Jedro

Zmotno je stališče tožene stranke, da tožnici ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi za kršitev, ki jo je tožnica storila še v času veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Tudi v primeru, če sklene delavec z delodajalcem novo pogodbo o zaposlitvi, mu delodajalec lahko to pogodbo odpove zaradi kršitev, ki jih je delavec storil v času prej veljavne pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je delodajalec vezan (le) na subjektivne in objektivne roke za podajo odpovedi.

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri obrazložilo ugotovitev glede posameznih kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so se tožnici očitale v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede teh kršitev so zaključki sodišča prve stopnje povsem pavšalni, saj iz sodbe ne izhaja, v čem so podane posamezne kršitve. Sodišče prve stopnje bi moralo za vsako posamezno kršitev oziroma izdan račun ugotoviti, v čem je bila kršitev ter kateri predpis je tožnica s svojim ravnanjem kršila. Teh ugotovitev sodba sodišča prve stopnje nima, zato je ni mogoče preizkusiti. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 23. 12. 2013, ki jo je tožnica prejela 6. 1. 2014 (točka I izreka); da je tožnica še naprej v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki ter ji delovno razmerje ni prenehalo, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo zaposliti na delovnem mestu prodajalec I oziroma na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim tožnice, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo ter jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a in ji za ta čas obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper del odločitve v točki III izreka, po katerem tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pravočasno pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka v obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi navajala, da naj bi bil razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR podan, ker naj bi tožnica v obdobju od 25. 8. 2013 do 30. 8. 2013 nepooblaščeno izdajala račune za prodajo izdelkov z visokimi popusti brez odobritve vodstva družbe in ker naj bi v istem časovnem obdobju izdajala račune za nazaj z visokimi popusti, hkrati pa naj bi samovoljno odobrila zamik plačila fizičnim osebam. V zvezi s temi očitki sodba nima nobenih razlogov, saj sodišče prve stopnje povsem pavšalno ugotavlja, da naj bi tožnica večkrat huje kršila svoje obveznosti s tem, ko je nalagala odobravanje previsokih popustov strankam. Prvostopno sodišče se ni opredelilo do dejstva, da tožena stranka tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očita, da naj bi nepooblaščeno izdala račune za prodajo izdelkov z visokimi popusti. Sodišče prve stopnje se tudi ne opredeli do očitkov iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da naj bi tožnica v obdobju od 25. 8. 2013 do 30. 8. 2013 izdajala račune za nazaj ter da naj bi samovoljno odobrila zamik plačila fizičnim osebam, kot tudi ne do očitka, da naj bi tožnica dne 4. 4. 2013 od pristojnega delavca v komerciali pisno zahtevala, da se namesto šifre za pohištvo neutemeljeno odprejo šifre za hrast police. Zaradi tega naj bi bilo iz A. odpeljano pohištvo: spalnica, elementi dnevne sobe, štirje knjižni regali. To pohištvo ni bilo nikoli plačano oziroma je bilo plačano le v višini 96,77 EUR. Sodišče prve stopnje pavšalno navaja, da naj bi tožnica večkrat huje kršila svoje obveznosti s tem, ko je odobravala previsoke popuste strankam, pri tem pa te svoje odločitve ne obrazloži, niti se ne opredeli do posameznih kršitev, ki se tožnici očitajo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V izpodbijani sodbi tako niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje pri presoji, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka, kar je v skladu z določbo 109. člena ZDR-1 predpostavka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni upoštevalo dejstva, da ne samo, da je bila tožnica v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaposlena na povsem drugem delovnem mestu, kot je bila v času domnevne kršitve, ter je tako imela tudi povsem drugačna pooblastila, temveč je bila zaposlena celo pri drugem delodajalcu, tako da tožena stranka tožnici nikakor ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi domnevnih kršitev, ki naj bi jih tožnica storila v času zaposlitve pri družbi B. d.o.o..

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, posledično ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava.

5. Tožnica je bila v času od 1. 1. 1999 do 31. 8. 2013 zaposlena v družbi B. d.o.o., C. ulica 39, D., na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 1998 (A5) za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu „vodja enote organizacijska enota PC E.“. Na podlagi dne 1. 9. 2013 izvedenega prenosa maloprodajne dejavnosti in zaposlenih na novoustanovljeno družbo F. d.o.o., tj. toženo stranko, je tožnica pri toženi stranki ohranila vse pravice in obveznosti, ki so izhajale iz navedene pogodbe o zaposlitvi. Po prenosu dejavnosti je tožnica na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2013 (A3) od 1. 11. 2013 opravljala delo na delovnem mestu „prodajalec I“ v organizacijski enoti G..

