Jedro

S pritožbenimi navedbami ni moč soglašati, saj pritožnik povsem spregleda določbe 299. člena KZ. Izvršitvena dejanja so v prvem odstavku tega člena našteta alternativno, kar pomeni, da za obstoj kaznivega dejanja zadostuje, da storilec uresniči le eno od predvidenih oblik, če pa uresniči več oblik tega kaznivega dejanja, pa gre za navidezni stek in je podano le eno kaznivo dejanje. Ker je obdolženec grdo ravnal (ena izmed alternativno naštetih izvršitvenih oblik)z M.K., D.Š., I.D. in N.K., kar se pri kaznivem dejanju nasilništva izraža kot povzročanje bolečin ali drugih nelagodnosti (prestrašenost), je izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ. Pri svojem ravnanju pa je obdolženec oškodovanca M.K. še lahko telesno poškodoval in s tem storil hujšo obliko kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ, saj je ravnal z eno od oblik storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku tega člena (grdo ravnal z oškodovanci), pri tem pa je pri njegovem ravnanju prišlo še do lahke telesne poškodbe. Kaznivo dejanje nasilništva je sestavljeno kaznivo dejanje, zato so v tem kaznivem dejanju konzumirana kazniva dejanja po 169., 146. in 142. členu KZ, v drugem odstavku pa še kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 133. členu KZ. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo prav, ko je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ.

Izrek

Pritožba obd. J.Ž. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v znesku 500,00 (petsto 00/100) EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. J.Ž. za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po drugem odstavku 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca M.K. z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 8.000,00 EUR napotilo na pravdo. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena ZKP pa je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščenca oškodovanca, ki jih bo odmerilo naknadno s posebnim sklepom, ko bodo ti znani, oprostilo pa je obdolženca plačila povprečnine po 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP.

Proti taki sodbi se je pritožil obdolženec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da mu določi nižjo kazen s krajšo preizkusno dobo ter ga oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožba uveljavlja iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, razlogi o odločilnih dejstvih pa so popolnoma nejasni. Iz izreka izpodbijane sodbe namreč izhaja, da naj bi obdolženi navedenega dne z drugim grdo ravnal.... ter ga na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, lahko telesno poškodoval.... Sodišče nato v obrazložitvi opisuje, zakaj je štelo, da gre pri obravnavanem kaznivem dejanju za kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ, pri tem pa je v drugem odstavku na osmi strani obrazložitve zapisalo, da je obdolženec z dvakratnim udarcem oškodovanca s pestjo udaril v predel obraza, enkrat tako močno, da je oškodovanec padel na tla, v zvezi z izrečenimi grožnjami pa izpolnil zakonski znak grdega ravnanja iz prvega odstavka 299. člena KZ, nato pa v naslednjem odstavku zapiše, kakšne poškodbe je oškodovanec utrpel in ugotovi, da gre za posledice, ki po prvem odstavku 133. člena KZ veljajo za zakonske znake lahkih telesnih poškodb. Takšna utemeljitev je po mnenju pritožnika nerazumljiva, saj je treba "grdo ravnanje", kot je navedeno v prvem odstavku 299. člena KZ, razumeti v luči kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ. Posledica kaznivega dejanja grdega ravnanja pa po stališču pritožnika ne more predstavljati lahke telesne poškodbe, kot gre razumeti obrazložitev izpodbijane sodbe, saj bi šlo v tem primeru že za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 133. členu KZ. Obdolženec nato v pritožbi še zapiše, da iz tako opisane obrazložitve izpodbijane sodbe ni več jasno, kaj mu sodišče pravzaprav očita. Mnenja je, da v kolikor mu očita grdo ravnanje, mu ne more za isto dejanje očitati še posledic kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in bi ga prvostopenjsko sodišče smelo obsoditi kvečjemu za nasilništvo po prvem odstavku 299. člena KZ.

