi v postopkih predlaganja kandidatov, kot nato tudi po prejemu Poročila Kadrovske komisije SDH (40. točka obrazložitve). Komisija s takšnim naziranjem širi izrecno določene zakonske pristojnosti uprave SDH. Navedbe Komisije v 38. točki obrazložitve izpodbijanega akta, da je Kadrovska komisija zgolj posvetovalno telo, kar naj bi pomenilo, da je skrbnost in zakonitost izbire in predloga kandidata na strani uprave SDH, ne držijo. Ne glede na dejstvo, da gre za subjekt v lasti države, gre za gospodarsko družbo, ki mora delovati skladno s pravili korporacijskega upravljanja po principu delitve nalog v skladu z ZGD-1. Napačno je tudi stališče toženke, da bi moral tožnik in obravnavani osebi okoliščino odstopa takratnega ministra E. E. (...) poznati skoraj 5 mesecev kasneje, saj naj bi to predstavljala "splošno znano in medijsko izpostavljeno dejstvo" (točki 33 in 37 obrazložitve). Ne drži, da gre za splošno znano dejstvo. Iz izpodbijanega akta tudi ne izhaja, na katerih dejstvih Komisija utemeljuje svoj sklep glede vedenja o odstopu ministra E. E. iz medijev. Domnevno medijsko odmevno dogajanje ne more upravičevati širitve odgovornosti članov uprave in njihovega vedenja o vseh zahtevanih pogojih za zasedbo določene funkcije. Komisija bi morala izkazati, da je odstop ministra E. E. splošno znano dejstvo. Pričakovano ravnanje tožnika in obravnavanih oseb, ki jih od njih pričakuje Komisija, ni ustrezno obrazloženo, saj je brez jasne zakonske podlage. Tožnik predlaga svoje zaslišanje, zaslišanje obravnavanih oseb ter prič: I. I., J. J., K. K., G. G., H. H. in E. E. Sklepno navaja, da je pri obravnavanih ravnanjih v celoti ravnal z zahtevano skrbnostjo in odgovornostjo in ni kršil integritete. Sodišču primarno predlaga, naj opravi glavno obravnavo ter v sporu polne jurisdikcije razsodi tako, da tožbi ugodi, izpodbijani akt v celoti odpravi in predmetni postopek ustavi oz. podredno, da tožbi ugodi, izpodbijani akt v celoti odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek. V vsakem primeru pa naj toženki naloži, da je tožniku dolžna povrniti vse stroške tega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Glej sodbe Upravnega sodišča RS I U 1629/2021-5 z dne 17. 5. 2022, I U 1630/2021-25 z dne 14. 6. 2022, I U 1632/2021-29 z dne 12. 5. 2022, I U 1633/2021-13 z dne 12. 5. 2022 in I U 1634/2021-5 z dne 17. 5. 2022.

I.Tožbi se delno ugodi tako, da se Ugotovitve o konkretnem primeru Komisije za preprečevanje korupcije 06216-3/2021/54 z dne 13. 9. 2024 odpravijo v delu, ki se nanaša na tožečo stranko in se zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Toženka ni sledila tožnikovemu dokaznemu predlogu, da kot priči zasliši G. G. in H. H. z obrazložitvijo, da za namen razjasnitve dejanskega stanja ni potrebno (11. točka obrazložitve). Pojasnila je, da je Kadrovska komisija SDH na 35. redni seji 1. 6. 2020 sprejela sklep 3/35, da se kandidat E. E. oceni kot primeren za člana NS družbe F., zato je odgovornost in pristojnost nominacijskega postopka na članih Kadrovske komisije SDH in ne na podpornem osebju. Ker G. G. in H. H. nista sodelovali pri omenjenem glasovanju, po mnenju toženke razgovor z njima ne bi doprinesel k razjasnitvi zadeve, dokazni predlog pa tudi ni konkretiziran. Po presoji sodišča toženka dokazni predlog za zaslišanje predlaganih prič G. G. in H. H. toženka ni zavrnila iz zakonsko dopustnih razlogov. Toženka ni navedla, na podlagi katerih dokazov zaključuje, da razgovor z njima ne bi doprinesel k razjasnitvi obravnavane zadeve. Iz dejstva, da G. G. in H. H. nista sodelovali pri glasovanju na seji Kadrovske komisije SDH, česar toženka tudi sicer ni utemeljila, ne izhaja, da v postopku nominacije pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev kandidata E. E. nista sodelovali. Za upravni postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in so dokazi vsebinsko presojeni, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili dokazi izvedeni.

