Jedro

Padec vrednosti denarja rešujejo drugi pravni instrumenti (revalorizacija terjatve, zamudne obresti itd.), ne pa pogodbena kazen (kot instrument pogodbene discipline). Od zahtevanega plačila pogodbene kazni naprej je dolžnik v zamudi, zato je od takrat dalje upnik upravičen do zamudnih obresti od denarnega zneska zahtevane pogodbene kazni. Navadna škoda je razlika med ceno, ki bi jo moral naročnik plačati izvajalcu v primeru izpolnitve gradbene pogodbe, in ceno, ki jo je plačal novemu izvajalcu za dokončanje del.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. 2. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 17.11.1999 (opr. št. ... ), ki jo je obrazložilo dne 18.02.2000 (opr. št. ...), zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek (na plačilo 108.412.269,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.07.1997 do plačila) kot tudi podrejeni (na plačilo 22.907.641,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.439.439,00 SIT od 25.10.1991 do plačila in od 17.468.202,00 SIT od 01.01.1994 do plačila). Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev 972.897,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.1999 do plačila. Tožeča stranka se je proti navedeni sodbi pritožila (po pooblaščenem odvetniku). Uveljavljala je vse pritožbene razloge, predlagala pa spremembo izpodbijane sodbe s stroškovno ugoditvijo primarnemu ali podrejenemu tožbenemu zahtevku oz. (podrejeno) razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka je sodišču prve stopnje očitala, da je izpodbijano sodbo izdalo v nasprotju s 1. odstavkom 496. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter da je pri tem kršilo roka iz 2. in 5. odstavka 496. člena ZPP. Vendar pa tega očitka ni mogoče upoštevati, saj tožeča stranka ni pojasnila, kako naj bi bile z izdajo sodbe po 496. členu ZPP prizadete njene procesne pravice oz. pričakovanja, kako naj bi izdaja sodbe po 496. členu ZPP vplivala na njeno zakonitost in pravilnost, medtem ko sta roka iz 2. in 5. odstavka 496. člena instrukcijskega značaja, zaradi česar njuna morebitna prekoračitev ne bi imela nobenih posledic. Tožeča stranka je sodiču prve stopnje tudi očitala, da je nepravilno ugotovilo višino pogodbene kazni, ko ni upoštevalo "realne pogodbene cene v času nastanka dolžnikove zamude". Vendar pa ta očitek ni utemeljen, saj iz 11. člena v zvezi z 2. členom gradbene pogodbe z dne 27.06.1991 izhaja, da je bila pogodbena kazen dogovorjena (največ v višini 5 %) od pogodbene vrednosti v znesku 7.857.869,00 Din (oz. 7.857.869,00 SIT). Ker torej (v okviru dispozicije pogodbenih strank) ni bila dogovorjena uporaba valutne klavzule, tudi ni bilo podlage za valorizacijo pogodbene kazni. Padec vrednosti denarja (na katerega se je s tem v zvezi tudi sklicevala tožeča stranka) namreč rešujejo drugi pravni instrumenti (revalorizacija terjatve, zamudne obresti itd.), ne pa pogodbena kazen (kot instrument pogodbene discipline). Tožeča stranka je sodišču prve stopnje tudi očitala, da je zakonske zamudne obresti na ugotovljeni znesek pogodbene kazni namesto od dneva zamude (tj. od dne 25.10.1991) nepravilno prisodilo šele od dne 07.09.1992. Te obresti je sicer tožeča stranka za čas od 25.10.1991 do 01.07.1997 kapitalizirala. Vendar pa tudi ta očitek ni utemeljen, saj je upnik upravičen do zamudnih obresti od denarnega zneska zahtevane pogodbene kazni šele od takrat, ko je zahteval njeno plačilo. Šele od tega trenutka dalje je namreč dolžnik v zamudi (gl. razloge sodbe VS RS z dne 12.12.1996, opr. št. II Ips 484/95, in tudi razloge izpodbijane sodbe (na list. št. 226)). Tožeča stranka je nadalje očitala sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo, da je "zavoljo neizpolnitve pogodbenih obveznosti tožene stranke ....... morala angažirati dodatne potenciale, da je dela dokončala, pri čemer je utrpela znatne izgube zaradi več kot 1 letne zamude pri zagonu objekta". Vendar pa tudi ta očitek ni utemeljen, saj tožeča stranka ni izkazala navadne škode (razlike med ceno, ki bi jo morala plačati izvajalcu v primeru izpolnitve pogodbe, in ceno, ki jo je plačala novemu izvajalcu za dokončanje del), kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (gl. razloge izpodbijane sodbe (na list. št. 228)), medtem ko bodoče škode (v smislu razlike med ceno, ki bi jo morala plačati izvajalcu v primeru izpolnite pogodbe, in ceno, ki bi jo plačala novemu izvajalcu za dokončanje del) ni zatrjevala (čeprav jo je angažirani sodni izvedenec gradbene