S takimi pritožbenimi navedbami ni moč soglašati. Pritožnik namreč povsem spregleda določbe 299. člena KZ. Izvršitvena dejanja so v prvem odstavku tega člena našteta alternativno, kar pomeni, da za obstoj kaznivega dejanja zadostuje, da storilec uresniči le eno od predvidenih oblik, če pa uresniči več oblik tega kaznivega dejanja, pa gre za navidezni stek in je podano le eno kaznivo dejanje. Ker je obdolženec grdo ravnal (ena izmed alternativno naštetih izvršitvenih oblik) z M.K., D.Š., I.D. in N.K. kar se pri kaznivem dejanju nasilništva izraža kot povzročanje bolečin ali drugih nelagodnosti (prestrašenost), je obdolženec izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ. Pri svojem ravnanju pa je obdolženec še lahko telesno poškodoval in s tem storil hujšo obliko kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ, saj je ravnal z eno od oblik storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku tega člena (grdo ravnal z oškodovanci), pri tem pa je pri njegovem ravnanju prišlo še do lahke telesne poškodbe. Kaznivo dejanje nasilništva je sestavljeno kaznivo dejanje, zato so v tem kaznivem dejanju konzumirana kazniva dejanja po 169., 146. in 142. členu KZ, v drugem odstavku pa še kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 133. členu KZ. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo prav, ko je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ. Izrek izpodbijane sodbe zato ne nasprotuje njenim razlogom, o odločilnih dejstvih pa je navedlo sodišče prve stopnje povsem jasne razloge, ki jih ni moč izpodbiti. Obdolženčeva pritožba je zato v tej smeri povsem brez osnove.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženca pa še dodaja: Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Obdolženec je mnenja, da je prvostopenjsko sodišče preveliko vrednost pripisalo izpovedbam prič, saj so vse povezane z oškodovancem in so si s svojimi izpovedbami prihajali v nasprotja. Njihove izpovedbe tudi kažejo na to, da so se med sabo dogovorile, kako bodo izpovedovale. Mnenja je še, da otrok D.Š. ni mogel biti prestrašen, saj je na vprašanje, česa se je prestrašil odgovoril, da ne bi bilo še kaj hujšega. Graja še sodišče prve stopnje, ko mu očita, da je oškodovancu prizadejal lahko telesno poškodbo na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, saj ne obvlada borilnih veščin.

S takimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak predvsem izpovedbam oškodovancev. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Predvsem pritožbi ni moč pritrditi, da so se oškodovanci med sabo dogovorili, kako bodo pričali pred sodiščem, saj iz njihovih izpovedb izhaja ravno nasprotno. Opisali so obdolženčevo ravnanje tako, kot so ga doživeli. Priča I.D. je tako izrecno povedala, da ni bila pri ograji, ampak pri hiši, kjer je čuvala svojega otroka in N.K., slišala pa vpitje in kričanje ter bila zaradi tega vznemirjena in prestrašena, še posebej ko je morala zadrževati in tudi miriti N., da ni šel za očetom in mamo, za katera se je bal. Priča D.Š. pa je povedal, da je videl, kako je obd. Ž. obračunal z oškodovancem M.K. in je v paniki, ko se je ustrašil, poklical policijo. Glede na to, da je obdolženec udaril oškodovanca s pestjo kar dvakrat v predel obraza in mu pri tem še grozil, da ga bo ubil, pa ni moč zaključiti ničesar drugega kot to, da udarci s pestjo na takšen način lahko pri oškodovancu povzročijo hude telesne poškodbe, zaradi česar ni potrebno, da bi storilec bil vešč borilnih veščin, kot to zaključuje obdolženec v svoji pritožbi.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja obdolženca ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato njegova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

Pritožba neutemeljeno graja tudi višino obdolžencu v pogojni obsodbi izrečene kazni zapora in izrečeno dolžino preizkusne dobe. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ocenilo težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde, okoliščine, v katerih ga je storil in tudi osebnost obdolženca ter njegovo prejšnje življenje in mu za storjeno kaznivo dejanje določilo povsem primerno kazen zapora, kot tudi primerno dolgo preizkusno dobo. Na predlog okrožnega državnega tožilca, na katerega se v pritožbi sklicuje obdolženec, pa sodišče ni vezano.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o obdolženčevi pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP, višina povprečnine pa je odmerjena v skladu s kriteriji, ki so določeni v tretjem odstavku 92. člena istega zakona.