6. Tožnici je bila dne 16. 12. 2013 vročena pisna seznanitev z očitanimi kršitvami in vabilo na zagovor zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka pa ji je 23. 12. 2013 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A2) iz razloga po 2. alinei prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.; ZDR-1). Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožena stranka ugotovila več hujših kršitev pogodbenih in delovnih obveznostih tožnice pri poslovanju na (prejšnjem) delovnem mestu „vodja enote organizacijske enote PC E.“. Tožnica je po ugotovitvah tožene stranke, kar izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v obdobju od 25. 8. 2013 do 30. 8. 2013 nepooblaščeno izdala račune za prodajo izdelkov z visokimi popusti brez odobritve vodstva družbe. Popuste je samovoljno odobravala in sicer v višini od 15 % do 90 %, kar je razvidno iz posameznih računov, katerih številke je tožena stranka tudi navedla v izredni odpovedi. V istem obdobju je tožnica izdala tudi račune „za nazaj“ z visokimi popusti, brez odobritve vodstva družbe in to za izdelke, ki so bili dostavljeni strankam že v mesecu aprilu 2013. Tem strankam je dodatno zamaknila obročna plačila s čeki na datum 18. 5. 2014. Tožnici se je tudi očitalo, da je dne 4. 4. 2013 od pristojnega delavca v komerciali pisno zahtevala, da se namesto šifre za pohištvo neutemeljeno odprejo šifre za hrast police, kar je bilo tudi izvedeno. Po priloženih predračunih so bile odprte tri šifre: ... - hrast police, ... - bukev police in ... - hrast zero. Tožena stranka je tožnici očitala nepravilno uporabo šifer, pri čemer šifra za hrast police ... vsebuje celotno spalnico, z odštetimi popusti vredno 998,76 EUR, šifra ... vsebuje elemente dnevne sobe, z odštetimi popusti vredno od 483,00 EUR, šifra ... pa štiri knjižne regale, z odštetimi popusti vredne 100,80 EUR. Vse cene so navedene po nabavni vrednosti blaga, kar pomeni nedopustno ravnanje in goljufijo. Ko je bila dne 31. 8. 2013 opravljena inventura, sta na zalogi v skladišču dejansko ostali dve polici, ki sta bili predmet popisa. Polica ... je bila plačana 30. 8. 2013, po računu ... v višini 96,77 EUR, ki ga je tožnica nerazumljivo poravnala sama. To pomeni, da je bilo iz A. dejansko odpeljano pohištvo in sicer spalnica, elementi dnevne sobe ter štirje knjižni regali, kar nikoli ni bilo plačano oziroma je bilo plačano le v višini 96,77 EUR, police v skladišču pa so bile opremljene s šiframi, ki so dejansko pripadale navedenemu pohištvu.

7. ZDR-1 v prvem odstavku 109. člena določa, da delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po 110. členu ZDR-1 pa lahko delodajalec med drugim delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea prvega odstavka 110. člena ZDR-1).

8. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka tožnici ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi za kršitev, ki jo je tožnica storila še v času veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „vodja enote, organizacijska enota PC E. 1“. Tudi v primeru, če sklene delavec z delodajalcem novo pogodbo o zaposlitvi, mu delodajalec lahko to pogodbo odpove zaradi kršitev, ki jih je delavec storil v času prej veljavne pogodbe o zaposlitvi. Glede tega vprašanja je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče v sklepu opr. št. VIII Ips 185/2012 z dne 14. 1. 2013, v katerem je izpostavilo, da delodajalec lahko odpove (novo) pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je v takem primeru vezan (le) na subjektivne in objektivne roke za podajo odpovedi. Tudi v primeru, ko je delavec kršil pogodbeno obveznost, ki je nova pogodba nima več, to ne pomeni, da zaradi tega ni mogoče odpovedati nove pogodbe – če so seveda izpolnjeni vsi pogoji za zakonitost odpovedi. V citirani zadevi sicer ni šlo za prenos dejavnosti oziroma spremembo delodajalca v smislu določbe 75. člena ZDR-1, vendar to na odločitev ne vpliva, saj po prvem odstavku 75. člena ZDR-1 v takem primeru preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zato ne more pomeniti, da ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ker naj tožnica ne bi imela več enakih delovnih zadolžitev in pooblastil. Tudi če je bila kršitev storjena v času prej veljavne pogodbe o zaposlitvi, to ne more vplivati na ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pravilno in zakonito izvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 tožnici pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočila zagovor v razumnem roku, jo pred tem seznanila z očitanimi kršitvami, ki so bile dovolj vsebinsko in časovno opredeljene ter opredelila okoliščine (ravnanje tožnice), iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se zagovora sicer ni udeležila, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ji je bil zagovor omogočen.

10. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožena stranka določena pisna pravila glede odobravanja popustov, zamikov plačil, plačil na čeke, in sicer da gre za obvestilo z dne 1. 7. 2011 (B6), obvestilo z dne 17. 10. 2011 (B7), interno navodilo za prodajo izdelkov notranje opreme - maloprodaje z dne 29. 7. 2013 (B8) in prodajne pogoje št. ... - MP - Maloprodaja z dne 14. 4. 2011 (B9). Z navedenimi pravili je bila tožnica seznanjena, saj jih je morala na delovnem mestu „vodja enote, organizacijska enota PC E. 1“ izvrševati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica večkrat huje kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja ter prekoračila svoje pristojnosti s tem, ko je nalagala odobravanje previsokih popustov strankam v nasprotju s citiranimi pravili. Ugotovitve, da je tožnica odobravala popuste po računih (B10), je oprlo na izpovedi prič H.H., I.I. in J.J.. Sodišče prve stopnje je navedlo, da ni razlogov, da ne bi verjelo pričam, saj so izpovedale verodostojno, jasno in prepričljivo, prav tako pa tudi listinska dokumentacija potrjuje njihovo pričanje. Zavzelo je stališče, da je izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR (pravilno: prvega odstavka 109. člena ZDR-1), torej da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sledilo je navedbam tožene stranke, da zaradi ravnanja tožnice nima več zaupanja v njeno delo, saj je tožena stranka pričakovala visoko stopnjo odgovornega, zakonitega in moralnega izvrševanja delovnih obveznosti, pri čemer je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu vodje enote, od katerega se pričakuje predvsem zakonito poslovanje. Štelo je tudi, da je tožnica do svojega ravnanja nekritična, saj je sama kupila kuhinjo, izdala čeke, ki še niso zapadli oziroma zapadejo po enem letu, pa tudi sama kljub zapadlosti čeka ni plačala nobenega obroka.

11. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri obrazložilo ugotovitev glede posameznih kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so se tožnici očitale v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede teh kršitev so zaključki sodišča prve stopnje povsem pavšalni, saj iz sodbe ne izhaja, v čem so podane posamezne kršitve. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo za vsako posamezno kršitev oziroma izdan račun ugotoviti, v čem je bila kršitev ter kateri predpis je tožnica s svojim ravnanjem kršila. Teh ugotovitev sodba sodišča prve stopnje nima, zato je ni mogoče preizkusiti. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje sicer izvedlo natančen in obsežen dokazni postopek ter glede izpovedb prič tudi pravilno zaključilo, da gre pri tožničinem ravnanju za njeno odgovornost, ki jo tožnica poizkuša neprepričljivo prenesti na druge oziroma prikazati, da kršitev ni storila. Vendar pa, kot je bilo že obrazloženo, izpodbijana sodba v nadaljevanju nima razlogov glede posameznih očitkov. Posledično pritožba utemeljeno uveljavlja tudi pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti pomanjkljivosti iz izpodbijane sodbe, torej na podlagi izvedenih dokazov sprejeti dokazno oceno, ki jo bo ustrezno obrazložilo glede vseh očitkov, ki se tožnici očitajo. Po tako dopolnjenem postopku bo lahko ponovno odločilo o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Glede na okoliščine primera pritožbeno sodišče ni uporabilo pooblastila o razpisu pritožbene obravnave. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva. Kolikor bi pritožbeno sodišče ugotavljalo vse okoliščine, ki se nanašajo na vsak posamezni očitek tožnici iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi bila s tem strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotovilo šele pritožbeno sodišče. 14. Tožnica ni priglasila stroškov pritožbenega postopka, zato je izrek o stroških pritožbenega postopka odpadel.