Jedro

Prvotožeči stranki kot zavezancu pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da prisostvuje opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora, saj o uvedbi inšpekcijskega nadzora sploh ni bila obveščena, na kar stranka utemeljeno opozarja v tožbi. S tem je prvostopenjski organ zagrešil bistveno kršitev določb upravnega postopka.

Izrek

1. Tožbi prvotožeče stranke se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, Enote Nova Gorica št. 0616-2703/2009-4 z dne 14. 12. 2009 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

2. Tožba drugotožeče stranke se zavrže. 3. Tožena stranka je prvotožeči stranki dolžna povrniti stroške postopka v višini 420,00 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, Enota Nova Gorica, na podlagi 30. in 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07, v nadaljevanju ZIN), na podlagi 53. člena Zakona o vinu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZVIN) in na podlagi 220. člena o Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP) po uradni dolžnosti izdal odločbo, s katero je pod 1. točko izreka odločil, da se prvotožeči stranki prepoveduje promet z ustekleničenim vinom zvrsti Belokranjec – PTP, suho, letnika 2007, pridelovalca A. d.o.o., v gostinskem obratu „B.“ v C., zaradi neskladnosti s pogoji za oznako Belokranjec – PTP, pa tudi v celotni v izjavi navedeni količini 120 l, ki je v skladišču na zalogi z navedbo odločbe o ocenitvi vzorca vina na etiketi NM 355/2008 ter zaradi neidentičnosti vzorca z opravljeno kemijsko analizo št. 1738/2009 z dne 13. 11. 2009. Pod 2. točko izreka je organ odločil, da se prvotožeči stranki naroča, da mora neidentično in neskladno vino z oznako zvrsti Belokranjec-PTP, letnika 2007, ki ni skladno z odločbo o ocenitvi vzorca, takoj odstraniti iz prometa in o količini izločenega vina obvestiti vinarsko inšpekcijo. V svoji obrazložitvi navaja, da je vinarska inšpekcija dne 4. 11. 2009 opravila kontrolo prometa z vinom, kontrolo kakovosti vina v prometu, kontrolo predpisanih listin, označevanja vina in vzorčenje vina v gostinskem objektu B. v C., samostojne podjetnice Č.Č. Ob tej kontroli je bilo povzorčeno navedeno stekleničeno vino, z navedbo odločbe o ocenitvi vzorca vina na embalaži NM 355/2008 pridelovalca vin A. d.o.o. Vino, povzorčeno v količini 5. komadov, je bilo povzorčeno v skladu s Pravilnikom o načinu jemanja vzorcev vina in drugih proizvodov iz grozdja in vina ter vzorcev enoloških sredstev za analize in o postopku z odvzetimi predmeti (Uradni list RS, št. 94/2005, v nadaljevanju Pravilnik) ter vzorec vina oddan na kemijsko analizo in organoleptično oceno na Kmetijsko gozdarski zavod v Novo Gorico. Iz analiznega izvida št. 1938/09 z dne 13. 11. 2009 je razvidno, da navedeno vino proizvajalca A. d.o.o. ni identično z navedbo odločbe na etiketi embalaže vina in sicer zaradi velikih odstopanj v relativni gostoti, ekstraktu brez sladkorja in vsebnosti reducirajočega sladkorja. Iz istega razloga vzorec tudi ne ustreza pogojem glede kakovosti vina v prometu po Pravilniku o vinu z oznako priznanega tradicionalnega poimenovanja Metliška črnina in Belokranjec (Uradni list RS, št. 5/2008). V nadaljevanju se prvostopenjski organ sklicuje na določbe 25. člena Pravilnika, 30., 42., 43. in 53. člena ZVIN ter 38. člen ZIN. Zaradi ugotovitve, da navedeno vino ni ustrezno za promet, je bilo odločeno kot izhaja iz izreka te odločbe.

