Jedro

Bistvena sestavina kaznivega dejanja po 170. členu KZ je objektivna neresničnost dejstev, ki se je storilec mora zavedati. Kaznivo dejanje je mogoče storiti s trditvijo (izražanjem lastno zaznanih dejstev) ali z raznašanjem (prenašanjem tujih trditev oziroma zaznav o dejstvih). Neresnične v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja obrekovanja so lahko tudi insinuacije, to je trditve, s katerimi se namiguje na določena dejstva, kot tudi namerno in zavestno prikrivanje pomembnih dejstev (nepopolne informacije, polresnice). Trditev mora biti takšna, da je po vsebini primerna, da prizadene čast in dobro ime; s posplošenimi, nerazumljivimi oz. pomensko odprtimi trditvami tega kaznivega dejanja ni mogoče storiti. Pri razlagi pomena izjave je odločilno javno mnenje oziroma kriterij javnosti v danem času in prostoru, ne pa subjektivno razumevanje oziroma doživljanje zasebnega tožilca, kot tudi ne subjektivno razumevanje in nameni obtoženca.

Na podlagi jezikovne razlage inkriminirane izjave drugostopenjsko sodišče obrazloženo in prepričljivo ugotavlja, da je ta vsebinsko nerazumljiva in da je kot takšna neprimerna, da bi lahko prizadela čast in dobro ime zasebnega tožilca.

Izrek

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 3.12.2001 je bil obtoženi A.A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja obrekovanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 170. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Po določbi 179. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da se izrečena sodba na stroške obsojenca objavi v izvlečku v oddaji "24 ur" na POP TV. Obtožencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki zasebnega tožilca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega pooblaščenca, dolžan pa je bil plačati tudi povprečnino 100.000 SIT. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo ob reševanju pritožbe obtoženčevega zagovornika prvostopenjsko sodbo spremenilo po uradni dolžnosti in obtoženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 394. člena ZKP oprostilo obtožbe ter odločilo, da je zasebni tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženca, potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika ter povprečnino 100.000 SIT.

Zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru je vrhovna državna tožilka ... vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določbe 1. točke 372. člena ZKP v zvezi z 2. in 1. odstavkom 170. člena KZ in predlagala, glede na to, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obtoženca, da Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je bil zakon prekršen.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril obtoženčev zagovornik, odvetnik M.P. in predlagal, da Vrhovno sodišče, upoštevajoč vsa dejstva in okoliščine ter obstoječo sodno prakso, zahtevo vrhovne državne tožilke zavrne in potrdi oprostilno sodbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo prvostopenjsko obsodilno sodbo in obtoženca iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja obrekovanja po 2. in 1. odstavku 170. člena KZ.

Po opisu kaznivega dejanja naj bi obtoženec dne 3.3.2000 podal izjavo novinarju POP TV v zvezi s prihodom državne tožilke haškega sodišča Carle Del Ponte, katera je bila objavljena v oddaji "24 ur" na POP TV med 19.15 uro in 19.45 uro, dne ..., in sicer: "Z njegovim podpisom sigurno obstaja ogromno dokumentov, načrtov, povelj, ki se, po katerih se je izvajala v nadaljevanju vojne, v, tako Hrvaškem kot v Bosni", pri tej podani izjavi, ki se je nanašala na zasebnega tožilca pa vedel, da to ni res in da lahko ta izjava hudo škoduje časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, katerega lahko takšna izjava močno kompromitira.

Sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da je takšen opis kaznivega dejanja po vsebini nerazumljiv in objektivno ni sposoben škodovati časti in dobremu imenu zasebnega tožilca. Iz opisa ni razvidno, v kakšnem svojstvu naj bi zasebni tožilec podpisoval navedeno dokumentacijo, na kaj naj bi se ta nanašala in tudi ne, kaj naj bi se po njej izvajalo v nadaljevanju vojne na Hrvaškem in v Bosni. Predmet razsoje je, kot navaja pritožbeno sodišče, očitek, zapisan v izreku sodbe, ne pa domneve ali sklepanja, kaj bi lahko izrečene besede pomenile oziroma interpretacija, ali zaključki, ki jih zasebni tožilec morebiti izvaja iz nekega teksta, saj kaznivost določenega ravnanja ni odvisna od subjektivne ocene posameznika.

