Jedro

Sporna nepremičnina (bivša skupna stanovanjska hiša, katere izključna zemljiškoknjižna lastnica je zaradi nerealizirane sodne poravnave še vedno dolžnica in katere (po tej poravnavi določen) del izključno pripada upniku) predstavlja upnikov (in ne dolžničin) dom. Na to nepremičnino, glede katere upnik tudi predlaga izvršbo, je vezana izpolnitev dolžničine nedenarne obveznosti (dokončanje postopka vzpostavitve etažne lastnine na nepremičnini in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) in si v njenem delu upnik zaradi dolžničine neizpolnitve obveznosti, ki jo lahko izpolni samo ona (nenadomestno dejanje), ne more urediti osnovnih pogojev bivanja, čeprav mu po pravnomočni sodni poravnavi izključno pripada določen del. Glede na okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče, potem ko je opravilo tehtanje med upnikovo pravico do sodnega varstva, doma in zasebne lastnine na eni in dolžničino pravico do zasebne lastnine na drugi strani, zaključuje, da upniku ni mogoče očitati zlorabe instituta sodnih penalov. Teža posega (v tožničini nepremičnini) je sorazmerna zasledovanemu cilju – prisiliti dolžnico k dokončanju postopka vzpostavitve etažne lastnine in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede nepremičnine, ki je upnikov dom. Upoštevajoč vse zgoraj navedeno določena višina dnevnega zneska 500 EUR za vsak dan zamude predstavlja primeren znesek za siljenje dolžnice k izpolnitvi naložene obveznosti in je ta znesek sorazmeren s pomenom neizpolnjene obveznosti za upnika. Sodni penali morajo biti tako visoki, da naj prisilijo dolžnico k izvršitvi pravnomočne sodne poravnave, še posebej v tej zadevi, ko gre izpolnitev nenadomestnega dolžničinega dejanja v zvezi z nepremičnino, ki je tudi upnikov dom.

Izrek

I. Pritožbi upnika se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovor dolžnice tudi v tem delu zavrne.

II. Pritožba dolžnice se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v II. točki in III. točki izreka.

III. Dolžnica mora v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti upniku njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 1.585,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

IV. Upnik nosi sam svoje stroške odgovora na dolžničino pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom delno ugodilo dolžničinemu ugovoru in višino sodnih penalov omejilo na dnevni znesek 100 EUR tako, da višina nateklih sodnih penalov znaša skupaj 95.700 EUR, v preostalem delu pa je sklep o izvršbi razveljavilo in upnikov predlog za izvršbo zavrnilo (I. točka izreka). V preostalem delu je zavrnilo dolžničin ugovor kot neutemeljen (II. točka izreka). Odločilo je, da mora dolžnica upniku v roku 8 dni povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 6.108,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlagata pravočasni pritožbi upnik po pooblaščencu in dolžnica.