V pritožbi družba A. navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita ter v celoti nična. Pri izdaji izpodbijane odločbe je inšpekcijski organ zagrešil bistveno kršitev pravil postopka, prav tako je izdal izpodbijano odločbo na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in na podlagi zmotne uporabe materialnega prava, ker je izdal odločbo, ki je ni mogoče izvršiti, saj se nanaša na zalogo gostinskega obrata B., ki ni v lasti tožnika, ker gre za prodano blago. Poleg tega v konkretnem primeru vzorčenje ni bilo opravljeno pri tožniku, niti tožnik o tem ni bil obveščen. Vzorci, ki jih ima tožnik in ki jih sam prodaja oziroma jih ima v prometu, so namreč v celoti skladni z deklaracijo in z navedbami na vinski etiketi ter se primerki tovrstnega vina nahajajo v vinski kleti tožnika. Tako tožniku ni mogoče izreči inšpekcijskih ukrepov, če se ne vzame tudi primerjalni vzorec v njegovi kleti in se prvenstveno ugotovi enakost vzorcev, ki se vzorčijo. Ni možno odvzemati vzorcev vin tožnika pri tretjih osebah, če o tem ni seznanjen tožnik in če tožnik ni navzoč pri vzorčenju. Zaradi napake pri metodi dela pri odvzemanju vzorcev so vsi zaključki inšpekcijskega organa napačni, saj vino, ki ga poseduje tožnik, ustreza vsem zahtevanim pogojem in predpisom in je skladno s samo deklaracijo. Tožnik tudi ne more zagotavljati sledljivosti in istovetnosti posameznega vina, ki ga proda tretja oseba ter tudi ne more biti odgovoren za ravnanja ali opustitve tretjih oseb. Tožnik tudi ne vodi gostinskega obrata B., niti v njem ne posluje. Zaradi omenjenih nepravilnosti se izpodbijane odločbe ne da izvršiti, kar je samo po sebi ničnostni razlog, na katerega je organ dolžan paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti. Iz navedenih razlogov tožnik pritožbenemu organu predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevni postopek takoj ustavi oziroma podredno, da zadevo vrne v ponovno odločanje inšpekcijskemu organu prve stopnje.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je v predmetni zadevi vinarska inšpektorica dne 4. 11. 2009 v gostinskem objektu B. v C. samostojne podjetnice Č.Č. opravila kontrolo prometa z vinom po Zakonu o vinu in s tem namenom odvzela vzorec stekleničenega vina z oznako na etiketi Belokranjec – PTP, letnika 2007, z navedbo odločbe o oceni vina NM št. 355/2008 ter ga poslala v kemijsko in organoleptično analizo Kmetijsko gozdarskemu zavodu Nova Gorica. Le-ta je dne 13. 11. 2009 izdal svoje poročilo o opravljeni kemijski analizi in mnenje o identičnosti in kakovosti preiskanega vzorca ter pri tem ugotovil, da odvzeti vzorec po rezultatih kemijske analize ni identičen primerjalnemu vinu s št. odločbe NM 355/2008, predvsem zaradi večjih odstopanj v relativni gostoti, ekstraktu brez sladkorja in vsebnosti reducirajočega sladkorja; poleg tega pa vzorec tudi ne ustreza pogojem glede kakovosti vina v prometu po Pravilniku o vinu z oznako priznanega tradicionalnega poimenovanja Metliška črnina in Belokranjec. Zato je vinarska inšpektorica, v skladu z določbami ZVIN, prepovedala promet s predmetnim vinom. Drugostopenjski organ se v zvezi z navedbami tožnika, da odločba ni izvršljiva, sklicuje na določbe 30., 42. in 43. člena ZVIN in navaja, da iz navedenih določb jasno izhaja, da ponudba vina v gostinskih obratih in drugih oblikah neposredne ponudbe, šteje kot promet z vinom, kar pomeni, da je proizvajalec tisti, ki mora v primeru neustreznosti poskrbeti za izločitev svojega proizvoda iz prometa. Iz dokumentov zadeve pa izhaja tudi, da je vinarska inšpektorica vzorčenje vina opravila skladno s pravilnikom in je zato zavrniti tudi navedbe tožnika, da naj bi pri metodi dela pri odvzemanju vzorcev prišlo do napake. Dalje drugostopenjski organ navaja, da se tožnik moti, ko navaja, da vzorčenje ni bilo pravilno zgolj zato, ker je bil vzorec odvzet v gostinskem obratu in ne v njegovi vinski kleti. Dejstvo je, da mora biti vino pred dajanjem v promet končnemu potrošniku ocenjeno na predpisan način in da vina po ocenitvi ni dovoljeno spreminjati. Če se vino iz kakršnegakoli razloga spremeni, tako da bi se lahko spremenila tudi njegova ocena, ga je potrebno pred oddajo v promet znova oceniti, saj se lahko daje v promet končnemu potrošniku le originalno polnjeno vino. Drugostopenjski organ še dodaja, da tožnik zaradi opustitve ali ravnanja tretje osebe sicer res ne more biti odgovoren, vendar pa v konkretnem primeru niso bile ugotovljene spremembe vina, ki bi lahko bile posledice npr. nepravilnega skladiščenja vina v gostinskem obratu, temveč gre za večja odstopanja v relativni gostoti, ekstraktu brez sladkorja in vsebnosti reducirajočega sladkorja. Navedeni zavod kot pooblaščena organizacija pa je ugotovil tudi, da vzorec ne ustreza niti kakovosti vina v prometu, kot se zahteva po Pravilniku o vinu z oznako priznanega tradicionalnega poimenovanja Metliška črnina in Belokranjec. Glede na vse navedeno je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti.