Vrhovna državna tožilka se v zahtevi za varstvo zakonitosti s takšno pravno presojo zadeve ne strinja in nasprotno meni, da je opis kaznivega dejanja "sklepčen" in da daje podlago za zaključek, da so v opisanem ravnanju obtoženca podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja obrekovanja. Sodišču druge stopnje očita, da pri razlagi opisa kaznivega dejanja izhaja predvsem iz jezikovne razlage inkriminiranega stavka, ne upošteva pa tudi vsebinske in teleološke razlage. Meni, da sama odsotnost navedbe o svojstvu zasebnega tožilca na obstoj kaznivega dejanja ne vpliva; splošno znano je namreč bilo, da je bil zasebni tožilec v kritičnem času poveljnik ... armadnega območja. Na svojstvo zasebnega tožilca pa je mogoče sklepati tudi na podlagi nadaljnjih navedb v izreku sodbe o podpisu dokumentov, načrtov in povelj, kar vse se je nanašalo na zasebnega tožilca. Tudi iz konteksta oddaje, ki je bila pripravljena ob obisku generalne tožilke haškega sodišča Carle Del Ponte in ki se je ukvarjala z zločini Jugoslovanske ljudske armade na Balkanu, je po oceni vložnice zahteve mogoče sklepati na obstoj vseh znakov kaznivega dejanja obrekovanja, kot ga vsebuje opis kaznivega dejanja.

V okviru vložene zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče moralo presoditi, ali dejanje, kot je opisano, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja obrekovanja po 170. členu KZ. Pri tem je izhajalo iz samega opisa kaznivega dejanja oziroma vsebine obtoženčeve izjave v kontekstu celotne televizijske oddaje, v kateri je bilo inkriminirano besedilo objavljeno. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je obsojenec sporno izjavo podal v zvezi s prihodom generalne tožilke haškega tribunala za zločine na območju nekdanje SFRJ Carle Del Ponte v Slovenijo. Na splošno vprašanje, kaj veterani vojne za Slovenijo mislijo glede prihoda haške tožilke v Slovenijo in kaj mislijo o delu samega sodišča, je obtoženec odgovoril: "Podpiramo zahteve haškega sodišča, da se sodi pač tistim, ki so v tistem obdobju karkoli naredili proti človeku in človeštvu, ker smo v tistem obdobju delali pošteno". Inkriminirane besede, ki so v opisu kaznivega dejanja povzete dobesedno, pa je obtoženec izrekel na vprašanje novinarja: "Zakaj po vaši oceni Del Pontejeva išče stik s C.C., ali išče z njim stik kot s pričo, poznavalcem razmer ali kot domnevnim vojnim zločincem?".

Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir kazenskopravne presoje; to pomeni, da sodišče v postopku ugotavlja in pravno vrednoti samo tista dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja. Podobno kot velja za zakonske norme, da morajo biti jasne in določne (načelo zakonitosti z zahtevo po določnosti, 28. člen Ustave), smiselno to velja tudi za opis kaznivega dejanja v sodbi. V konkretnem primeru se vprašanje določnosti opisa dejanja zastavlja zgolj v zvezi s presojo razumljivosti obtoženčeve izjave, kakršna je bila po televiziji posredovana javnosti in je bistvena sestavina opisa kaznivega dejanja in ne pomeni morebiten očitek sestavljalcu zasebne tožbe, ki je (pravilno) v opis kaznivega dejanja obtoženčevo izjavo novinarju povzel dobesedno.

Kaznivo dejanje obrekovanja po členu 170 KZ stori tisti, ki o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škodi njegovi časti in dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša neresnično. Bistvena sestavina tega kaznivega dejanja je torej objektivna neresničnost dejstev, ki se je storilec mora zavedati. Kaznivo dejanje je mogoče storiti s trditvijo (izražanjem lastno zaznanih dejstev) ali z raznašanjem (prenašanjem tujih trditev oziroma zaznav o dejstvih). Neresnične v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja obrekovanja so lahko tudi insinuacije, to je trditve, s katerimi se namiguje na določena dejstva, kot tudi namerno in zavestno prikrivanje pomembnih dejstev (nepopolne informacije, polresnice). Trditev (za takšno obliko izvršitve gre tudi v konkretnem primeru) mora biti takšna, da je po vsebini primerna, da prizadene čast in dobro ime; s posplošenimi, nerazumljivimi oz. pomensko odprtimi trditvami tega kaznivega dejanja ni mogoče storiti. Pri razlagi vsebine oziroma besednega pomena določene trditve ni relevanten subjektivni, pač pa zgolj objektivni kriterij, kar je temeljno izhodišče pri presoji vseh kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. To pomeni, da je pri razlagi pomena izjave odločilno javno mnenje oziroma kriterij javnosti v danem času in prostoru, ne pa subjektivno razumevanje oziroma doživljanje zasebnega tožilca, kot tudi ne subjektivno razumevanje in nameni obtoženca.