17.Za obravnavanje tožbenih ugovorov je pravno relevantna tudi določba 15. člena ZIntPK, ki opredeljuje vrste in pravila postopka. V prvem odstavku tega člena razlikuje med upravnimi postopki, hitrimi prekrškovnimi postopki in drugimi javnopravnimi postopki po določbah tega zakona, ki jih vodi komisija. Za primer, kot je obravnavani, velja četrti odstavek tega člena, po katerem so drugi javnopravni postopki tisti postopki, ki se vodijo za izvajanje pristojnosti po prvem odstavku 13. člena tega zakona. Za druge javnopravne postopke se za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni postopek. Iz navedene določbe izhaja smiselna uporaba ZUP v konkretnem primeru.

6

3Glej sodbe Upravnega sodišča RS I U 1629/2021-5 z dne 17. 5. 2022, I U 1630/2021-25 z dne 14. 6. 2022, I U 1632/2021-29 z dne 12. 5. 2022, I U 1633/2021-13 z dne 12. 5. 2022 in I U 1634/2021-5 z dne 17. 5. 2022.

II.V preostalem delu se tožba zavrže.

Toženka se je v predmetni zadevi vnaprej opredelila o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu dokaznega predloga zaslišanja prič G. G. in H. H. na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Zavrnitev dokaznih predlogov strank se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kot je po presoji sodišča storila toženka v obravnavanem primeru in kot to utemeljeno ugovarja tudi tožnik v tožbi.

9.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. Meni, da je postopek vodila po predpisanem postopku, da je pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje ter upoštevala vsa relevantna dejstva ter pravilno uporabila materialno pravo. Sklicuje se na 15. člen ZlntPK ter sodbe Upravnega sodišča RS, kot jih navaja. Zavrača tožnikov ugovor, da ga o postopku ni obvestila, saj je 26. 3. 2021 skladno z 39. členom Poslovnika KPK tožniku poslala Obvestilo obravnavani osebi o uvedbi postopka preiskave 06216-3/2021/3, ki mu je bilo vročeno 29. 3. 2021. Neutemeljena je tožnikova navedba, da je bil s postopkom seznanjen šele z vročitvijo prvotnega Osnutka ugotovitev in da mu ni bila dana možnost sodelovanja v ugotovitvenem postopku. V Obvestilu obravnavani osebi o uvedbi postopka preiskave je tožnika poučila o vseh procesnih pravicah, ki jih navaja. Tožniku je v izjasnitev posredovala prvotni in drugi Osnutek ugotovitev o konkretnem primeru, do katerih se je tožnik tudi predelil. S tem je bila v skladu z ZlntPK zagotovljena kontradiktornosti postopka in pravica do izjave. V razgovoru na seji senata Komisije je bila tožniku dana možnost, da se izjavi o očitkih v konkretnem primeru in da predlaga dodatne dokaze. Sklicuje se na četrti odstavek 13. člena ZlntPK. Toženka je smiselno upoštevala 9. člen ZUP. Pošiljanje osnutka akta obravnavani osebi pred izdajo končnega akta (kar določa ZlntPK kot specialni predpis) z vidika kontradiktornosti postopka in pravic stranke predstavlja višji standard glede na splošno ureditev po ZUP, saj obravnavana oseba ni obveščena zgolj o dokaznem gradivu (v katerega lahko vpogleda do izdaje ugotovitev), temveč se seznani tudi z izrekom, obrazložitvijo in argumentacijo KPK ter z njeno opredelitvijo do dokazov. V konkretnem postopku je toženka tožniku pred izdajo izpodbijanega akta dala možnost, da se ustno (na razgovoru na seji senata Komisije) in pisno izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah. Meni, da je tožniku zagotovila vse procesne pravice, vključno s pravico do izjave. Dejstvo, da toženka v postopku ni izvedla vseh tožnikovih dokaznih predlogov ne pomeni kršitev načela materialne resnice. V zvezi z vabljenjem tožnika na sejo senata Komisije pojasnjuje, da so bile obravnavane osebe vabljene na posredovani naslov za vabljenje.

