Jedro

Pravica do zaslišanja obremenilnih prič se lahko v celoti uresničuje šele v postopku sprejemanja sodniške odločitve, za katero se zahtevata celovita ocena dokazov in prepričanost sodišča o resničnosti ugotovljenih dejstev, ne pa v fazi odločanja o priporu.

Sodišče lahko v fazi odločanja o priporu poseže v sklep o priporu samo v primeru, ko gre že na prvi pogled (prima facie) nedovoljene dokaze. Ta standard v konkretnem primeru ni dosežen, saj bi presoja vložnikovih trditev o tem, da naj bi bili tujci v kritičnem času osumljenci prekrška, narekovala ugotavljanje dodatnih dejstev, ki iz podatkov spisa niso razvidna, še posebej ob upoštevanju 35. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), po katerem se v primeru izražene namere tujca za vložitev prošnje za mednarodno zaščito njegov nezakonit vstop v državo ne obravnava kot nezakonit prehod državne meje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 4769/2024 z dne 17. 4. 2024 zoper obdolžena A. A. in B. B. ob vložitvi obtožnice zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) podaljšal pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornikov obeh obdolžencev zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obdolženega Peterisa Girupnikesa iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi zagovornikovi pritožbi in predlog za podaljšanje pripora zavrne, obdolženca pa izpusti na prostost. 3. Vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev. Ocenila je, da je bilo na istovrstne zagovornikove navedbe glede obstoja utemeljenega suma in zatrjevanih nezakonitih dokazov vsebinsko odgovorjeno že v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora, medtem ko sta sodišči prve in druge stopnje tudi pri podaljšanju pripora v izpodbijanem sklepu razumno obrazložili in utemeljili vse pogoje za pripor.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnik izpodbija obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja prvenstveno z zatrjevanjem, da dejanje, kot se očita obdolžencu, sploh ni kaznivo dejanje. Trdi namreč, da v opisu dejanja manjkajo osebni identifikacijski podatki tujcev, ki naj bi jih prevažal obdolženec, kar naj bi bilo potrebno zaradi preizkusa, ali gre za tujce, ki so v Republiko Slovenijo vstopili na nedovoljen način. Vložnik uveljavlja tudi, da je opis dejanja notranje protisloven, saj se obdolžencu v abstraktnem delu očita, da je tujce prevažal po ozemlju države, medtem ko se v konkretnem delu navaja, da je bil v vozilu zgolj sopotnik.

6. Vrhovno sodišče je istovrstne očitke obravnavalo že pri presoji zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora (list. št. 152-154) in jih s sodbo XI Ips 4769/2024 z dne 3. 4. 2024 zavrnilo (tč. 8 in 9 obrazložitve). Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pri podaljšanju pripora razumno obrazložili, da zagovornikovi pomisleki niso utemeljeni (15. točka prvostopenjskega v zvezi s 4. in 5. točko drugostopenjskega sklepa), medtem ko vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne ponuja nobenega novega argumenta, ki bi pred Vrhovnim sodiščem narekoval drugačen odgovor. Pravnomočni sklep je v izpodbijanem delu dovolj obrazložen, saj iz razlogov nižjih sodišč izhaja, da sta se z zagovornikovimi stališči seznanili in jih nista prezrli, kar pomeni, da tudi uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma kršitve pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS ni utemeljeno.