stroke na njen predlog izračunal). S tem v zvezi gl. razloge izpodbijane sodbe (na list. št. 228) ter navedbe tožeče stranke v njenem zadnjem pripravljalnem spisu (z dne 30.11.1998 (redna št. 92)) in v pritožbi (list. št. 234). Tožeča stranka je sodišču prve stopnje še očitala, da "je v popolnem nasprotju s sklenjeno izvensodno poravnavo opravilo pobot po sodbi prisojenih zneskov in zneskov, ki jih je tožeča stranka prejela na podlagi te poravnave". Zlasti naj bi "nepravilno uporabilo dan, na katerega je bil pobot opravljen". Vendar pa tudi ta očitek ni utemeljen, saj pri upoštevanju plačil zneskov 15.000.000,00 SIT in 35.000.000,00 SIT (slednji je bil poravnan "z medsebojnim pobotanjem terjatev, ki jih je družba U. d.o.o. imela do tožeče stranke na podlagi prodajne pogodbe za poslovne prostore v poslovnem centru na Dunajski cesti 106" v Ljubljani, kot je to ugotovilo prvostopenjsko sodišče (gl. list. št. 214)) ni šlo za pobotavanje, ampak za vračunavanje izpolnitev, za prenehanje obveznosti z izpolnitvijo. Na podlagi izvensodne poravnave z dne 08.07.1997 (priloga B3) je bila namreč tožena stranka tožeči stranki dolžna nakazati 15.000.000,00 SIT ob podpisu poravnave, preostalih 35.000.000,00 SIT pa najkasneje v roku 60 dni od dneva podpisa poravnave (II.1.), in sicer ne glede na to, ali je tožeča stranka (v celoti ali delno) uspela ali propadla s svojim zahtevkom, saj sta se stranki posebej dogovorili za medsebojne obveznosti glede na izid predmetne pravde (gl. II.3.a-d). To pa pomeni, da se plačili z dne 10.07.1997 in z dne 15.09.1997 (ko je bil opravljen pobot za 35.000.000,00 SIT) nista mogli upoštevati, kot da bi bili izvršeni "na dan pravnomočno končanega sodnega postopka". Sicer pa pritožbene navedbe v zvezi z izvensodno poravnavo (tako tudi v zvezi z njenim "namenom") glede na navedbe tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo dne 27.10.1999 (list. št. 198 - 199) in z dne 17.11.1999 (list. št. 206) predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (po 1. odstavku 337. člena ZPP). Prav tako zaradi ugotovitve "namena poravnave" v pritožbi predlagan dokaz z zaslišanjem likvidacijskega upravitelja tožene stranke in direktorja tožeče stranke. Nedovoljen zato, ker tožeča stranka ni izkazala (tega niti ni zatrjevala), da teh navedb (brez svoje krivde) ni mogla navesti oz. da teh dokazov (brez svoje krivde) ni mogla predlagati do konca glavne obravnave na prvi stopnji. Končno je tožeča stranka sodišču prve stopnje očitala, da je nepravilno odločilo o pravdnih stroških. Vendar pa tudi ta očitek ni utemeljen, saj je pri odmeri stroškov (ko je odločalo o utemeljenosti vsake posamezne stroškovne postavke po temelju in po višini) kot glavno stvar (od katere jih je odmerilo) upoštevalo glavnico, ki so jo sestavljale tudi obračunane obresti. Sicer pa iz izreka izpodbijane sodbe niti ne izhaja, da bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom (vsaj delno) uspela. Vendar pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki vseeno pravilno kot potrebne priznalo pravdne stroške od 4.966.041,45 (4.573.148,00 + 392.893,45) SIT (gl. razloge izpodbijane sodbe (na list. št. 228 - 229)). Ti pravdni stroški so bili namreč potrebni vse dotlej, dokler navedeni znesek (ki ga predstavljata "valorizirana vrednost preplačanega avansa glede na dejansko izvršena dela tožene stranke na dan, ko je le-ta prekinila z izvajanjem pogodbe, torej na dan 25.10.1991" (gl. list. št. 227), in pogodbena kazen (gl. list. št. 228)) ni bil poravnan na podlagi sklenjene izvensodne poravnave, nato pa ne več (medtem ko pravdni stroški od razlike do vtoževanega zahtevka niso bili utemeljeni že od začetka postopka pred sodiščem). Glede na navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje v okviru pravočasno zatrjevanih dejstev in pravočasno predloženih dokazov pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa tudi ni zagrešilo zatrjevane relativne bistvene postopkovne kršitve niti absolutnih, na katere sicer pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je drugostopenjsko sodišče na podlagi 353. člena ZPP neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter zakonito in pravilno prvostopenjsko sodbo potrdilo (1. točka izreka), in sicer tako glede primarnega tožbenega zahtevka kot tudi glede podrejenega. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške pritožbe (2. točka izreka). VS RS II Ips 484/95 (12/12/1996). Dr. Boris Strohsack: Obligacijska razmerja III stran 32 (A/6), 38 (B/4).