18.Sodišče se najprej opredeljuje do zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka.

4R. Pirnat v Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. P. Kovač in E. Kerševan, Uradni list RS, PF Univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana, 2020, str. 207-210.

Sodišče sodi, da je toženka s tem, ko tožniku ni omogočila dokazovanja njegovih (nasprotnih) trditev na ustni obravnavi z zaslišanjem tožnika in predlaganih prič, zagrešila bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), kar je vplivalo ali moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanih ugotovitev o konkretnem primeru.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe in sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Primerjaj Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 233/2014 z dne 3. 3. 2016.

Po povedanem je sodišče tožbi zoper izpodbijani akt v delu, ki se nanaša na tožnika ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in v tem delu izpodbijani akt odpravilo ter zadevo v navedenem obsegu na podlagi četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem naj, ob upoštevanju stališč sodišča glede pravil postopka, o zadevi ponovno odloči. V ponovnem postopku naj toženka sledi stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, opravi ustno obravnavo, tožniku omogoči dokazovanje svojih trditev, po potrebi izvede še druge dokaze in sledeč rezultatu ugotovitvenega postopka o zadevi ponovno odloči.

19.Tožnik ugovarja, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti in njegova pravica do izjave s tem, ko mu toženka v postopku do izdaje prvotnega osnutka ugotovitev o konkretnem primeru 06216-3/2021/26 32001, sprejetega na 10 seji KPK dne 3. 3. 2022 (v nadaljevanju Prvotni osnutek ugotovitev o konkretnem primeru), ni dala možnosti, da bi v postopku sodeloval in se izrekel o dejstvih in okoliščinah ter pravnih in dejanskih naziranjih toženke. Meni, da je možnost podaje navedb oz. pravico do izjave imel šele s podajo odgovora na Prvotni osnutek ugotovitev dne 28. 3. 2021, kar je po mnenju tožnika v nasprotju s pravno varnostjo kot elementom načela pravne države (2. člen Ustave RS) in načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Sodišče sodi, da navedena kršitev ni podana. Toženka je ravnala v skladu s četrtim odstavkom 13. člena ZIntPK, ko je tožniku in obravnavanima osebama poslala v izjasnitev najprej Prvotni osnutek ugotovitev o konkretnem primeru z dne 3. 3. 2022, o katerih so se tožnik in obravnavani osebi 28. 3. izjasnili v skupnem odgovoru. Toženka je v izjasnitev tožniku in obravnavanima osebama poslala tudi Osnutek ugotovitev o konkretnem primeru 06216-3/2021/26, sprejetem na 15. seji Komisije 21. 4. 2023 (v nadaljevanju novi Osnutek ugotovitev o konkretnem primeru), o katerem so se tožnik in obravnavani osebi skupaj izjasnili v izjasnitvi z dne 19. 6. 2023. Sodišče sodi, da predložitev prvotnega in nato novega Osnutka ugotovitev o konkretnem primeru tožniku in obravnavanima osebam pomeni ustrezno informiranje tožnika in obravnavanih oseb o tem, v zvezi s katerim ravnanjem se je pojavil sum korupcije oz. kakšno je ugotovljeno dejansko stanje ter tudi seznanitev s pravnimi naziranji toženke in njenimi stališči o tem, kako bi sicer morali ravnati.

Sodišče se do drugih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo, ker so že ugotovljene kršitve pravil postopka zadosten razlog za odpravo izpodbijanega akta v delu, ki se nanaša na tožnika oziroma ker bi lahko prejudiciralo v novem postopku sprejeto odločitev, se pa bo pa morala do njih opredeliti toženka.

6Primerjaj Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017.