V tožbi tožnik ponavlja vse ugovore, kot jih je uveljavljal že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, zahteva odpravo odločbe drugostopenjskega organa v zvezi s prvostopenjsko odločbo in hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K prvi točki izreka : Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet presoje odločitev prvostopenjskega organa, s katero je le-ta prvotožeči stranki prepovedal promet s stekleničenim vinom zvrsti Belokranjec - PTP, suhim, letnikom 2007 in hkrati odločil, da mora neidentično, in z odločbo o ocenitvi vzorca vina na etiketi neskladno vino, takoj odstraniti iz prometa in o tem obvestiti inšpekcijo.

Pridelavo grozdja, mošta, vina in drugih vinskih proizvodov ter njihovo označevanje in ocenjevanje in dajanje v promet ter imenovanje pooblaščenih organizacij za opravljanje analitskih, strokovnih in upravnih nalog s tem v zvezi ureja Zakon o vinu (ZVin). Sam postopek v zvezi z opravljanjem nalog inšpekcijskega nadzora pa določa tudi ZIN (52. člen ZVin) v svojem VI. poglavju. Tako je v 24. členu ZIN določeno, da ima v postopku inšpektorja zavezanec položaj stranke. Pravice in dolžnosti zavezanca v postopku inšpekcijskega nadzora ureja 29. člen ZIN, ki v svojem 1. odstavku določa, da zavezanec in odgovorna oseba zavezanca lahko prisostvujejo opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora, razen če ovirajo učinkovito izvedbo inšpekcijskega nadzora. Po določbi 2. odstavka 3. člena ZIN se v inšpekcijskem postopku subsidiarno uporablja ZUP.

Po proučitvi obravnavane zadeve sodišče ugotavlja, da odločitev tožene stranke, kakor tudi vodenje postopka prvostopenjskega organa, nista pravilna. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da prvotožeči stranki kot zavezancu pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da prisostvuje opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora, saj prvotožeča stranka o uvedbi inšpekcijskega nadzora sploh ni bila obveščena, na kar prvotožeča stranka utemeljeno opozarja v tožbi. S tem, da prvotožeči stranki stranki kot zavezancu ni bila dana možnost, da v postopku sodeluje in da se izreče o okoliščinah in dejstvih, ki lahko vplivajo na izdajo odločbe (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP), je prvostopenjski organ zagrešil bistveno kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1. Po določbi 44. člena ZUP mora namreč organ ves čas postopka po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi odločba lahko vplivala. Ker tožena stranka navedene pomanjkljivosti iz prvostopenjskega postopka ni odpravila, je s tem tudi sama kršila pravila postopka.

Sodišče je že iz navedenega razloga na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka pa sodišče dodaja, da izpodbijani akt ni ničen, ker ga tožnik ne bi mogel izvršiti, saj z izpodbijano odločbo ni odločeno, da bi moral tožnik kakor koli ravnati z zalogo gostinskega obrata B., ki ni v lasti tožnika, ampak mu odločba nalaga prepoved prometa z določenim vinom.

K drugi točki izreka : Sodišče je tožbo drugotožeče stranke zavrglo iz naslednjih razlogov : Z izpodbijanim aktom ni bilo poseženo v pravni položaj drugotožeče stranke, saj je bilo z izpodbijanim aktom poseženo samo v položaj prvotožeče stranke kot gospodarske družbe, ne pa tudi v pravni položaj drugotožeče stranke kot fizične osebe. Drugotožeča stranka zato ne izkazuje potrebnega pravnega interesa v tem upravnem sporu. Ker drugotožeča stranka ne izkazuje svojega pravnega interesa, se sodišče ni spuščalo v presojo tožbenih ugovorov.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, saj izpodbijani akt ne posega v pravico drugotožeče stranke oziroma v njeno na zakon oprto osebno korist. Zavrženje tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1) K tretji točki izreka : Ker je sodišče tožbi prvotožeče stranke ugodilo in je prvotožeča stranka zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka, je prisodilo tudi, da ji mora tožena stranka, v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek, ob upoštevanju okoliščine, da je tožnika v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik in da je sodišče odločilo na seji senata, brez glavne obravnave.