Jedro

Kadar gre za legalizacijo objekta, ki dejansko že obstoja, je treba v lokacijskem postopku ugotoviti, ali je bil opravljen poseg skladen z merili, ki jih določa PUP. Kakšen poseg je bil opravljen, mora biti razvidno že iz zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja in lokacijske dokumentacije. Če del objekta ni v skladu z merili, ki jih določa PUP, samo zato še ni potrebno zavrniti lokacijskega dovoljenja v celoti, če je mogoče ta del ločiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 368/2000-10 z dne 10.1.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 27.1.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote R. z dne 12.2.1998, s katero je bilo investitorki (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) M.S.B. izdano lokacijsko dovoljenje za legalizacijo nadstreška za vozila v tl. velikosti 3,80 x 14,00 m za vozila na parceli 482/5 k.o. P. v R. pod pogoji, da se na njem obvezno namesti efektne snegolovilce, da se proti ulici zaključi z leseno masko, ki naj delno zakrije lom strešine, da se odstrani lesena stena na severni strani nadstreška, z ograje proti sosednji parceli pa naj se odstrani horizontalne lamele od višine žlebu navzdol. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je v obravnavanem primeru prvostopni organ investitorki izdal sporno lokacijsko dovoljenje za legalizacijo nadstreška za vozila na zemljišču, ki leži v območju, ki je urejen z odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planske celote R. (Uradni vestnik Gorenjske, št. 17/87-PUP), kar med strankami ni sporno. Lokacijsko dovoljenje za objekte in naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, se izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija (2. odstavek 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97, ZUN). Če je poseg v prostor opravljen že pred izdajo lokacijskega dovoljenja, kot je to v obravnavanem primeru, je treba v lokacijskem postopku presoditi, ali je bil opravljen v skladu s pogoji in merili, ki jih določa PUP in je lokacijsko dovoljenje mogoče izdati le ob skladnosti dejanskega stanja z zahtevami PUP. V obravnavanem primeru že iz prošnje za izdajo lokacijskega dovoljenja ni mogoče zaključiti, da se je ta nanašala na poseg, kakršen je bil dejansko izvršen, in tudi lokacijsko dovoljenje ni bilo izdano za izvršeni poseg, temveč je bilo pogojevano s spremembo le tega. Iz podatkov v predloženih upravnih spisih pa tudi ne izhaja, da je bil poseg izvršen v skladu z vsemi merili in pogoji, ki jih določa PUP. Ne prvostopni organ in ne tožena stranka se nista opredelila glede drugega pogoja iz 3. odstavka 12. člena PUP, po katerem je zahtevano razmerje med zazidano in prosto površino zemljišča najmanj 40:60 v korist nezazidane površine. Tako v odločbi prvostopnega upravnega organa, kot tudi v odločbi tožene stranke ni mogoče zaslediti ugotavljanja izpolnjevanja pogojev, ki jih PUP določa glede ograj, saj iz lokacijskega dovoljenja izhaja, da se le-to nanaša tudi na ograjo (visoko 2,20 m, oddaljeno približno 70 cm od lesenih stebrov nadstreška, stoječo tik ob parcelni meji), ki je vključena v izvedbo nadstrešnice. Sodišče še navaja, da podatki v predloženih upravnih spisih niti ne dajejo podlage za ugotovitev prvostopnega organa, da bo z dovoljeno legalizacijo izpolnjen pogoj, da nadstrešek ostane odprt z vseh strani, saj iz odločbe Inšpekcije za prostor, Izpostava R. z dne 16.4.1997 izhaja, da je investitorica nadstrešnico zaprla z dveh strani, kar je tožnik navajal že v upravnem postopku in takšne navedbe dokazoval tudi s fotografijami. Ker gre v obravnavenem primeru za legalizacijo, ki ni v skladu z dejansko izvedbo, mora tožena stranka v ponovnem postopku ugotoviti, kakšen poseg je bil dejansko izvršen in ali je tak poseg v skladu s pogoji PUP, ter o izdaji lokacijskega dovoljenja odločiti glede na zahtevek investitorice.

Prizadeta stranka M.S.B. vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se ne strinja, da je mogoče izdati lokacijsko dovoljenje za legalizacijo le za tak poseg, ki je bil dejansko izvršen.

Legalizacija naj bi pomenila ureditev v skladu predpisi in ni izključeno, da graditelj stanje, ki je v nasprotju s predpisi, odstrani ali sanira. Izpodbijana sodba je nerazumljiva v delu, v katerem se sklicuje na inšpekcijsko odločbo. Fotografij, na katere se sklicuje, pa ni videla, saj ji niso bile nikoli predložene. Navedbe v sodbi, da se tožena stranka ni opredelila do razmerja med zazidano in nezazidano površino, ki naj bi bilo 40:60 v korist nezazidane površine, ne držijo, saj je tožena stranka natančno pojasnila, da je iz geodetskega načrta razvidno, da ta ugovor tožnika ni utemeljen. Ograja ni bila predmet legalizacije. Ugotovitev, da v tem primeru ne gre za legalizacijo v skladu z dejansko izvedbo, ni pravilna in ni obrazložena. Predlaga odpravo izpodbijane sodbe.

Tožena stranka in tožnik na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kadar gre za legalizacijo objekta, ki dejansko že obstaja, je treba tudi po presoji pritožbenega sodišča v lokacijskem postopku ugotoviti, ali je bil poseg v prostor, kakršen je bil opravljen, skladen z merili, ki jih določa PUP. Kakšen poseg v prostor je bil opravljen, mora biti razvidno že iz zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja in lokacijske dokumentacije. Če samo del objekta ni v skladu z merili, ki jih določa PUP, po presoji pritožbenega sodišča samo zato še ni potrebno v vsakem primeru zavrniti zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja v celoti, če je mogoče ta del ločiti od dela, ki je skladen z merili, ki jih določa PUP. Vendar pa mora biti v takem primeru v lokacijskem dovoljenju (v izreku odločbe) jasno določeno, za kateri del objekta se daje dovoljenje, za kateri del objekta pa se zavrača. Le takšna odločba je lahko podlaga za morebitni poznejši inšpekcijski ukrep, če investitor sam ne odstrani dela objekta, za katerega dovoljenje ni bilo dano.

Že zato, ker v tem primeru iz lokacijskega dovoljenja prve stopnje jasno ne izhaja, za kateri del objekta se dovoljenje daje in za kateri ne, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati uveljavljani pritožbeni ugovori. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da ugotovitve v navedeni odločbi (investitorica je nadstrešnico zaprla z dveh strani) ne dajejo podlage za navedbe prvostopnega organa, da bodo z dovoljeno legalizacijo izpolnjeni pogoji, da nadstrešek ostane odprt z vseh strani. Sodba sodišča prve stopnje ne temelji na fotografijah, ki jih je predložil tožnik, pač pa na odločbi inšpekcije za prostor, ki je bila pritožnici znana, saj v pritožbi sama navaja, da je legalizacijski zahtevek posledica navedene odločbe. Iz odločbe tožene stranke izhaja, da se tožena stranka ni opredelila glede pogoja, po katerem je zahtevano razmerje med zazidano in prosto površino zemljišča najmnaj 40:60 v korist nezazidane površine, iz tretje točke izreka lokacijskega dovoljenja pa, da se nanaša tudi na ograjo. Sicer pa se bo o tem, kaj sploh je predmet tega lokacijskega postopka, odločalo v ponovnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.