Obrazložitev

10.Neutemeljeni so očitki tožnika glede načina izvajanja razgovora na seji senata toženke. Dejstvo, da je bil E. E. minister, je bilo tožniku in obravnavanima osebama poznano, kar so potrdili na razgovoru. Zato bi bilo za pričakovati, da bi preverili, kdaj mu je prenehala funkcija ministra. Ne glede na šesti odstavek 21. člena ZSDH-1, mora uprava SDH pri opravljanju svojih nalog že po splošnih pravilih ZGD-1 ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (prvi odstavek 263. člena ZGD-1), kar pomeni, da mora ob predlaganju kandidatov Kadrovski komisiji SDH sama preveriti, ali kandidat morebiti ne izpolnjuje pogojev za kandidata za člana NS. Kadrovska komisija SDH je ustanovljena zgolj kot posvetovalno telo, v smislu strokovne podpore pri oblikovanju predloga kandidata za člana NS, odgovornost za končni predlog pa je na strani uprave SDH. Kadar uprava SDH sama predlaga kandidate za člane NS družb v upravljanju SDH, se od uprave pričakuje vsaj da pred posredovanjem predloga kandidata Kadrovski komisiji SDH sama preveri, ali kandidat izpolnjuje pogoje po 21. členu ZSDH-1. V opisu ravnanj, ki so določena v Politiki upravljanja SDH iz leta 2021, so sedaj konkretno navedena ravnanja oz. opis pričakovanega ravnanja uprave SDH v primeru, ko člani uprave SDH sami predlagajo kandidata za člana NS. Navedeno kaže na to, da se je že v času veljavnosti prejšnje Politike upravljanja SDH od uprave SDH pričakovalo, da ravna ravno na tak način. V konkretnem primeru je šlo za okoliščino na strani kandidata, ki je bila splošno znana povprečni osebi, česar se je zavedal tudi tožnik. Toženka meni, da v tožbi predlaganih prič ni potrebno zaslišati, saj so bile vse priče zaslišane že v postopku, prav tako ni potrebno zaslišanje E. E., saj vsebina podpisane izjave med strankama ni sporna. V zvezi s pojmom "integritete" in razlago pojma "kršitve integritete" se je že oblikovala sodna praksa, ki se nanjo sklicuje.

Tožnik je predlagal tudi, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, za kar pa v obravnavanem primeru niso podani zakonski pogoji. Upravni spor je namreč primarno spor o zakonitosti upravnega akta. V konkretnem primeru pa je potrebno tudi upoštevati načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave RS, ki terja omejitve posegov sodne veje oblasti v odločanje izvršilne veje oblasti. Sodni nadzor izdanih upravnih odločb ne sme pomeniti prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti.

20.Toženka je po mnenju sodišča s tem tožniku in obravnavanima osebama ustrezno omogočila, da se v postopki izjavijo. Glede na takšen ugotovitveni postopek sodišče zavrača ugovore, da je toženka kršila načelo kontradiktornosti in da je bila njegova pravica do kontradiktornega postopka "izvotljena", ker je svoje navedbe lahko podal šele v Izjasnitvi oz. odgovoru po prejemu prvotnega Osnutka ugotovitev o konkretnem primeru. Tudi Vrhovno sodišče RS je že odločilo, da ''za sodelovanje oseb, na katere se ugotovljena dejstva in dokazi nanašajo, v fazi zbiranja procesnega gradiva (za kar gre pred pripravo Osnutka ugotovitev - op. sod.) ni pravne podlage niti v ZIntPK niti v ZUP. Obveznost vključitve teh oseb v postopek nastane po izrecni določbi (v času izdaje sodne odločbe, I Up 476/2013 z dne 5. 2. 2015 veljavnega) sedmega odstavka 13. člena ZIntPK s sprejetjem osnutka ugotovitev na seji komisije in sicer s tem, da se mu osnutek ugotovitev, ki ga je Komisija sprejela, pošlje v izjasnitev.

7Glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 527-531, Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 61.