3. Upnik vlaga pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavi in stroške pritožbenega postopka naloži v plačilo dolžnici, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da sodišče prve stopnje nima pravne podlaga za znižanje pravnomočno določenih sodnih penalov. Izpodbijan sklep je v nasprotju z dejstvi in dokazi ter neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se ni določno opredelilo do po upniku zatrjevanih dejstev: (-) da lahko terjatev po sodni poravnavi izpolni samo dolžnica osebno in neposredno ter nihče drug, zato upnik nima možnosti učinkovito doseči prisilne izpolnitve nederne terjatve s predlogom za izvršbo za opravo nadomestnega dejanja; (-) da se dolžnica izpolnitvi nedenarne terjatve izrecno upira („ne živa ne mrtva“ - izrecna dolžničina izjava na naroku) in da je stališče sodišča prve stopnje v nasprotju s samim bistvom sodnih penalov, saj če se dolžnik dovolj dolgo upira, po njegovem institut sodnih penalov nima več smisla in je treba višino znižati ali odpraviti; (-) da dolžnica na račun nateklih sodnih penalov do sedaj ni plačala še ničesar in tudi ni bilo še nič izterjano; (-) da je upnik predhodno izčrpal vse druge pravne možnosti in postopke uveljavitve nedenarne terjatve, saj je vložil predlog za vzpostavitev etažne lastnine v nepravdnem postopku, vendar je bil njegov predlog zavržen, ker je bilo o zadevi že odločeno s pravnomočno sodno poravnavo; večkrat je tudi izvensodno pozval dolžnico k izpolnitvi svojih obveznosti, vendar dolžnica izrecno zavrača izdelavo sporazuma o vzpostaviti etažne lastnine; (-) da je izvršilni naslov – sodna poravnava pravnomočna in izvršljiva že od leta 2014 dalje, predlog za izvršbo zaradi izterjave sodnih penalov pa je upnik vložil le enkrat po številnih neuspelih izvensodnih in sodnih poskusih realizacije sodne poravnave; ni res, da je upnik odlašal z vložitvijo predloga za izterjavo sodnih penalov, saj je dolžnica upnika vseskozi zavajala in mu zatrjevala, da bo obveznost izpolnila; (-) da dolžnica v vseh teh letih ni izpolnila svojih obveznosti iz izvršilnega naslova in sodišče prve stopnje dopušča in sprejema očitno protizakonito dolžničino ravnanje; če bo dolžnica ob svoje premoženje, je to posledica njenega zavestnega in namernega ignoriranja pravnomočne sodne odločbe z očitnim namenom povzročanja škode upniku; (-) da sodišče prve stopnje ponovno ni opravilo ustreznega testa sorazmernosti upnikove terjatve z višino sodnih penalov, temveč je ponovno z dolžničinega vidika zasledovalo in ščitilo zgolj njene interese, saj ni ovrednotilo upnikovega interesa za izpolnitev obveznosti, ampak zgolj pavšalno ugotovilo, da izterjava sodnih penalov v višini 478.500 EUR predstavlja hudo nesorazmernost v razmerju do pomena, ki ga ima za upnika izpolnitev obveznosti; (-) da je sodišče prve stopnje znižanje sodnih penalov utemeljilo s slabim dolžničinim materialnim stanjem zgolj na podlagi dolžničinih enostranskih trditev, brez vsakršnih listinskih dokazov, torej v nasprotju z dejstvi in listinskimi dokazi; dolžnica razpolaga z nepremičnino in je zaposlena v javnem sektorju s povprečno plačo, tik pred uvedbo tega postopka pa se je maksimalno zadolžila z najemom dodatnih kreditov in se namerno izmika obveznostim; (-) da upnikova terjatev do dolžnice predstavlja njeno obveznost, da poskrbi za dokončanje postopka vzpostavitve etažne lastnine na nepremičnini parc. št. 62/4 k. o. ... in izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo upnik lahko vpisal kot izključni lastnik posameznega dela stavbe št. ...-416-3 v velikosti 375,9 m2; (-) da je vsebina izpolnitve obveznosti po sodnih poravnavi razdelitev skupnega premoženja nekdanjih zakoncev, ki predstavlja predvsem nepremičnino, ki je upnikovo edino premoženje in njegov dom, dolžnica pa v tej nepremičnini ne prebiva, kar je razvidno že iz njenega naslova; (-) da si upnik v nepremičnini ne more urediti niti osnovnih komunalnih priključkov, kot so voda in elektrika ter nima pitne vode in si ne more urediti ustreznega bivališča; (-) da upnik z izterjavo sodnih penalov ne zasleduje nobenega prepovedanega cilja, ampak pravnomočne odločbe krši dolžnica in sodišče enostransko ščiti dolžničino pravico do zasebne lastnine in v celoti zapostavi upnikovo pravico do zasebne lastnine, ki mu jo dolžnica z zavračanjem izpolnive obveznosti onemogoča; (-) da znaša tržna vrednost nepremičnine najmanj 250.000 EUR, kar ob upoštevanju večletne dolžničine zamude z izpolnitvijo zapadle terjatve ter dejstva, da je nepremičnina upnikovo prebivališče, ki si ga zaradi dolžnice ne more ustrezno urediti, pomeni, da ne obstaja hudo nesorazmerje med višino dolžničine obveznosti in pomenom izpolnitve obveznosti za upnika. Sodišče prve stopnje ni opravilo ustreznega testa sorazmernosti, saj ni ovrednotilo upnikovega interesa. Upniku tudi grozi odklop elektrike. Dolžan je poskrbeti še za svoji hčerki, ki prebivata skupaj z njim in v primeru odklopa elektrike ne ve, kam naj gre, saj nima drugega bivališča. Dolžnica z ugovornimi navedbami tudi ni z ničimer izpodbijala višine sodnih penalov in je sodišče prve stopnje preseglo dolžničino trditveno podlago. Sicer bi sodišče prve stopnje lahko sodne penale znižalo šele potem, ko bi dolžnica izpolnila prvotno obveznost. 4. Upnikova pritožba je bila vročena dolžnici, ki je nanjo odgovorila. Dolžnica v odgovoru na pritožbo ugovarja upnikovim pritožbenim navedbam in vztraja pri svojih stališčih. Navaja, da upnik uporablja celotno hišo in zemljišče, otroka sta res prijavljena na naslovu A., vendar pa realno v večjem delu skrbi zanju dolžnica skupaj s svojimi sorodniki. Hčerki sta polnoletni in živita že pri partnerjih. Upnik nima nobenih stroškov, drva so domača, na vodo in elektriko pa se je priključil na starše, ko se je dolžnica uprla plačevanju, je naredil prevezavo. Predlagala je ukinitev sodnih penalov in ogled hiše. 5. Dolžnica vlaga laično pritožbo zoper izpodbijani sklep in navaja, da ne drži, da si upnik ne more urediti električnega priključka, saj je soglasje že 20 let, in da ni vodomera, saj je že od začetka. Je pa res, da je upnik dosegel, da so bile položnice posredovane na dolžničino ime. Dolžnica je zadolžena zaradi prevzema dveh upnikovih kreditov po njegovi zavrnitvi nižje vrednotene zaposlitve. Upnik je dve etaži neživljenjsko pregradil tako, da bi morala dolžnica vstopati v dnevni prostor iz njive in travnika. Obveznost bo izpolnila, ko bo doseženo soglasje 50 : 50, ko bo upnik predložil zdravniško dokazilo o psihičnem zdravju, saj je imel dvakrat prepoved približevanja in ima potrjeno diagnozo psihiatrinje o prilagoditveni motnji, in ko bo vse stroške nosil sam, saj že 13 let oziroma 30 let sobiva brez kritja tekočih stroškov za gospodinjstvo in otroke. Pojasnjuje, da je bila zavedena pri razveznem postopku, ker ni bila seznanjena, da se lahko razveže brez njegovega soglasja in brez rešenega premoženjskega vprašanja. To sta ji sodnici pojasnili šele potem, ko je sodno poravnavo že podpisala. V sodni poravnavi tudi ni navedenih in odobrenih nobenih pregradnih sten, kar je trikratno podražilo projekt. Predlaga psihiatrično zdravljenje upnika in navaja še, da bo dokazila in fotokopije soglasij poslala naslednji dan (dolžnica tega nato ni predložila).

