Jedro

Na utemeljenost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, ki mu delodajalec najmanj trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, ne vpliva dejstvo, da je delodajalec plačilo kasneje (z zamudo) izplačal.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v II. točki izreka razveljavi v delu, kjer je bil zavrnjen tožbeni zahtevek tožnice za znesek 3.695,51 EUR in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe, ki ni pod pritožbo, naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici iz naslova jubilejne nagrade plačati znesek 439,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je njen zahtevek v presežku nad prisojenim zneskom 439,61 EUR do zahtevanega zneska 4.135,12 EUR (torej za znesek 3.695,51 EUR) in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 439,61 EUR za čas od 1. 12. 2006 do 23. 10. 2008 zavrnilo. V III. in IV. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških in sklenilo, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 114,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila in da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe (II. točka izreka) in glede odločitve o tem, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti del njenih pravdnih stroškov le v znesku 114,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povračilo pravdnih stroškov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica formalno izpolnila vse zahteve za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala na podlagi 112. člena ZDR. Tožnica je prepričana, da je zadostila tudi vsebinskim pogojem za to izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj jo je podala zato, ker ji tožena stranka trikrat zaporedoma oziroma v zadnjih šestih mesecev ni izplačala plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku (4. alinea 1. odst. 112. člena ZDR). Tožena stranka se je sicer sklicevala na to, da je prišlo pri njej zaradi stečaja družbe A. d. d. do 50% upada prometa, vendar pa tega dejstva ni z ničemer izkazala. Tudi, če bi finančna situacija toženi stranki onemogočala pravočasna nakazila plačil za delo, bi morala vsem delavcem izplačati sorazmerni del plače glede na razpoložljiva sredstva, ne pa enim v celoti, drugim pa z zamikom. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je imela v času od marca 2011 do avgusta 2011 likvidnostne težave, zato naslovno sodišče ni moglo zaključiti, da je izplačala plačo z zamikom zaradi objektivnih okoliščin. Prav tako ne drži, da se je tožnica strinjala z zamiki nakazil plače. Iz predloženih bančnih izpiskov tožnice izhaja, da je bilo njeno stanje na računu vseskozi negativno in ji kljub prejeti plači ni uspelo priti na pozitivno stanje. Tožnica je bila zaradi zamikov pri izplačilu plače v hudi finančni in psihični stiski. Denar si je morala občasno sposojati od moža. Po mnenju tožnice je dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja zaradi nastale situacije ni bilo več možno. Neutemeljen je očitek sodišča, da tožnica toženi stranki v zahtevi z dne 26. 9. 2011 ni navedla, na kakšen način naj odpravi kršitve. Tožnica je, ko je bila zaslišana kot stranka, pojasnila, da je pričakovala, da tožena stranka ve, kako se kršitev odpravi. Zamiki z nakazili plače so kljub pravočasnemu nakazilu naslednje plače ostali in jih tožena stranka ni mogla enostavno sanirati tako, da je naslednjo plačo izplačala pravočasno. Meni, da bi moralo naslovno sodišče upoštevati tudi, da je tožnica uspela tudi v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo dela regresa za letni dopust, saj ji je tožena stranka le-tega plačala šele po prejemu tožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnica v pritožbi bistvenih kršitev določb postopka ne uveljavlja), ni storilo, vendar je zaradi delno zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala odpravnino v znesku 2.111,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2011 dalje do plačila ter obračun odškodnine v bruto znesku 1.583,79 EUR, odvod predpisanih dajatev ter izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2011 dalje do plačila (na podlagi člena 112/2 Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), del regresa za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 425,00 EUR ter izplačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 in izplačilo jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe v znesku 439,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2006 dalje do plačila, poleg tega pa je vtoževala tudi povrnitev pravdnih stroškov. S pripravljalno vlogo z dne 21. 11. 2011 je tožnica podala delni umik tožbe za plačilo regresa za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 425,00 EUR z obrazložitvijo, da je tožena stranka tožnici ta regres izplačala 17. 11. 2011. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožnici prisodilo vtoževani znesek iz naslova jubilejne nagrade z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2008 do plačila medtem, ko je v preostalem ta del tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 12. 2006 do 23. 10. 2008, utemeljeno zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da so vtoževane zakonske zamudne obresti iz naslova pripadajoče jubilejne nagrade tožnici za obdobje 3 leta pred vložitvijo tožbe zastarale. Ker spadajo obresti med občasne terjatve, te pa v skladu z določbo 1. odst. 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrniti dela vtoževanih zakonskih zamudnih obresti pravilna, pritožba tožnice v tem delu, ki je sicer povsem neobrazložena in pavšalna, pa neutemeljena.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo del tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obračun ter izplačilo vtoževane odpravnine in odškodnine na podlagi člena 112/2 ZDR. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnica podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, da je predhodno pisno pozvala toženo stranko na izpolnitev obveznosti in podala tudi pisno obvestilo inšpektorata za delo (A3, A4). Tožnica je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po 4. alinei 1. odst. 112. člena ZDR, ki daje delavcu pravico, da lahko v 8 dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi v primeru, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožničina izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz formalnih razlogov pravilna in zakonita (torej podana skladno z določbo 112. člena ZDR), je njen tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici plače v spornem obdobju nakazovala le z manjšim zamikom, da je tožnica vsakokratno plačo prejela v višini, kot je bila dogovorjena, da tožnica ni uspela dokazati, da bi bila zaradi zamika nakazil plače v hudi finančni stiski in da ji zato niso mogle nastati hujše posledice. Verjelo je toženi stranki, da je do zamikov prišlo zaradi občutnega padca prometa, tako da na računu tožene stranke ni bilo dovolj prilivov, da bi se lahko delavcem vedno pravočasno nakazala plača. Poleg tega je zavrnilo ta del tožničinega tožbenega zahtevka tudi zato, ker tožnica v svoji zahtevi za izpolnitev obveznosti od tožene stranke ni izrecno zahtevala, na kakšen način naj tožena stranka odpravi zatrjevano kršitev. Ugotovilo je tudi, da so bili zamiki plače posledica objektivnih okoliščin, na katere tožena stranka ni imela vpliva in da niso bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved po 1. odst. 110. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče z zgoraj opisanim stališčem sodišča prve stopnje ne soglaša. Delavec pridobi pravico do odpravnine in odškodnine po 2. odst. 112. člena ZDR, če poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na način, kot ga opredeljuje 112. člen ZDR in če je podan eden od zakonsko določenih razlogov, ki so taksativno našteti v 1. odst. 112. člena ZDR. Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno (s to ugotovitvijo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče), da so bili za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji iz 112. člena ZDR, je tožnica upravičena do izplačila odpravnine in odškodnine iz 2. odst. 112. člena ZDR. Tožnica te pravice ni izgubila zato, ker ji je tožena stranka v spornem obdobju plačo izplačevala le z nekajdnevnim zamikom, ker so bili ti zamiki pri izplačilu plače po ugotovitvi sodišča prve stopnje posledica objektivnih okoliščin (upad prometa), ker tožnica v zahtevi za izpolnitev obveznosti ni navedla, na kakšen način naj tožena stranka svojo obveznost izpolni oziroma zato, ker tožnica ni dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo možno nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah (npr. sodba opr. št. Pdp 536/2011 z dne 22. 12. 2011, Pdp 223/2012 z dne 14. 6. 2012 …) zavzelo stališče, da na utemeljenost razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, ki mu delodajalec najmanj trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ne izplača plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, ne vpliva dejstvo, da je delodajalec plačo kasneje (z zamudo) izplačal. V primeru, ko je podan eden izmed zakonsko določenih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. člena ZDR, delavec odpove pogodbo o zaposlitvi po zato predpisanem postopku. V takšnem primeru se pred sodiščem ne ugotavlja ali glede na vse okoliščine in interese pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (tako opr. št. Pdp 254/2012 z dne 15. 6. 2012, …). Ker je bil razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, so nepravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila ta izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je prišlo pri izplačilu plače tožnici le do manjših zamud in da zato ni bil izpolnjen pogoj za izredno odpoved iz 110. člena ZDR (tako tudi Vrhovno sodišče RS opr. št. VIII Ips 364/2005 z dne 21. 11. 2006). Za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni pomembno, da je do zamika pri izplačilu tožničine plače prišlo zaradi objektivnih razlogov na strani tožene stranke. Ker ZDR v 112. členu ne določa, da mora delavec v pisnem opominu navesti, na kakšen način naj delodajalec izpolni svoje obveznosti, je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica, iz tega razloga nezakonita.