1.Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK, tudi Komisija) je z izpodbijanimi Ugotovitvami o konkretnem primeru ugotovila, da ravnanja A. A., tedanjega predsednika uprave Slovenskega državnega holdinga d. d. (v nadaljevanju SDH), C. C., tedanjega člana uprave SDH in D. D., tedanjega člana uprave SDH, ko so: - 29. 5. 2020 Kadrovski komisiji SDH podali naročilo postopka (naročilo postopka št. 2) za presojo kandidata E. E. za kandidata za člana nadzornega sveta (v nadaljevanju NS) družbe F., d. d., ter nato - 4. 6. 2020 skupščini družbe F., d. d. (v nadaljevanju tudi F.), v dokumentaciji "NASPROTNI IN NASPROTNI VOLILNI PREDLOG" št. 2002-1049 za člana NS predlagali E. E., pri tem pa E. E. ni izpolnjeval pogoja iz tretje alineje tretjega odstavka 21. člena Zakona o Slovenskem državnem holdingu (v nadaljevanju ZSDH-1), in ne bi smel biti predlagan za kandidata za člana NS, saj od njegovega prenehanja funkcije ministra (funkcija ministra mu je prenehala ... z odstopom vlade) še ni preteklo šest mesecev, niso bila v skladu s pričakovanjem in odgovornostjo, ki se od njih pričakuje po splošnih pravilih skrbnosti članov uprav, ter še posebej v skladu s skrbnostjo, navedeno v šestem odstavku 21. člena ZSDH-1, in tako predstavljajo kršitev integritete, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK).

7

8Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 371.

Sodišče o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi odloča le, kadar tako določa zakon, ali če je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice potrebno (7. člen in 65. člen ZUS-1). V obravnavanem primeru zakon ne nalaga odločanja v sporu polne jurisdikcije. Če zakon tega ne zapoveduje, mora sodišče v smislu 65. člena ZUS-1 presoditi o potrebnosti takega odločanja z vidika varstva uveljavljane pravice oziroma pravnega položaja strank.

21.Tudi ni mogoče slediti stališču tožnika, da je toženka izvedla skrajšani ugotovitveni postopek (144. člen ZUP), saj ta omogoča upravnemu organu odločitev brez pridobivanja izjave strank v smislu 9. člena ZUP pred sprejetjem odločbe, kar pa ni obravnavani primer.

2.V obrazložitvi izpodbijanega akta je toženka opisala potek postopka in se opredelila do odgovorov tožnika, A. A. in D. D. (v nadaljevanju tudi obravnavani osebi). V postopku je bilo ugotovljeno, da je uprava SDH E. E. 29. 5. 2020 predlagala Kadrovski komisiji SDH v nominacijski postopek za člana NS družbe F., nato pa ga je, po prejemu nominacijskega poročila Kadrovske komisije SDH, 4. 6. 2020 skupščini družbe F. predlagala za imenovanje za člana NS te družbe. E. E. v času, ko ga je uprava družbe SDH predlagala Kadrovski komisiji SDH v nominacijski postopek, ni izpolnjeval pogojev iz tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZSDH-1, saj od njegovega prenehanja opravljanja funkcije ministra ... (...) še ni minilo šest mesecev. Minister je skladno s 6. točko 4. člena ZIntPK funkcionar, ki skladno s prvim odstavkom 27. člena ZIntPK ne more biti član organa nadzora (NS) v gospodarski družbi. E. E. skladno z določilom tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZSDH-1 še pol leta po prenehanju funkcije ministra, tj. do 13. 9. 2021, ne bi smel biti član organa nadzora v gospodarski družbi. Predlagani kandidat za člana NS družbe F. je v šestih mesecih pred imenovanjem na navedeno mesto opravljal funkcijo ministra ..., ki je po ZIntPK nezdružljiva s članstvom v nadzornem organu gospodarske družbe, zato takšnega kandidata uprava SDH ne bi smela predlagati Kadrovski komisiji SDH v nominacijski postopek. Kljub pozitivnemu mnenju Kadrovske komisije SDH uprava SDH ne bi smela predlagati skupščini družbe F. navedenega kandidata za imenovanje za člana NS te družbe. Od uprave SDH se pričakuje, da pred posredovanjem predloga kandidata Kadrovski komisiji SDH sama preveri, ali kandidat izpolnjuje vse pogoje po 21. členu ZSDH-1, zlasti tiste, ki so povezani s splošno znanimi ter medijsko izpostavljenimi dejstvi in okoliščinami glede izpolnjevanja pogojev kandidata za člana NS. Uprava družbe SDH, ki je navedenega kandidata predlagala Kadrovski komisiji SDH, ni preverila ali pri kandidatu obstojijo kakšni zadržki za imenovanje za člana NS.