6. Dolžničina pritožba je bila vročena upniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče dolžničino pritožbo v celoti zavrne in ji naloži plačilo upnikovih stroškov tega odgovora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da dolžnica ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje določno in argumentirano. Ponovno navaja, da si zaradi dolžničine neizpolnitve obveznosti ne more urediti osnovnih komunalnih priključkov. Elektriko pridobiva s pomočjo dizelskega generatorja, vodo pa črpa iz podtalnice, vendar ni pitna. To vse povzroča visoke stroške in znižuje osnovne standarde bivanja, ne more si ustrezno ogreti prostorov. Neresnične in neizkazane so dolžničine trditve o finančnih bremenih, ki naj bi ji nastali zaradi upnika in navedbe o psihiatričnem zdravljenju in prepovedi približevanja. Upnik in dolžnica sta sicer s pravnomočno in izvršljivo sodno poravnavo v celoti uredila vsa medsebojna razmerja glede ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju, vključno z morebitnimi dolgovi. Dolžnica namerno in načrtno zavlačuje in s tem škoduje upniku in njunima hčerama, ki v nemogočih razmerah prebivajo pri upniku v stanovanjski hiši, ki je predmet zahtevane realizacije sodne poravnave, dolžnica pa v hiši zgolj občasno prebiva in vdira v prostore, ki so bili po sodni poravnavi dodeljeni upniku.