Presoja vložene zahteve za varstvo zakonitosti v navedenih pravnih okvirih v povezavi z vsebino inkriminirane trditve v kontekstu celotne televizijske oddaje pokaže, da opisano kaznivo dejanje nima znakov kaznivega dejanja obrekovanja.

Vložnica zahteve se upravičeno ne strinja z razlogi drugostopenjske sodbe, da iz opisa kaznivega dejanja naj ne bi ne izhajalo, v katerem svojstvu je zasebni tožilec podpisoval navedene dokumente. Iz opisa to res sicer izrecno ne izhaja, vendar pa je posredno razvidno iz nekaterih drugih okoliščin. V oddaji je bil zasebni tožilec poimenovan s priimkom in imenom. Glede na aktualnost obravnavanih dogodkov je bilo splošno znano, da je bil v kritičnem času poveljnik ... armadnega območja in tudi na podlagi dokumentov, navedenih v opisu dejanja (načrti, povelja), je mogoče posredno sklepati, da jih je zasebni tožilec lahko podpisal le v svojstvu visokega vojaškega poveljnika. Zato argument drugostopenjskega sodišča, da iz opisa ni razvidno, v kakšnem svojstvu naj bi zasebni tožilec podpisal navedene dokumente, tudi po oceni Vrhovnega sodišča nima nobene teže, saj je bilo na podlagi navedenih dejstev svojstvo zasebnega tožilca določljivo oziroma razpoznavno, četudi v opisu ni bilo izrecno omenjeno.

V nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti se vložnica zahteve pavšalno sklicuje na kontekst oddaje, iz katere bi po njenem mnenju, ob upoštevanju opisa kaznivega dejanja, tudi bilo mogoče sklepati na obstoj vseh znakov kaznivega dejanja obrekovanja. Ugotoviti je treba, da je v tem pogledu drugostopenjska sodba prepričljivejša. Na podlagi že navedene analize oziroma jezikovne razlage inkriminirane izjave namreč obrazloženo in prepričljivo ugotavlja, da je ta vsebinsko nerazumljiva in da je kot takšna neprimerna, da bi lahko prizadela čast in dobro ime zasebnega tožilca. Izrecno tudi ugotavlja, da presoja kaznivosti v tem primeru ne more biti odvisna od subjektivne ocene posameznika, s čimer izrecno in pravilno poudarja nerelevantnost subjektivnega kriterija.

Vrhovno sodišče razlogom drugostopenjske sodbe, s katerimi se strinja, še dodaja, da je bila obtoženčeva izjava posneta z namenom predvajanja v okviru televizijske oddaje in torej namenjena javnosti. V takšnem primeru je odločilno, kako je obtoženčevo izjavo v kontekstu celotne oddaje lahko razumela javnost, ne pa razumevanje (interpretacija) zasebnega tožilca, ki naj bi bil z izjavo prizadet. Inkriminirana trditev, s katero naj bi bil zasebni tožilec javno obrekovan, je že z vidika jezikovnih pravil "konfuzna" oziroma "nerazumljiva", kot sta jo označili sodišči prve oziroma druge stopnje. Trditev, da je (general) C.C. (kot poveljnik ... armadnega področja) podpisal "ogromno dokumentov, načrtov, povelj", po katerih se je kasneje izvajala vojna na Hrvaškem in v Bosni, je tudi sicer pomensko tako odprta, da v kontekstu, v katerem je bila podana, dopušča več razlag; od te, da je vojno, do katere je prišlo, planiral in v njej na opisan način sodeloval zasebni tožilec, do razlage, da je šlo za dokumente, načrte in povelja, ki jih poveljstva vsake vojske pripravljajo za najrazličnejše hipotetične situacije in se potem takšni dokumenti lahko uporabljajo v morebitni vojni ne glede na voljo in namen tistega, ki jih je pred tem podpisoval. Zato je povprečna javnost, ki ne pozna podrobnosti resničnega stanja, takšno obtoženčevo izjavo izkustveno in logično lahko razumela v kateremkoli pomenu, ki so bili zajeti v samem vprašanju.

Inkriminirana trditev, s katero naj bi bil zasebni tožilec obrekovan, po oceni Vrhovnega sodišča ne pomeni vsebinsko razumljivega očitka zasebnemu tožilcu, ki bi objektivno lahko škodoval njegovi časti in dobremu imenu. Takšno lastnost daje besedilu šele interpretacija zasebnega tožilca, ki pa v tem primeru ni relevantna. Potrebno je upoštevati, da ni izključena razlaga teksta, po kateri obtoženčeve trditve ne predstavljajo kaznivega dejanja.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljila, v čem naj bi bila zatrjevana kršitev kazenskega zakona oziroma jo opira na drugačno branje oziroma razumevanje inkriminirane trditve, ki pa pomeni le eno od možnih razlag, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).