8

9Glej sodbe Upravnega sodišča RS I U 1629/2021-5 z dne 17. 5. 2022, I U 1630/2021-25 z dne 14. 6. 2022, I U 1632/2021-29 z dne 12. 5. 2022, I U 1633/2021-13 z dne 12. 5. 2022 in I U 1634/2021-5 z dne 17. 5. 2022.

K točki I izreka:

Upoštevajoč 65. člen ZUS-1 sodišče tudi ocenjuje, da uveljavljana pravica takega odločanja ne terja, pri čemer tožnik slednjega niti ne zatrjuje.

22.Po presoji sodišča pa je utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da bi toženka morala opraviti ustno obravnavo. Res so izpodbijane ugotovitve o konkretnem primeru po svoji naravi ugotovitveni upravni akt, s katerim toženka ugotavlja dolžno ravnanje oz. njegove kršitve na podlagi pravne subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod pravno normo. Vendar je že Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016 navedlo, da čeprav tak akt sicer ostaja na ugotovitveni ravni, ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja, torej kršitev zakonskih obveznosti, s tem pa posega v pravni položaj tožnika. Kot zaključno je Vrhovno sodišča poudarilo, da to pomeni, da ima oseba, na katero se tak akt nanaša, pravico, da se taka kršitev njenega dolžnega ravnanja po ZIntPK lahko ugotovi samo na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, v zakonitem postopku in ob pravilni uporabi materialnega prava. Zato je potrebno obravnavani osebi zagotoviti učinkovito pravno varstvo.

Zveza:

3.V postopku je družba SDH v dopisu z dne 22. 4. 2022 pojasnila, da standardni obrazec iz druge alineje 18. člena Politike upravljanja SDH, predstavlja "Naročilo postopka št. 2," vendar iz konkretnega naročila ne izhaja, da bi uprava SDH preverila izpolnjevanje zakonskih pogojev predlaganega kandidata. Kadrovska komisija SDH je kandidata E. E. ocenila v nominacijskem poročilu z dne 1. 6. 2020, vendar iz njega ne izhaja, da bi posebej preverjala izpolnjevanje pogoja po tretji alineji tretjega odstavka 21. člena ZSDH-1. Kadrovska komisija SDH je posvetovalno telo (drugi odstavek 48. člena ZSDH-1), kar pomeni, da uprava SDH ne more zgolj potrditi predloga Kadrovske komisije SDH, temveč se od nje pričakuje, da preveri, ali je Kadrovska komisija preverila ali kandidat izpolnjuje vse zakonske pogoje. V primeru suma, da ti niso bili v celoti preverjeni, mora vrniti nominacijsko poročilo v dopolnitev. V primeru, da pri kandidatu obstoji splošno znan zadržek, da ne izpolnjuje zakonskih pogojev, takšnega kandidata, kljub pozitivnemu mnenju Kadrovske komisije SDH, ne sme predlagati skupščini v imenovanje. Kadrovska komisija SDH izpolnjevanja pogojev ne more vezati na podpisane izjave kandidatov o izpolnjevanju pogojev, temveč mora sama preveriti ali kandidati zakonske pogoje tudi dejansko izpolnjujejo. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da uprava SDH v predmetnem postopku ni preverila izpolnjevanja zakonskih pogojev predlaganega kandidata s pričakovano skrbnostjo. Tudi po prejemu poročila Kadrovske komisije SDH člani uprave SDH niso preverili ali je Kadrovska komisija SDH preverila izpolnjevanje zakonskih pogojev kandidata niti ali pri kandidatu obstojijo kakšni zadržki, ki vzbujajo dvom glede izpolnjevanja zakonskih pogojev, saj je že iz nominacijskega poročila izhajalo, da Kadrovska komisija SDH v njem ni navedla izpolnjevanja vseh pogojev. Tožnik in obravnavani osebi so v razgovoru s toženko navedli, da jim je poznano dejstvo, da je bil E. E. nekdanji minister ..., zato se od njih pričakuje, da bi preverili, kdaj je E. E. prenehala funkcija ministra.