7. Upnikova pritožba je utemeljena, dolžničina pritožba pa ni utemeljena.

_O materialnopravni podlagi odločanja v spornem izvršilnem postopku_

8. Materialnopravna podlaga za uporabo inštituta sodnih penalov je v 269. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki v prvem odstavku daje upniku možnost, da v primeru, če dolžnik ne izpolni pravočasno svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, zahteva naj sodišče dolžniku določi primeren dodatni rok za izpolnitev ter izreče, da bo moral, če v tem roku obveznosti ne bo izpolnil, od dneva, ko se rok izteče, upniku plačati določeno vsoto denarja za vsak dan zamude ali za kakšno drugo časovno enoto. Namen sodnih penalov je torej brez izvršbe doseči dolžnikovo izpolnitev. Zakon daje torej možnost upniku, da se prosto odloči, ali bo takoj zahteval izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve (nenadomestne ali nadomestne obveznosti), ali pa bo dolžnika poskušal prisiliti k izpolnitvi še s predlogom za določitev (in kasneje morebiti še z izterjavo) sodnih penalov. O upnikovi zahtevi, da naj se dolžniku nedenarne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, naloži plačilo sodnih penalov, odloči sodišče v izvršilnem postopku (prvi odstavek 212. člena ZIZ). Na podlagi pravnomočnega sklepa o plačilu sodnih penalov pa izda sodišče na predlog upnika sklep o izvršbi (drugi odstavek 212. člena ZIZ). Upnik lahko zahteva plačilo sodnih penalov le do vložitve predloga za izvršbo (tretji in četrti odstavek 212. člena ZIZ).

9. Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev sodišča prve stopnje o dolžničinem ugovoru zoper sklep o izterjavi (zapadlih in neplačanih) sodnih penalov v znesku 478.500 EUR. Sodišče prve stopnje je s sklepom I 322/2020 z dne 30. 6. 2020 zaradi izterjave zneska sodnih penalov v višini 478.500 EUR na upnikov predlog dovolilo predlagano izvršbo z rubežem dolžničine plače, denarnih sredstev na računu pri organizacijah za plačilni promet in prodajo nepremičnin (parc. št. 62/3 in 62/4, obe k. o. ...). Sodni penali so bili določeni s pravnomočnim in izvršljivim sklepom I 555/2016 z dne 23. 8. 2016, s katerim je sodišče prve stopnje dolžnici naložilo, da mora na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne poravnave Okrožnega sodišča v Celju P 155/2011 z dne 8. 5. 2014 (v nadaljevanju sodna poravnava) v dodatnem roku 60 dni izpolniti obveznosti, in sicer da poskrbi za dokončanje postopka vzpostavitve etažne lastnine na nepremičnini parc. št. 62/4 k. o. ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina) in izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino – dovolilo, na podlagi katere se bo upnik vpisal kot izključni lastnik posameznega dela stavbe št. ...-416-3 v velikosti 375,90 m2 (I. točka izreka), sicer mora upniku plačati 500 EUR sodnih penalov za vsak dan zamude (II. točka izreka).

_Nosilni razlogi sodišča prve stopnje_

10. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžničinemu ugovoru delno ugodilo in višino sodnih penalov omejilo na dnevni znesek 100 EUR tako, da višina nateklih sodnih penalov znaša skupaj 95.700 EUR, v preostalem delu pa je sklep o izvršbi razveljavilo in upnikov predlog za izvršbo zavrnilo (I. točka izreka) ter v preostalem delu zavrnilo dolžničin ugovor kot neutemeljen (II. točka izreka).

11. Iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhajajo naslednje ugotovitve, ki so pritožbeno neipodbijane: - Dolžnica se (že več let) evidentno upira izpolnitvi svoje obveznosti po sodni poravnavi, s katero sta upnik in dolžnica (bivša zakonca) razdelila skupno premoženje – skupno stanovanjsko hišo na naslovu A. (kjer sicer prebiva upnik s hčerama in predstavlja njegov dom) na način, da postaneta vsak izključni lastnik določenih posameznih prostorov.

