Jedro

Če prosilec za azil ne zatrjuje dejanj, ki bi imela lastnosti preganjanja, ni potrebe za presojo skladnosti njegove prošnje z dostopnimi specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njegovo zadevo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 10. 9. 2009, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika na podlagi prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite iz razlogov prve in tretje alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007) zavrnila kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in na podlagi četrte alineje 74. člena v povezavi z drugim odstavkom 52. člena ZMZ odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke, da dejanja, s katerimi tožnik utemeljuje svoj strah pred preganjanjem, nimajo lastnosti dejanj preganjanja v smislu 26. in 28. člena ZMZ. Za pavšalno zatrjevano maščevanje upornikov kot posledice ravnanja njegovega očeta, zaradi česar naj bi bilo kljub poteku časa v nevarnosti njegovo življenje, tožnik ni predložil informacij o stanju v izvorni državi (Liberiji), ki bi verjetnost maščevanja upornikov tudi izkazovala. Pač pa naj bi jasno in nedvoumno izjavil, da je prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov (nezmožnost izobraževanja, zaposlitve, revščina v Afriki, itd.).

3. Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil postopka, med drugim navaja, da je tožena stranka odločila o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v pospešenem postopku, ne da bi njegove izjave o dejanjih preganjanja preverjala v povezavi z informacijami o stanju v izvorni državi Liberiji, ki si jih niti ni pridobila (kršitev 22. člena ZMZ). Izjavo je podal konsistentno in brez protislovij, ko je navajal, da je ves čas po očetovi smrti (leta 2003 naj bi ga ubili uporniki) živel v hudem strahu, da ga bodo uporniki našli in ubili tudi njega, saj so le-ti kljub zaključku oboroženih spopadov še vedno aktivni. To izhaja tudi iz Poročila Združenih narodov z dne 10. junija 2009, ki ima naravo splošne informacije o izvorni državi. Omenjeno poročilo prilaga pritožbi, pritožbeno sodišče pa naj ga upošteva tudi z vidika določbe 20. člena ZMZ.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje v pospešenem postopku, saj tožnik naj ne bi podal prepričljivih izjav, ki bi lahko bile podlaga za preverjanje informacij o stanju v izvorni državi. Tožnikove izjave o koncu državljanske vojne v Liberiji pa naj bi bile v nasprotju s podatki omenjenega poročila OZN, kar kaže na njegovo neverodostojnost. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je tožena stranka v pospešenem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Svojo odločitev je oprla tako na prvo kot na tretjo alinejo 55. člena ZMZ, v skladu s katerima pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov (prva alineja), oziroma če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ (tretja alineja).

7. Po ZMZ lahko odloči pristojni organ o tem, kdaj je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, tako na podlagi navedb prosilca (prva do četrta alineja 23. člena ZMZ), kot tudi ob upoštevanju drugih dejstev in okoliščin iz pete do osme alineje 23. člena ZMZ. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča to pomeni, da je zakonski pogoj iz tretje alineje 55. člena ZMZ izpolnjen že v primeru, ko prosilec za mednarodno zaščito zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, pa tudi tedaj, ko bi sicer navedbe prosilca lahko pomenile preganjanje, vendar je na podlagi dejstev in okoliščin iz pete do osme alineje 23. člena ZMZ (npr. iz splošnih informacij o izvorni državi) očitno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tako kot že tožena stranka pred njim v izpodbijanem upravnem aktu presodilo, da dejstva in okoliščine, s katerimi tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito utemeljuje svoj strah pred preganjanjem s strani upornikov in preživelih članov ubitih družin v izvorni državi (Liberija), ne morejo pomeniti dejanj preganjanja v smislu 26. in 28. člena ZMZ. Z zatrjevanjem strahu pred maščevanjem zaradi domnevnega dejanja očeta v letu 2003, ko naj bi ta tudi umrl nasilne smrti, in ne da bi bil tožnik v naslednjih petih letih (v letu 2008 je namreč zapustil Liberijo) deležen resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost, tudi po presoji pritožbenega sodišča prosilec za mednarodno zaščito zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru nimajo lastnosti dejanj preganjanja v smislu 1.a člena Ženevske konvencije. Če pa prosilec za azil ne zatrjuje takih dejstev in okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bil oziroma bi bil izpostavljen dejanjem preganjanja, ki ustrezajo mednarodno priznani razlagi pojma biti preganjan v smislu Ženevske konvencije, potem po presoji pritožbenega sodišča niti ni potrebe po preverjanju izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje 23. člena ZMZ, kot je določeno v drugem odstavku 22. člena ZMZ. V takem primeru (kar pa obravnavani tudi je) pristojni organ zavrne prosilčevo prošnjo kot neutemeljeno v pospešenem postopku, ne da bi sploh presojal njeno skladnost in verjetnost z dostopnimi specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi s prosilčevo zadevo. Zato zatrjevana kršitev določb postopka pri presoji utemeljenosti tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ni podana.

9. Tožnik tudi neutemeljeno ugovarja, da sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti odločbe tožene stranke, s katero je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljena zavrnjena, ni upoštevalo načela nevračanja, določenega v 20. členu ZMZ. V skladu s 20. členom ZMZ (načelo nevračanja) ni dovoljenja prisilna odstranitev ali vrnitev osebe v državo, če bi bilo njeno življenje ali svoboda ogrožena zaradi njene rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali politični opredelitvi. Ker je tožnik svoj strah pred preganjanjem oziroma resno škodo utemeljeval z dejstvi in okoliščinami, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, kar sta ugotovila tako sodišče prve stopnje kot tožena stranka, sta se s tem tudi opredelila do pavšalno zatrjevanih tožnikovih navedb, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Zato sodba ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb postopka v upravnem sporu.

10. Vrhovno sodišče meni, da v obravnavanem primeru niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča. 11. Iz določbe prvega odstavka 13. člena ZST, ki med drugim določa tudi obseg veljavnosti sklepa o oprostitvi, izhaja, da velja sklep o oprostitvi za takse za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje. Zato ponovno odločanje o oprostitvi sodne takse za pritožbo ni potrebno.