9

Zakon o Slovenskem državnem holdingu (2014) - ZSDH-1 - člen 21, 21/3, 21/3-3, 21/6 Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (2010) - ZIntPK - člen 4, 4-3, 27, 27/1 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 154

Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi delno ugoditi in izpodbijani akt v delu, ki se nanaša na tožnika odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

21.Toženka tožnikov ugovor, da bi morala opraviti ustno obravnavo zavrača in pojasnjuje, da je namen 15.a člena in 15.b člena ZlntPK omogočiti stranki učinkovito izvedbo razgovora in ugotavljanja dejanskega stanja ter zbiranje informacij oz. oprava razgovorov z vabljenimi osebami za uresničevanje nalog toženke v zvezi s kršitvami iz pristojnosti toženke. ZlntPK-C je določbe v zvezi z opravo razgovora na seji senata Komisije uredil tudi zaradi kakovostnejše možnosti uresničevanja pravic vabljenih oseb in da je namen vabljenja oseb in njihovega podajanja odgovorov ter pojasnil pred senatom toženke ugotavljanje dejanskega stanja, zato je določena tudi možnost soočenja vabljenih oseb. Ureditev razgovora na seji senata in potek razgovora sta bila v ZlntPK vnesena z namenom zagotoviti učinkovitejšega izvajanja nalog toženke. Po stališču toženke so ugovori, da bi toženka morala opraviti ustno obravnavo v skladu s členi od 154 do 163 ZUP neutemeljeni, saj se predmetni postopek vodi po specialnih postopkovnih določbah ZlntPK. Drugi javnopravni postopki so postopki, ki so začeti in vodeni na podlagi ZlntPK, ki zanje določa tudi posebna postopkovna pravila kot specialne določbe v razmerju do ZUP. Za vprašanja, ki v zvezi z drugimi javnopravnimi postopki niso urejena v ZlntPK, se v skladu s četrtim odstavkom 15. člena ZlntPK smiselno uporabljajo določbe ZUP. Toženka glede na predhodno navedeno meni, da ni bila dolžna izvesti glavne obravnave in da je tožniku zagotovila vse procesne pravice.

4.Po mnenju toženke tožnik in obravnavani osebi niso ravnali v skladu s pričakovanim delovanjem in odgovornostjo. Posledično je bila kot kandidat za člana NS družbe F. predlagana oseba, ki ni izpolnjevala zakonskih pogojev za zasedbo tega mesta. Pri kandidatu so bili podani zadržki, ki so bili splošno znani in medijsko izpostavljeni. Teh okoliščin bi se tožnik in obravnavani osebi morali zavedati. Od poslovodnih oseb subjekta javnega sektorja, ki predstavlja upravljavca ostalih kapitalskih naložb države se pričakuje, da so zgled drugim upravam družb, ki so v upravljanju SDH. Člani uprave SDH bi se na podlagi poslovnih znanj in prakse vodenja, ki izhajajo iz njihovih delovnih izkušenj na vodstvenih položajih, lahko zavedali in bi se tudi morali zavedati potrebne skrbnosti pri ravnanju v tovrstnih primerih. Morali bi poznati vsebino 21. člena ZSDH-1 in bi morali že v fazi predlaganja kandidata Kadrovski komisiji SDH preveriti ali pri kandidatu obstoji kakšna splošno znana okoliščina, zaradi katere ne izpolnjuje zakonskih pogojev za kandidiranje. Po prejemu nominacijskega poročila Kadrovske komisije SDH pa bi tudi morali preveriti, ali je Kadrovska komisija SDH pri kandidatu preverila izpolnjevanje vseh zakonskih pogojev. Kolikor bi ugotovili, da jih Kadrovska komisija SDH ni preverila ali če bi ugotovili, da obstoji kakšna okoliščina, ki vzbuja dvom o tem, da kandidat izpolnjuje vseh zakonskih pogojev, takšnega kandidata ne bi smeli predlagati skupščini gospodarske družbe F. v imenovanje za člana NS te družbe.