- Dolžnik je predlog za izterjavo sodnih penalov vložil v letu 2020, izvršilni naslov (sklep o določitvi sodnih prenalov) pa je pridobil v letu 2016 oziroma 2017. Predloga za izvršbo zaradi izterjave nedenarne terjatve ni vložil. - Upnik nima možnosti učinkovito doseči izpolnitve nedenarne obveznosti, saj lahko terjatev izpolni samo dolžnica, ki pa se izpolnitvi izrecno upira.

- Dolžnica od pravnomočnosti in izvršljivosti sodne poravnave (od leta 2014) dalje svoje obveznosti ni izpolnila in na račun sodnih penalov ni plačala ničesar, upnik pa si zaradi dolžničine zamude pri izpolnitvi obveznosti ne more urediti ustreznega bivališča, saj si ne more urediti električnega priključka in drugih komunalnih priključkov, grozi mu odklop elektrike, ni priklopljen na javno vodovodno omrežje, teh priklopov pa si ne more urediti, ker ni zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine.1 - Upnik je dolžnico večkrat pozval k izpolnitvi obveznosti in zaradi procesnih omejitev neuspešno uvedel vrsto drugih postopkov za uveljavitev izpolnitve obveznosti po sodni poravnavi.

- Dolžnica z zavračanjem ureditev električnega in preostalih komunalnih priključkov upniku preprečuje in onemogoča nadaljnje bivanje v sporni nepremičnino, ki je upnikov dom.

12. Sodišče prve stopnje je verjelo upniku, da si želi realizirati sklenjeno sodno poravnavo in da si je aktivno prizadeval za realizacijo sklenjenega dogovora. Je pa pri vrednotenje pomena izpolnitve obveznosti zanj upoštevalo, da upnik, čeprav je na različne načine poskušal doseči uveljavitev (s sodno poravnavo sklenjenega) dogovora med strankama, predloga za izterjavo sodnih penalov več let ni vložil. Po presoji sodišča prve stopnje bi bilo namreč življenjsko sprejemljivo, da bi si upnik glede na pomen izpolnitve zanj, prizadeval za čimprejšnje sodno varstvo.

13. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o znižanju sodnih penalov utemeljilo s tem, da natekli znesek sodnih penalov v skupni višini 478.500 EUR predstavlja hudo nesorazmerje v razmerju do pomena, ki ga lahko ima za upnika izpolnitev obveznosti, saj predstavlja nesorazmeren poseg v pravico dolžnice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS), še zlasti zato, ker gre za prodajo nepremičnine, ki je dolžničin dom. Ugotovilo je, da bo dolžnica v primeru nadaljevanja izvršilnega postopka ter uspešne prodaje nepremičnine na dražbi praktično ob vse svoje (nepremično) premoženje, saj je predmet izvršbe tudi nepremičnina, kjer dolžnica živi in na katero je vezana izpolnitev nedenarne obveznosti. Upnik bi, če bi v izvršilnem postopku zaradi izterjave sodnih penalov nastopil kot kupec nepremičnine, lahko pridobil lastninsko pravico nad celotno nepremičnino in ne le nad določenim delom (kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo), s čimer bi nenazadnje odpadel tudi njegov interes po izpolnitvi obveznosti iz sodne poravnave. Ker vrednost nepremičnine po upnikovi oceni znaša najmanj 250.000 EUR, bi dolžnica lahko kljub izgubi nepremičnine, ki je njen dom, upniku zgolj iz naslova nateklih sodnih penalov še vedno dolgovala skoraj polovico glavnice, ki jo predstavljajo natekli sodni penali. Dodatno pa je upoštevalo tudi dolžničino premoženjsko stanje, saj je sledilo dolžničinim ugovornim navedbam, da je njeno materialno stanje zelo ogroženo že brez izvršb in da s polovično plačo komaj shaja iz meseca v mesec.

