Jedro

Po določbah ZDavP-2 ni izključena hkratna ali sukcesivna izdaja različnih sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila celotnega dolga. Ugotovitev, da izvršba po izdanem sklepu o davčni izvršbi ni bila uspešna, ne pomeni podlage za ustavitev davčne izvršbe, temveč v odsotnosti razlogov za ustavitev narekuje izdajo sklepa o davčni izvršbi na drug predmet davčne izvršbe, torej nadaljevanje že začetega davčnega postopka.

Napaka pri vročanju odločbe o pritožbi v obravnavanem primeru ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka, ki bi narekovala odpravo odločbe, saj je pooblaščenec tožeče stranke tožbo vložil pravočasno (glede na datum vročitve odločbe stranki) in napaka pri vročanju za stranko očitno ni imela nikakršnih neugodnih posledic.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Carinski urad Maribor je z izpodbijanim sklepom odločil, da se zoper tožnico opravi davčna izvršba dolžnega zneska globe na podlagi plačilnega naloga št. 0000084787511 z dne 22. 2. 2008 in stroškov davčne izvršbe, v skupnem znesku 233,65 EUR, z rubežem denarnih sredstev na računu pri banki A. d.d. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-23-211/2014 z dne 14. 5. 2014 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe prvega in tretjega odstavka 44. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), s katerimi tožeča stranka utemeljuje ugovor zastaranja izvršitve sankcije, se nanašajo le na zastaranje začetka izvrševanja sankcije in ne na dokončanje davčne izvršbe. Po začetku izvršbe je namreč skladno s četrtim odstavkom tega člena potrebno upoštevati zastaralne roke, določene z zakonom, ki ureja davčno izvršbo. To pomeni, da se lahko postopek davčne izvršbe globe, ki je bil začet pravočasno, torej znotraj rokov iz prvega in tretjega odstavka 44. člena ZP-1, vodi ob upoštevanju relativnih in absolutnih zastaralnih rokov iz 125. in 126. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

V obravnavanem primeru je plačilni nalog z dne 22. 2. 2008 postal pravnomočen 4. 3. 2008, postopek davčne izvršbe pa, znotraj rokov iz 44. člena ZP-1, začet s sklepom tedaj pristojnega Davčnega urada Velenje št. DT 42913-08385/2008-1-1602-05 z dne 13. 3. 2009, ki je bil tožnici vročen 20. 3. 2009. Izpodbijani sklep zato predstavlja zgolj nadaljevanje pravočasno začete davčne izvršbe, saj ta po prvotno izdanem sklepu o izvršbi ni bila uspešna, izdan pa je pred potekom zastaralnih rokov po določbah ZDavP-2. Ugovor zastaranja izvršitve sankcije zato po presoji pritožbenega organa ni utemeljen. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, pritožbeni organ zavrne tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja, predlaga njeno odpravo in povrnitev stroškov upravnega spora. Odločba o pritožbi je bila, kljub izkazanemu pooblastilu, vročena tožnici neposredno, kar bi lahko privedlo do neugodnih posledic. Gre za kršitev pravil postopka, ki že sama po sebi narekuje odpravo odločbe. Sicer pa vztraja, da je izpodbijani sklep izdan po poteku rokov, ki jih za začetek izvrševanja izrečene sankcije za prekršek določa ZP-1 v prvem in tretjem odstavku 44. člena. S stališčem, da se z izpodbijanim sklepom zgolj nadaljuje postopek davčne izvršbe, ki se je pravočasno začela s sklepom Davčnega urada Velenje z dne 13. 3. 2009, se ne strinja. Izvršilni postopek na podlagi izpodbijanega sklepa je samostojen davčni postopek in ga ni mogoče šteti za nadaljevanje postopka, ki ga je izdal drug davčni urad, pod drugo opravilno številko, in ki je bil, kot navaja tudi tožena stranka, neuspešen in kot tak očitno končan. Končanega davčnega postopka pa ni mogoče oziroma ni dopustno nadaljevati.

Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je bil tožnici pred izdajo izpodbijanega sklepa poslan opomin pred davčno izvršbo z dne 3. 10. 2013, v izpodbijanem sklepu pa je navedeno, da je policija kot predlagatelj izvršbe, predlog za izterjavo poslala naslovnemu organu (torej CU Maribor). Kolikor bi šlo le za nadaljevanje izvršbe, bi ne bila potrebna niti opomin niti nov predlog za izterjavo. Ob dejstvu, da je tožena stranka v obrazložitvi odločbe sama navedla, da je bil postopek po sklepu DU Velenje neuspešen in torej očitno končan, pa je izpodbijani sklep izdan po poteku zastaralnih rokov iz prvega in tretjega odstavka 44. člena ZP-1. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. V zvezi s tožbenim ugovorom nepravilnega vročanja odločbe o pritožbi pa meni, da ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka, ker je bila tožba vložena pravočasno in procesna napaka za tožečo stranko ni imela nobenih negativnih posledic. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z zakonom. Sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni ugovor zastaranja zavrne davčni organ druge stopnje.

Ugotovitve pritožbenega organa, ki so dejanska podlaga za zavrnitev pritožbenega ugovora zastaranja začetka izvrševanja izrečene sankcije za prekršek, so med strankama nesporne in skladne s podatki predloženih upravnih spisov. Spor je o vprašanju, ali izpodbijani sklep predstavlja začetek izvrševanja sankcije, kot meni tožnica, ali pa nadaljevanje davčne izvršbe, začete s sklepom o davčni izvršbi z dne 13. 3. 2009, kot meni tožena stranka.

Namen davčne izvršbe je izterjava davčne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Za dosego tega namena je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2). Po določbah ZDavP-2 ni izključena hkratna ali sukcesivna izdaja različnih sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila celotnega dolga. Ugotovitev, da izvršba po izdanem sklepu o davčni izvršbi ni bila uspešna, ne predstavlja podlage za ustavitev davčne izvršbe (155. člen ZDavP-2), temveč, v odsotnosti razlogov za ustavitev, narekuje izdajo sklepa o davčni izvršbi na drug predmet davčne izvršbe, torej nadaljevanje že začetega davčnega postopka.

Davčna izvršba se po prvem odstavku 155. člena ZDavP-2 ustavi s sklepom. Da bi bil tak sklep v obravnavani zadevi pred izdajo izpodbijanega sklepa izdan oziroma da bi glede na določbe 155. člena ZDavP-2 moral biti izdan, tožnica niti ne zatrjuje. Okoliščine, ki po njenem mnenju potrjujejo trditev o končanju postopka, začetega s sklepom DU Velenje z dne 13. 3. 2009, pa glede na opisano ureditev ustavitve davčne izvršbe, ne morejo vplivati na odločitev.

Napaka pri vročanju odločbe o pritožbi v obravnavanem primeru ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka, torej takšne, ki bi narekovala odpravo odločbe, saj je pooblaščenec tožeče stranke tožbo vložil pravočasno (glede na datum vročitve odločbe stranki) in napaka pri vročanju za stranko očitno ni imela nikakršnih neugodnih posledic.

Ker so po navedenem tožbeni ugovori neutemeljeni, nepravilnosti, na katere pazi uradoma, pa sodišče tudi ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker pravno relevantno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev, med strankama ni sporno.