Jedro

V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je trditveno in dokazno breme glede okoliščin, ki so podlaga za zmanjšanje odškodnine v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ na osebi, proti kateri druga pogodbena stranka uveljavlja odškodninski zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. in II. točki izreka spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 111928/2012 z dne 1. 8. 2012 v 1. in 3. točki ostane v veljavi, v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.614,75 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati pritožbene stroške v znesku 1.253,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 111928/2012 z dne 1. 8. 2012 v še nerazveljavljenem delu izreka v celoti razveljavilo (I. točka izreka) in tožbeni zahtevek za plačilo 13.167,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2012 do plačila zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.119,35 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, skupaj s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbene navedbe ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi sta pravdni stranki dne 7. 7. 2009 sklenili pogodbo o finančnem lizingu premičnin št. 1112161468 (v nadaljevanju Pogodba), na podlagi katere je tožeča stranka kot lizingodajalec dala toženi stranki kot lizingojemalcu v finančni lizing opremo za mesarsko industrijo. Ker tožena stranka pogodbenih obveznosti ni redno in v celoti izpolnjevala, je tožeča stranka odstopila od Pogodbe, predmet lizinga prodala za 11.500,00 EUR, ter tako prejeto kupnino odštela od višine odškodnine, ki jo kot posledico kršitve Pogodbe uveljavlja v tej pravdi.

6. Tožena stranka se je v postopku branila, da je tožeča stranka predmet lizinga prodala bistveno pod oceno (potrditvah tožene stranke je bila mesarska oprema leta 2009, ko je bila po večini že stara med deset in dvajset let, ocenjena na 115.367 EUR, tožeča stranka pa jo je le tri leta kasneje prodala za manj kot 10% te vrednosti). Posledice takšne odločitve pa po prepričanju tožene stranke ne morejo iti njej v škodo. V kolikor bi namreč tožeča stranka predmet lizinga prodala po njegovi dejanski vrednosti, tožeči stranki ne bi več dolgovala ničesar.

7. Tožena stranka je s takšnimi navedbami smiselno podala ugovor iz četrtega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem lahko pogodbena stranka, ki sicer (po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti) odškodninsko odgovarja, zahteva zmanjšanje odškodnine, v kolikor stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe ni storila vseh razumnih ukrepov, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila. V skladu s pravno teorijo(1) in sodno prakso(2) je trditveno in dokazno breme na osebi, proti kateri druga pogodbena stranka uveljavlja odškodninski zahtevek, zato pritožnica utemeljeno opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje, ki je (materialno) dokazno breme glede okoliščin, ki so podlaga za zmanjšanje odškodnine naložilo tožeči stranki, materialnopravno zmotno.

8. Da bi uspela z ugovorom na zmanjšanje odškodnine je bilo torej ob pravilni uporabi materialnega prava trditveno in dokazno breme na toženi stranki. Slednja je kot dokaz svojih trditev predlagala postavitev izvedenca – cenilca za stroje/opremo za mesno industrijo, zaslišanje izvedenca cenilca A. A. in priče B. B.(3). Vendar, kot izhaja iz podatkov spisa in izpodbijane sodbe, tožena stranka za predlagane dokaze ni založila predujma oziroma je glede priče B. B. izrecno povedala, da nima denarja, da bi nosila njene stroške prihoda, niti ni hotela pridobiti njene izjave po 236.a členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ko je tako, pa je potrebno toženkine trditve šteti za nedokazane in posledično ugovor iz četrtega odstavka 243. člena OZ za neutemeljen (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP).

9. Tožena stranka je v postopku tudi zatrjevala, da opominov in pozivov na plačilo pogodbenih obveznosti ni prejela. Takšen ugovor ne more biti pravno upoštevan, saj je tožeča stranka zatrjevala (tožena stranka pa ne prerekala), da je opomine pošiljala na zadnji znani naslov tožene stranke, v takšnem primeru pa v skladu z 20. členom splošnih pogojev, ki so sestavni del Pogodbe, lizingojemalec ne more uveljavljati ugovora, da obvestil/opominov ni prejel. Poleg tega, v kolikor tožena stranka opominov in pozivov na plačilo dejansko ne bi prejela, bi po prepričanju pritožbenega sodišča tožena stranka o tem zagotovo opozorila tožečo stranko že, ko je le-ta odstopila od Pogodbe ali vsaj, ko ji je odvzela predmet lizinga. Tudi ni sporno, da tožena stranka lizing obrokov ni plačevala, niti po odvzemu stvari ni zahtevala vračila le-teh. Nič od navedenega tožena stranka ni storila, temveč je takšen ugovor (očitno le za potrebe te pravde) prvič podala šele v pripravljalni vlogi.

10. Glede na navedeno ter ob upoštevanju, da tožena stranka drugih relevantnih ugovorov ni podala, obenem pa je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je tožena stranka prenehala plačevati obroke lizinga, je tožeča stranka po oceni pritožbenega sodišča upravičeno odstopila od Pogodbe in v tej posledici upravičeno zahteva plačilo vtoževanega zneska kot odškodnino za kršitev pogodbenih obveznosti. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka spremenilo tako, da je Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 111928/2012 z dne 1. 8. 2012 v 1. in 3. točki v celoti ohranilo v veljavi.

11. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka v III. točki izreka izpodbijane sodbe. Ker je tožena stranka v pravdi popolnoma propadla, je tožeča stranka upravičena do povračila vseh uveljavljanih in priznanih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), tj. nagrade za postopek v višini 477,10 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrade za narok v višini 440,40 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), pavšalnega zneska za izdatke za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), vse povečano za 22 % DDV in sodno takso za postopek na prvi stopnji v višini 471,00 EUR, kar skupaj znese 1.614,75 EUR. Priznane stroške mora tožena stranka plačati tožeči stranki 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo nagrado za postopek s pritožbo v višini 587,20 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), pavšalno nadomestilo za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), vse povečano za 22 % DDV in sodno takso za pritožbo v višini 513,00 EUR, kar skupaj znese 1.253,78 EUR. Tožena stranka mora tožeči stranki priznane stroške pritožbenega postopka plačati v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Glej N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 225. (2) Prim. npr. sodbo VSL I Cp 1018/2012 z dne 16. 1. 2013, sodbo in sklep VSL I Cpg 818/2012 z dne 23. 1. 2014, sklep VSL I Cpg 861/2010 z dne 21. 10. 2010, sodbo VSL I Cp 1962/2014 z dne 8. 10. 2014. (3) Tožena stranka je sicer kot dokaz predlagala tudi lastno zaslišanje, vendar le za potrditev navedb, koliko obrokov lizinga je poravnala ter za kakšno ceno so bili kupljeni stroji in mesarska oprema, kar pa za presojo ugovora po četrtem odstavku 243. člena OZ (v smislu ali je tožeča stranka pri prodaji ravnala dovolj skrbno) ni relevantno oziroma ne zadošča.