_O upnikovi pritožbi_

14. Utemeljen je upnikov pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri tehtanju med vsebino dolžničine obveznosti, njenim pomenom za upnika in okoliščinami v zvezi z dolžničino neizpolnitvijo na eni strani ter višino nateklih sodnih penalov na drugi strani ni ustrezno ovrednotilo pomena neizpolnitve obveznosti za upnika.

15. Po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ni podlage za znižanje sodnih penalov. Čeprav je očitno, da je znesek nateklih neplačnih sodnih penalov (478.500 EUR) glede na vrednost dolžničine obveznosti (poskrbeti za dokončanje postopka vzpostavitve etažne lastnine na nepremičnini in izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo) nesorazmerno visok, zgolj to ob upoštevanju zgoraj opisanih ugotovitev in vseh okoliščin primera ne daje podlage za zaključek, da upnikov predlog za izterjavo sodnih penalov pomeni zlorabo instituta sodnih penalov,2 kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

16. Prvič, v obravnavani zadevi upnik zasleduje izključno cilj, da bi dolžnico prisilil k izpolnitvi nedenarne obveznosti, ki je ne more izpolniti nihče drug (gre torej za nenadomestno nedenarno obveznost), kar je pravno dopustno prizadevanje, saj dolžnica vse od leta 2014 do danes (torej skoraj devet let!) svoje obveznosti, dogovorjene s pravnomočno in izvršljivo sodno poravnavo, ni izpolnila in tudi v pritožbenem postopku vztraja, da svoje obveznosti ne bo izpolnila. Sodni penali so dodatna možnost, ki jo ima upnik na voljo, da doseže izpolnitev nedenarne obveznosti, saj je za izpolnitev nedenarne obveznosti upnikom na voljo tudi izvršilni postopek. Vendar pa, kot je že pojasnilo pritožbeno sodišče v sklepu I Ip 122/2022, zgolj navedeno samo po sebi še ne pomeni, da upnik s svojim ravnanjem zlorablja svoje pravice, saj je upnik s tem izbral le eno od alternativnih upravičenj, ki mu jih nudi zakonodaja za uveljavitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS.3 Bistveno v obravnavani zadevi je tudi, da upnik, ker gre za nenadomestno nedenarno obveznost, ne more učinkovito doseči prisilne izpolnitve s predlogom za izvršbo za opravo nadomestnega dejanja, ampak ima poleg uporabe instituta sodnih penalov samo alternativno možnost posredno prisiliti dolžnico k izpolnitvi z vložitvijo predloga za izvršbo, kjer se kot sredstvo za dosego nenadomestnega dejanja določi denarno kazen v skladu z 226. členom ZIZ. Denarna kazen za fizične osebe je glede na tretji in peti odstavek 226. člena ZIZ po višini omejena na maksimalni znesek 100.000 EUR.

17. Drugič, sporna nepremičnina, na katero je vezana izpolnitev dolžničine nedenarne obveznosti in glede katere upnik predlaga izvršbo, predstavlja upnikov dom. Sporna nepremičnina (bivša skupna stanovanjska hiša, katere izključna zemljiškoknjižna lastnica je zaradi nerealizirane sodne poravnave še vedno dolžnica in katere (po tej poravnavi določen) del izključno pripada upniku), je namreč upnikovo edino bivališče, kjer živi skupaj s hčerama, in kjer si, zaradi dolžničine neizpolnitve obveznosti, ne more urediti niti osnovnih pogojev bivanja. Ker ni zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine si ne more urediti električnega priključka in drugih komunalnih priključkov ter priklopa na vodovodno omrežje, grozi mu odklop elektrike in nima pitne vode. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ovrednotilo okoliščine, da tožničina neizpolnitev obveznosti pomeni za upnika poseg v njegovo pravico do doma in tudi njegovo pravico do zasebne lastnine z 33. člena URS.