7. Vložnik uveljavlja bistveno kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko trdi, da se sodišči pri odločanju o priporu ne bi smeli opreti na uradne zaznamke o izjavah tujcev, ker te osebe v preiskavi niso bile zaslišane in je bilo zato obdolžencu onemogočeno izvrševanje pravice do zaslišanja obremenilnih prič (točka (d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju: EKČP). Pri tem zatrjuje tudi kršitev 19., 22. in 29. člena Ustave RS, ker obdolžencu ni bila dana možnost soočenja z obremenilnimi dokazi. Vrhovno sodišče vse povzete očitke zavrača, saj se pravica do zaslišanja obremenilnih prič lahko v celoti uresničuje šele v postopku sprejemanja sodniške odločitve, za katero se zahtevata celovita ocena dokazov in prepričanost sodišča o resničnosti ugotovljenih dejstev, ne pa v fazi odločanja o priporu.1 Pri presoji utemeljenosti suma se ne zahteva, da bi sodišče avtorje obremenilnih izjav vselej zaslišalo kot priče, temveč se lahko sklep o priporu opira tudi na uradne zaznamke o njihovih izjavah. Kolikor pa vložnik v zahtevi dvomi o verodostojnosti listin, na katere se opira izpodbijani pravnomočni sklep, s temi navedbami ne more uspeti - najprej zato, ker odločanje o priporu ni namenjeno presoji verodostojnosti posameznih dokazov in tehtanju njihove dokazne vrednosti, dalje pa tudi zato, ker uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Vložnik nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi z navedbami, da predstavljajo uradni zaznamki o izjavah tujcev nedovoljen dokaz, saj policija tujcev kot osumljencev prekrška v času zbiranja obvestil ni poučila o njihovih pravicah po 55. členu Zakona o prekrških (ZP-1) oziroma o njihovem privilegiju zoper samoobtožbo. Vrhovno sodišče je zagovorniku že v sodbi XI Ips 4769/2024 z dne 3. 4. 2024 pojasnilo, da lahko sodišče v fazi odločanja o priporu poseže v sklep o priporu samo v primeru, ko gre že na prvi pogled _(prima facie)_ nedovoljene dokaze. Ta standard v konkretnem primeru ni dosežen, saj bi presoja vložnikovih trditev o tem, da naj bi bili tujci v kritičnem času osumljenci prekrška, narekovala ugotavljanje dodatnih dejstev, ki iz podatkov spisa niso razvidna, še posebej ob upoštevanju 35. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), po katerem se v primeru izražene namere tujca za vložitev prošnje za mednarodno zaščito njegov nezakonit vstop v državo ne obravnava kot nezakonit prehod državne meje.

9. Zagovornik v zahtevi polemizira tudi z vsebino obtožnice, vendar ta akt ni predmet preizkusa pred Vrhovnim sodiščem v postopku, v katerem se odloča o izrednem pravnem sredstvu zoper sklep o podaljšanju pripora.

10. Zahteva za varstvo zakonitosti se nazadnje usmerja še zoper priporni razlog begosumnosti in pogoj neogibnosti pripora. Vložnik meni, da okoliščine, ki jih v pravnomočnem sklepu navajata nižji sodišči, ne utemeljujeta pripornega razloga iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Obenem uveljavlja, da bi se lahko obdolženčeva navzočnost v kazenskem postopku zagotovila že z uporabo evropskega naloga za prijetje, ki naj bi zaradi obdolženčevega zavedanja nevarnosti prijetja minimiziral njegovo nevarnost pobega. Sodiščema prve in druge stopnje očita še, da sta pri presoji neogibnosti pripora ravnali arbitrarno in sprejeli neobrazložene zaključke, s čimer naj bi prekršili 22. člen Ustave RS.

11. Vrhovno sodišče teh očitkov ne sprejema. Okoliščine, s katerimi sta sodišči prve in druge stopnje utemeljili priporni razlog begosumnosti, sledijo ustaljeni (ustavno)sodni praksi2 in zadoščajo za sklepanje o obstoju realne in konkretne nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti odšel v tujino in s tem onemogočil oziroma znatno otežil izvedbo predmetnega kazenskega postopka, kar vse je v pravnomočnem sklepu ustrezno obrazloženo (19. točka prvostopenjskega v zvezi z 10. točko drugostopenjskega sklepa). V razlogih pravnomočnega sklepa je vsebinsko utemeljeno tudi, da je pripor neogibno potreben ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z nobenim izmed milejših ukrepov (20. točka prvostopenjskega v zvezi z 10. točko drugostopenjskega sklepa), pri čemer je v obrazložitvi mogoče prepoznati tudi presojo, da mehanizmi sodelovanja med državami članicami Evropske unije v okoliščinah obravnavane zadeve ne morejo na dovolj učinkovit način preprečiti obdolženčeve begosumnosti in zagotoviti njegove dosegljivosti za slovenske pravosodne organe. Takšno stališče je po presoji Vrhovnega sodišča razumno, saj je obdolženec glede na ugotovitve nižjih sodišč mobilen, izdaja evropskega naloga za prijetje pa predpostavlja izdano odločbo o priporu in obenem narekuje izvedbo posebnega postopka predaje, kar vse bi oviralo nemoten tek konkretnega kazenskega postopka, ki se skuša zagotoviti z odrejenim (oziroma podaljšanim) priporom.

C.

12. Zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z zatrjevanimi kršitvami določb Ustave RS in EKČP glede na vse navedeno niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-697/21 z dne 16. 2. 2023. 2 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-185/95 z dne 24. 10. 1996 in številne sodbe Vrhovnega sodišča, samo primeroma denimo XI Ips 35830/2011-113 z dne 1. 9. 2011.