Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 430.000 SIT z zamudnimi obrestmi in stroški, v presežku za 1.270.000 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval v avtobusu zavarovanca tožene stranke. Utrpel je zvin vratne hrbtenice in udarnino na desnem komolcu. Za pretrpljene in bodoče telesne bolečine je tožniku prisodilo 320.000 SIT in za strah 110.000 SIT, zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je zavrnilo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo zavrnilni del glede 900.000 SIT s pripadki in v tem obsegu vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožbo tožene stranke in v preostalem delu pritožbo tožeče stranke je zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo, tako da zavrne tožbeni zahtevek še za nadaljnjih 230.000 SIT, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbi druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker navaja, da je bila tožnikova hospitalizacija v vzročni zvezi z obravnavano nesrečo. To ni točno in je v nasprotju s podatki spisa. V tem vidi kršitev po 9. in 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku. Prisojena odškodnina je bistveno previsoka. Sodišče druge stopnje ni navedlo pravne podlage za svojo odločitev. Meni, da bi bila primerna odškodnina za vso nepremoženjsko škodo 200.000 SIT. Odškodnina za strah je prisojena neutemeljeno.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Sodba druge stopnje res napačno navaja, da je hospitalizacija v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Podrobneje tega ne obravnava. Ker pa je ta navedba povezana z izrecno potrditvijo ugotovitev prve stopnje, gre očitno le za napako, ki ni vplivala na pravilnost odločitve. Sodba prve stopnje namreč zelo podrobno navaja opis poškodbe, potek zdravljenja, bolečinska obdobja, izvajanje fizikalne terapije in zlasti loči zdravljenje obravnavane poškodbe od deloma sočasnega zdravljenja prejšnje poškodbe, zaradi katere je bila potrebna tožnikova hospitalizacija. Sodišče prve stopnje pri odločitvi o odškodnini za pretrpljene in bodoče telesne bolečine torej izrečno ni upoštevalo ničesar, kar je v zvezi s prejšnjo tožnikovo poškodbo. Sodišče druge stopnje te ugotovitve potrjuje. Da gre pri zapisu o vzročni zvezi med hopitalizacijo in obravnavanim škodnim dogodkom za pisni spodrsljaj, je razvidno iz nadaljnjega besedila obrazložitve, ki se glasi: "Upoštevalo je tudi pritožbeno izpostavljeni datum odstranitve osteosintetskega materiala".

Hospitalizacija je bila potrebna prav v zvezi s tem in je zato očitno, da tudi sodišče druge stopnje pri odločanju o višini odškodnine za telesne bolečine ni upoštevalo te hospitalizacije. Zato ne gre za uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 9. in 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Gre za napako v zapisu, ki ni vplivala na odločitev.

Odločitev o odškodnini za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in za strah je tudi materialnopravno pravilna. Tožnik je prestal skupaj 7 dni hudih bolečin in en mesec lahkih, ki pa se pojavljajo še vedno ob spremembi vremena in ob preutrujenosti. Prestal je nekaj neugodnih pregledov in posegov. Težave pa občasno občuti še vedno. Take ugotovitve so podlaga za prisojo denarne odškodnine po merilih iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Odškodnina v znesku 320.000 SIT predstavlja ustrezno denarno odškodnino v skladu z merili po navedenih določbah in v skladu z ustaljeno sodno prakso. Gre za znesek, ki le nekoliko presega tri povprečne neto mesečne plače v Sloveniji v času sojenja na prvi stopnji.

V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je tožnik prestal primarni in sekundarni strah. Šlo je za nenaden dogodek, ki se je končal s tožnikovim padcem in bolečo poškodbo, kar je tožnika nedvomno prestrašilo. Poškodba hrbtenice pa je utemeljen razlog tudi za nadaljnji strah pred morebitnimi hujšimi posledicami poškodbe. To tožnika upravičuje do ustrezne denarne odškodnine. Prisojeni znesek 110.000 SIT, ki le malo presega tedanjo povprečno neto mesečno plačo, ustreza merilom po členu 200 ZOR in tudi okvirom, ki jih je postavila sodna praksa v podobnih primerih.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP 1977).