18. Tretjič, sodišče prve stopnje se je pri tehtanju položaja obeh strank naslonilo na nezatrjevano dejstvo, da je sporna nepremičnina dolžničin dom, kar utemeljeno poudarja tudi upnik v pritožbi in navaja, da je že iz dolžničinega naslova (iz vseh njenih vlog) razvidno, da biva drugje (na naslovu B. in ne na naslovu A.). Tega dolžnica v odgovoru na pritožbo (kjer sama ponovno navede naslov A.) niti ne zanika, ampak kvečjemu priznava, saj sama navaja, da upnik uporablja celotno hišo in zemljišče. 19. Četrtič, tudi dejstvo, da je upnik z vložitvijo predloga za izterjavo sodnih penalov odlašal, samo po sebi po presoji pritožbenega sodišča še ne zmanjšuje pomena izpolnitve obveznosti za upnika. Upnik je namreč dolžnico pred tem večkrat pozval k izpolnitvi obveznosti in poskušal doseči uveljavitev izpolnitve obveznosti po sodni poravnavi v drugih postopkih. V pritožbi tudi (ponovno) pojasnjuje (dolžnica temu v odgovoru na pritožbo niti ne nasprotuje), da je bil po sodni poravnavi že izveden geodetski elaborat, vendar si je dolžnica nato med postopkom realizacije sodne poravnave, ko bi bilo treba izdelati še sporazum o vzpostavitvi etažne lastnine, premislila. Zato je življenjsko logično, da predloga za izterjavo sodnih penalov ni vložil takoj v letu 2017, ko je pridobil izvršilni naslov, ampak šele v letu 2020, saj je upal, da bo dolžnica glede na predhodno že izdelan geodetski elaborat vendarle prostovoljno izpolnila svojo obveznost. 20. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni primerljivo z dejanskim stanjem v odločbi Ustavnega sodišča RS Up-306/17 z dne 5. 12. 2019. V citirani zadevi je Ustavno sodišče RS presojalo ustavno sprejemljivost že četrtega sklepa o prisilni izterjavi sodnih penalov z nepremičninsko izvršbo na dolžničin dom, ko je upnik imel možnost učinkovito (brez posebnih težav) doseči prisilno izpolnitev s predlogom za izvršbo za opravo nadomestnega dejanja (rušitev stene in odstranitev premičnih stvari). V obravnavani zadevi pa upnik te možnosti nima, saj lahko terjatev izpolni samo dolžnica osebno, ki pa se izpolnitvi trdovratno upira in je upnik dolžnico večkrat neuspešno pozval k izpolnitvi obveznosti ter neuspešno uvedel tudi druge postopke za uveljavitev izpolnitve obveznosti po sodni poravnavi. Prav tako gre pri obravnavani prisilni izterjavi sodnih penalov za izvršbo na nepremičnino, ki je upnikov (in ne dolžničin) dom, kjer si upnik zaradi dolžničine neizpolnitve obveznosti ne more urediti osnovnih pogojev bivanja (elektro priključka, pitne vode) in na katero je vezana izpolnitev dolžničine nedenarne obveznosti (dokončanje postopka vzpostavitve etažne lastnine na nepremičnini in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila).

21. Glede na opisane okoliščine konkretnega primera, pritožbeno sodišče, potem ko je opravilo tehtanje med upnikovo pravico do sodnega varstva, doma in zasebne lastnine na eni in dolžničino pravico do zasebne lastnine na drugi strani, zaključuje, da upniku ni mogoče očitati zlorabe instituta sodnih penalov. Teža posega (v dolžničino nepremičnino) je sorazmerna zasledovanemu cilju – prisiliti dolžnico k dokončanju postopka vzpostavitve etažne lastnine in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila glede nepremičnine, ki je upnikov dom. Upoštevajoč vse zgoraj navedeno določena višina dnevnega zneska 500 EUR za vsak dan zamude predstavlja primeren znesek za siljenje dolžnice k izpolnitvi naložene obveznosti in je ta znesek sorazmeren s pomenom neizpolnjene obveznosti za upnika. Sodni penali morajo biti tako visoki, da naj prisilijo dolžnico k izvršitvi pravnomočne sodne poravnave, še posebej v tej zadevi, ko gre izpolnitev nenadomestnega dolžničinega dejanja v zvezi z nepremičnino, ki je tudi upnikov dom. Sklepno pritožbeno sodišče še dodaja, da je o zadevi odločalo glede na ugotovljene okoliščine v času odločanja, po drugem odstavku 269. člena OZ pa lahko sodišče, če dolžnik pozneje izpolni obveznost, zmanjša določeno vsoto sodnih penalov, upoštevajoč pri tem namen, zaradi katerega je odredilo njeno plačilo. Torej je v primeru dolžničine izpolnitve obveznosti možnost za zmanjšanje sodnih penalov (še) podana.

22. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče upnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v I. točki izreka glede omejitve višine sodnih penalov na dnevni znesek 100 EUR in glede izterjave sodnih penalov v višini 95.700 EUR spremenilo tako, da je dolžničin ugovor tudi v tem delu zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

_O dolžničini pritožbi_

23. Dolžnica po vsebini smiselno vlaga laično pritožbo zoper delno zavrnitev njenega ugovora (pod II. točko izreka izpodbijanega sklepa) in zoper odločitev o stroških (pod III. točko izreka izpodbijanega sklepa). Izpodbijanega sklepa konkretno ne izpodbija, ampak zgolj pojasnjuje svoje vztrajanje pri neizpolnitvi obveznosti, dogovorjeni s sodno poravnavo, ki je pravnomočna in izvršljiva ter izvršilni naslov za določitev sodnih penalov. Pritožbeno sodišče pravilnosti in zakonitosti pravnomočne sodne poravnave, iz katere izhaja dolžničina obveznost, v tem postopku ne more presojati. Pritožbene navedbe o njeni zavedenosti pri razveznem postopku, prevzemu dveh kreditov, upnikovem psihičnem zdravju in prepovedi približevanja ter upnikovem neplačevanju tekočih stroškov za gospodinjstvo zato niso pravno pomembne in se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo.

24. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je dolžničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka (2. točka 365. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).

_O stroških pritožbenega postopka_

25. Dolžnica stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, upnik pa je s s svojo pritožbo v celoti uspel, zato je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v skupnem znesku 1.585,96 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP in 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ), ki mu jih mora dolžnica povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je upnikove pritožbene stroške odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), pri tem je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo znesek 468.930 EUR,4 in mu kot potrebne stroške priznalo: stroške za sestave pritožbe v znesku 1.200 EUR (priglašenih 2.000 točk po tar. št. 31/7 OT v zvezi s tar. št. 19 OT), pavšalni znesek 18 EUR za materialne izdatke (30 točk po tretjem odstavku 11. člena OT – 2 % od 1.000 točk in 1 % od 1.000 točk) in 22 % DDV v znesku 267,96 EUR ter znesek 100 EUR plačane sodne takse.

26. Upnik pa krije sam svoje stroške odgovora na dolžničino pritožbo. Glede na to, da je upnik v odgovor le ponovil že prejšnje navedbe, njegov odgovor na pritožbo ni bil potreben. Zato ne gre za potrebne stroške (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Dolžnica sicer v pritožbi navaja, da ne drži, da si upnik ne more urediti električnega priključka (saj je soglasje že 20 let) in da ni vodomera (saj je že od začetka), je pa res, da je upnik dosegel, da so bile položnice posredovane na dolžničino ime. Vendar pa v odgovoru na upnikovo pritožbo navaja, da se je dolžnik na vodo in elektriko priključil na starše, saj je naredil prevezavo, ko se je uprla plačevanju. 2 Starejša sodna praksa je bila naklonjena omejitvi višine sodnih penalov navzgor z analogno uporabo 226. člena ZIZ (primerjaj sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2178/2004 in III Cp 157/2007 ter sklep Višjega sodišča v Celju I Ip 788/2008), novejša sodna praksa pa je šla v smer brez vnaprejšnje omejitve višine sodnih penalov (primerjaj sklepe Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 179/2022, I Ip 478/2009 in I Ip 332/2014). 3 Tako tudi Ustavno sodišče RS v odločbah Up-306/17 (13. točka obrazložitve) in Up-181/99 (16. točka obrazložitve). 4 Upnik je s pritožbo izpodbijal le I. točko izreka izpodbijanega sklepa, s katero je sodišče prve stopnje višino nateklih sodnih penalov znižalo na znesek 95.700 EUR (z zneska 478.500 EUR).