Pravilna je tudi pritožbena navedba tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o pravdnih stroških upoštevati dejstvo, da je tožnica del tožbe v zvezi z izplačilom sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2011 umaknila takoj po tem, ko ji je tožena stranka to svojo obveznost poravnala (kar je bilo po vložitvi tožbe). Toženi stranki je bila tožba vročena v odgovor dne 28. oktobra 2011, po prejemu tožbe v odgovor pa je tožena stranka svojo obveznost do tožnice iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 izpolnila (17. 11. 2011), v posledici česar je tožnica v tem delu podala umik tožbe. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožnica uspela tudi v delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo regresa za letni dopust. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je napačno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno spor v zvezi z odpravnino in odškodnino iz 2. odst. 112. člena ZDR obravnavati kot spor v zvezi s prenehanjem oziroma obstojem delovnega razmerja (5. odst. 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Spor o odpravnini in odškodnini po členu 112/2 ZDR je spor o premoženjski pravici, vprašanje zakonitosti oziroma nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca v zvezi z zgoraj navedenima zahtevkoma pa pomeni le eno od pomembnih pravnih vprašanj, ne vpliva pa na naravo tega spora (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 211/2011).

Ker je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava ostalo dejansko stanje v zvezi z vtoževanima zneskoma iz naslova odpravnine in odškodnine nepopolno ugotovljeno (sodišče prve stopnje višine odpravnine oziroma odškodnine, ki bi pripadala tožnici, ni ugotavljalo), je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, do kolikšne odpravnine in odškodnine je tožnica upravičena glede na določbe 2. odst. 112. člena ZDR in nato odločiti še o tem delu tožbenega zahtevka in o preostalih stroških postopka. Pritožbeno sodišče se ni odločilo za pritožbeno obravnavo zato, ker je ugotovilo, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z ugotavljanjem višine tega dela tožničinega tožbenega zahtevka sploh ni raziskalo. Glede na to je ocenilo, da z ozirom na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti te pomanjkljivosti, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do tega, da bi se dejansko stanje glede tega dela tožbenega zahtevka tožnice prvič ugotavljalo šele na pritožbenem sodišču. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na členu 165/4 ZPP, ki določa, da lahko sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.