11.Tožba je delno utemeljena.

Sodišče ni sledilo predlogu toženke v odgovoru na tožbo za združitev predmetne zadeve z zadevami, ki se vodijo pod opr. št. l U 224/2024 pred Upravnim sodiščem RS, Oddelkom v Novi Gorici in opr. št. I U 1848/2024 na sedežu Upravnega sodišča RS v Ljubljani, v skupno obravnavo in odločanje, v skladu z 42. členom ZUS-1 zaradi smotrnosti in ekonomičnosti postopka. Sodišče na takšen postopkovni predlog ni vezano.

Pridruženi dokumenti:*

K točki II izreka:

22.Stališče toženke pri utemeljevanju, da ji ustne obravnave ni treba opraviti zaradi posebnosti postopka, v katerem ugotavlja kršitev integritete, še posebej po sprejemu novele ZIntPK-C, je po presoji sodišča napačno. Sodišče v zadevi II U 17/2021 v zvezi z ureditvijo postopka po noveli ZIntPK ni zavzelo stališča o tem, katere določbe se smiselno uporabljajo (in na kakšen način), ampak je ugotovilo, da nova ureditev sledi sodni praksi, sprejeti do 16. 11. 2020, ki je za zagotovitev pravice do izjave v drugih neupravnih postopkih, kot je tudi obravnavani zaradi kršitve integritete in prepovedi sprejemanja daril, zagotovila pravico do izjave na način, da je bilo mogoče zoper osnutek ugotovitev toženke ugovarjati v izjavi. Če je po tem toženka še pridobivala kakršnekoli dokaze, pa je po sodni praksi morala izdelati nov osnutek, ki je vseboval opredelitev do novih dokazov. Pojasnilo je tudi, da je zaradi tako sprejete sodne prakse 17. 11. 2020 pričela veljati novela ZIntPK-C, ki je spremenila 13. člen in 15. člen ZIntPK tako, da je podrobneje določila postopke, ki jih je ne povsem enako, vendar na podoben način določal Poslovnik v 34. členu.

5.Tožnik zoper izpodbijani akt vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma povzema potek postopka, ugotovitve tožnika o konkretnem primeru ter očitane kršitve dolžnega ravnanja. Ugovarja kršitev načela kontradiktornosti postopka. Meni, da morajo biti temeljna procesna jamstva v enaki meri kot v vseh upravnih postopkih zagotovljena tudi v konkretnem postopku, ne glede na specialno ureditev postopka. Komisija svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo (tretji odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Načelo kontradiktornosti mora biti v celoti spoštovano tudi v dokaznem oziroma ugotovitvenem postopku. Stranka se ima pravico udeleževati ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi (146. člen ZUP). Komisija do izdaje prvotnega osnutka ugotovitev o konkretnem primeru (z dne 3. 3. 2022, opomba sodišča) strankam ni dala možnosti, da bi v postopku sodelovale in se izrekle ter jih o postopku ni obvestila. Stranke so svoje navedbe lahko podale šele v odgovoru, kar je v nasprotju 2. členom in 22. členom Ustave RS. Tožnik se je lahko vključil v predmetni postopek šele s prejemom prvotnega osnutka ugotovitev, kar predstavlja neučinkovito sredstvo za izvajanje ustavno zagotovljenih pravic tožnika, glede na dejstvo, da je Komisija prvotni osnutek ugotovitev pripravila po tem, ko je ugotovitveni postopek dejansko že zaključila brez zaslišanja tožnika in ostalih udeležencev. Tožniku v nasprotju z določbami 145. člena in 146. člena ZUP ni bila dana možnost sodelovanja v ugotovitvenem postopku, kar predstavlja kršitev po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. V konkretnem primeru tudi niso izpolnjeni pogoji za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka po 144. členu ZUP.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Tožba zoper izpodbijani akt v delu, ki se ne nanaša na tožnika, ni dopustna iz naslednjih razlogov: