Jedro

Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne more strinjati niti tedaj, ko opozarja, da je bil v obravnavani zadevi zaradi absolutnega zastaranja kazenski pregon izključen in da je zato v postopku na prvi stopnji prišlo do kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

Opozorilo kaže na stališče, po katerem zastaralni roki iz 111. člena in šestega odstavka 112. člena KZ tečejo tudi po pravnomočnosti sodbe. Stališče je napačno. S pravnomočnostjo sodbe se namreč kazenski pregon storilca kaznivega dejanja konča. To pomeni, da zastaralni roki po pravnomočnosti sodbe ne morejo teči in zato tudi kazenski pregon ne more zastarati. Še več, če bi pritožbeno sodišče sprejelo povzeto stališče, potem bi to v primerih, ko je bila storilcu izrečena kazen in ko s pravnomočnostjo sodbe po prvem odstavku 115. člena KZ začne teči zastaranje izvršitve kazni, imelo za posledico konkurenco dveh kvalitativno različnih zastaranj, kar pa je iz vidika sistemske in logične razlage zakona nevzdržno (Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 16.06.1999 in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 313/2003 z dne

07.04.2005).

Izrek

Pritožba zagovornika obd. M. F. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obd. M. F. je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, in to povprečnino v znesku 100.000,00 (sto tisoč 00/100) SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje izreklo, da ostane v celoti v veljavi sodba Temeljnega sodišča v Mariboru - Enota v Mariboru opr. št. IV K 28/88 z dne 14.12.1988 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. Kp 56/89 z dne 01.03.1989, s katero je bila obdolženemu, zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 168. člena KZ RS v zvezi z 19. členom KZ SFRJ izrečena kazen pet let zapora.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da le-to sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po opravljeni seji, na kateri so, z izjemo višjega državnega tožilca, sodelovali vsi, ki so bili o tem predhodno obveščeni, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba zagovornika obd. M. F. ni utemeljena.

Četudi pritožnik v delu pritožbe pod C sodišču prve stopnje izrecno očita kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), pa iz obrazložitve pritožbe v tem delu nedvomno izhaja, da ima v mislih zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar kot samostojni pritožbeni razlog uveljavlja v delu pritožbe pod B in kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka

371. člena ZKP, na katere tudi sicer opozarja v istem delu pritožbe. Pritožbeno sodišče se zato na tem mestu najprej osredotoča na zatrjevane, vendar neobrazložene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je te dolžno preizkusiti tudi po uradni dolžnosti ter na kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jih je pritožnik podal v navedenih - različnih delih obrazložitve pritožbe.

Preizkus sodbe iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP je pritožbenemu sodišču pokazal, da izrek sodbe ni nerazumljiv in da ne nasprotuje sebi niti razlogom sodbe. Slednji se nanašajo na odločilna dejstva, so jasni in medsebojno skladni. Končno, razlogi sodbe glede odločilnih dejstev ne nasprotujejo vsebini listin, niti zapisnikom o izpovedbah v postopku niti ni podano nasprotje med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Pritožnik pravilno opozarja, da je že njegov predhodnik v prvem postopku in kasneje v pritožbi nasprotoval ugotovitvam iz strokovnega (in ne izvedenskega) mnenja tedanje Uprave za zatiranje kriminalite in izpovedbi J. M., ki je to mnenje izdelal. Dejstvo je tudi, da slednji v ponovljenem postopku ni bil zaslišan. Toda niti pritožnik niti obdolženi neposrednega zaslišanja J. M. nista terjala, temveč sta z branjem listin, med katere v tem primeru sodita tudi navedeno strokovno mnenje in zapisnik o izpovedbi J. M. na glavni obravnavi dne

10.02.1988, soglašala (list. št. 247). Posredi je torej položaj iz drugega odstavka 340. člena ZKP, ki sodišču dovoljuje odstop od načela neposrednosti, kot je zapovedano v prvem odstavku 355. člena ZKP. Če pa pritožnik s povzetimi pritožbenimi navedbami pričakuje, da bi sodišče prve stopnje moralo J. M. neposredno zaslišati mimo soglasja strank, je treba opozoriti, da je takšna dolžnost odvisna od ocene, ali je zaslišanje z vidika odločilnih dejstev potrebno (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 296/2004 z dne 27.10.2005). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje očitno ocenilo, da neposredno zaslišanje J. M. ni potrebno in pritožbeno sodišče se takšni oceni, zaradi jasnosti same izpovedbe in skladnosti z drugimi dokazi pridružuje. Ostala pritožbena izvajanja v zvezi z zaslišanjem J. M. zadevajo zatrjevano zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in bo nanje pritožbeno sodišče posebej odgovorilo.

Nobenega dvoma tudi ni, da je pritožnik nekajkrat predlagal neposredno zaslišanje D.U. in njegovo soočenje z I.D. in J.H. ter da je sodišče prve stopnje takšen predlog zavrnilo. Toda pritožnik prezre, da je sodišče prve stopnje predlogu za neposredno zaslišanje D.R. ugodilo na naroku dne 07.11.2000, da si je prizadevalo, da bi njegovo navzočnost zagotovilo in da je to namero očitno opustilo, ko je bilo s strani Policijske uprave sporočeno, da priča na naslovu, na katerem je bila prijavljena, ne stanuje več let ter da živi na neznanem naslovu. Glede na to, in ker so se pritožbene navedbe o pričini dosegljivosti po poizvedbah, ki so bile opravljene na podlagi četrtega odstavka 377. člena ZKP izkazale za neutemeljene, odločitev o zavrnitvi povzetega dokaznega predloga ne more biti napačna, saj je nastopil položaj iz 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, ko sodišče sme, ne oziraje se na soglasje strank, izpovedbo priče prebrati. To je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tudi obrazložilo, razen tega pa je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11.06.2001 - na sestavo le-tega pritožnik in obdolženi nista imela pripomb (drugi odstavek 315. člena ZKP), izhaja, da je predsednica senata prebrala pričino izpovedbo z glavne obravnave dne 14.12.1998 in izpovedbo z zaslišanja dne

22.03.1990 v soglasju s strankami, kar pomeni, da imamo znova opraviti s položajem iz drugega odstavka 340. člena ZKP, ki kot rečeno, tovrstni odstop od načela neposrednosti dovoljuje.

Povzete določbe ZKP o branju zapisnikov odsotnih prič potemtakem niso bile nepravilno uporabljene in tudi obdolženčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije niso bile prekršene. V zvezi s slednjimi naj ne ostane prezrto, da sta bila na navedeni glavni obravnavi navzoča pritožnikov predhodnik in obdolženi, da je priča obdolženega že tedaj intenzivno razbremenjevala, kar je storila še na zaslišanju

22.03.1990, razen tega pa se v spisu nahajajo njene pisne izjave, iz katerih v splošnem prav tako izhaja, da obdolženi ni storil očitanega kaznivega dejanja. Našteto v nasprotju s pritožbenimi izvajanji pomeni, da je bilo obdolžencu v obravnavanem postopku tudi z branjem navedenih zapisnikov zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist in da z izostalim neposrednim zaslišanjem D. U. in posledičnim soočenjem z ostalimi pričami v dokaznem smislu ni bil v ničemer prikrajšan. Temprej, ko se prebrana izpovedba z glavne obravnave z dne

14.12.1988 sklada z izpovedbo neposredno zaslišanega A.B., po kateri je v Nemčiji očitno prišlo do srečanja z nepravim J. K.. Ali, kdaj in v kakšnem obsegu je treba povzeti izpovedbi vsebinsko sprejeti pa ni več predmet izvedbe dokazov, temveč njihove celovite ocene, ki jo je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi nedvomno podalo.

Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne more strinjati niti tedaj, ko opozarja, da je bil v obravnavani zadevi zaradi absolutnega zastaranja kazenski pregon izključen in da je zato v postopku na prvi stopnji prišlo do kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

Opozorilo kaže na stališče, po katerem zastaralni roki iz 111. člena in šestega odstavka 112. člena KZ tečejo tudi po pravnomočnosti sodbe. Stališče je napačno. S pravnomočnostjo sodbe se namreč kazenski pregon storilca kaznivega dejanja konča. To pomeni, da zastaralni roki po pravnomočnosti sodbe ne morejo teči in zato tudi kazenski pregon ne more zastarati. Še več, če bi pritožbeno sodišče sprejelo povzeto stališče, potem bi to v primerih, ko je bila storilcu izrečena kazen in ko s pravnomočnostjo sodbe po prvem odstavku 115. člena KZ začne teči zastaranje izvršitve kazni, imelo za posledico konkurenco dveh kvalitativno različnih zastaranj, kar pa je iz vidika sistemske in logične razlage zakona nevzdržno (Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 16.06.1999 in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 313/2003 z dne

07.04.2005).

Jedro pritožbenih navedb, s katerimi pritožnik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, je pravzaprav v očitku sodišču prve stopnje, da ni sprejelo obdolženčevih logičnih pojasnil, kako je prišel v stik z najdenimi predmeti, ki so ga s kaznivim dejanjem povezovali, potem, da ni sprejelo izpovedb prič, ki so obdolženega razbremenjevale in da ni ugotovilo, komu so pripadali vsi lasje, ki so bili najdeni v čeladi in maskirnem pokrivalu. Našteto bi po pritožnikovi oceni vodilo v ugotovitev, da obdolženi pri obravnavanem kaznivem dejanju ni sodeloval in bi zato ne smel biti obsojen.

Logičnost pojasnil še ne zagotavlja verodostojnosti obdolženčevega zagovora. Ta je v ponovljenem postopku ostal vsebinsko enak, se pravi z vsemi tistimi vrzelmi (spremembami, razhajanji in neskladji), na katere je bilo opozorjeno že v prvem postopku in ki jih je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi upravičeno izpostavilo.

Obrazloženo se v prvi vrsti nanaša na razhajanje med obdolženčevim zagovorom glede natikanja maskirnih pokrival in najdenimi lasmi v teh pokrivalih, hkrati pa ni mogoče mimo njegove, izkustveno precej sprenevedave navedbe (list. št. 240, priloženi spis IV K 220/87), da je kot oseba, ki je bila 27.07.1984 obsojena za tako rekoč istovrstno kaznivo dejanje z maskirnim pokrivalom na glavi, D. U. z rezervo spraševal, čemu ima te "nogavice".

Podobno je treba ugotoviti v zvezi z izpovedbami prič M. H., I. F., D. U. in I. B.. Vsebina le-teh sodišča prve stopnje ni odvezovala preizkusa njihove verodostojnosti.

Tem prej, ker je denino M. M. že v času prvega postopka vedel, da je do obravnavanega kaznivega dejanja prišlo in da pri tem obdolženi ni mogel sodelovati, da so ostale nejasne pobude, čemu je isti obdolženčevemu očetu svoje vedenje posredoval šele, ko je bil obdolženi na prestajanju zaporne kazni, ne pa tudi samemu obdolženemu, s katerim sta se srečala že po izpustitvi iz pripora ter da se je I. B. pogovarjal z osebo, za katero pravzaprav ni vedel, kdo je, D. U. pa naj bi z istim n. celo izvršil kaznivo dejanje. Vse to je sodišče prve stopnje zaznalo ter izpovedbe navedenih prič po medsebojni primerjavi in po primerjavi z ostalimi dokazi upravičeno zavrnilo kot neverodostojne. Okoliščina, da se je obdolženi obravnavanega dne v popoldanskih urah srečal z njegovim dekletom, storitve kaznivega dejanja, glede na čas in oddaljenost kraja dejanja, ne izključujejo, medtem ko zapora širšega območja kaznivega dejanja očitno ni bila neprepustna, saj tudi D. U. ni bil prijet neposredno po storitvi kaznivega dejanja.

Končno, pritožbeno sodišče ni prezrlo izpovedbe J. M., iz katere izhaja, da je bilo na maskirnem pokrivalu št. 2 (in ne v čeladi) najdenih 6 las, od katerih so bili trije (v visokem odstotku) morfološko podobni obdolženčevim lasem, preostali trije pa so se morfološko razlikovali. Zadnja ugotovitev seveda odpira možnost, da je bil z označenim maskirnim pokrivalom v stiku še kdo drug in ne samo obdolženi. Spoznavni pomen ugotovitve je ob vseh ostalih povezavah obdolženega s kaznivim dejanjem relativno majhen. Razen tega je v kontekstu obdolženčevega zagovora bistveno, ali je povezava med obdolženčevimi lasmi in maskirnim pokrivalom posledica njegovega natikanja v stanovanju obdolženčevega b., medtem ko preostali lasje pripadajo J. K., ki bi naj po prvotni izpovedbi D. U., ki je bila smiselno podprta še z izpovedbo I. B., skupaj z njim izvršil obravnavano kaznivo dejanje. Natikanje pokrivala, kot sta ga opisovala obdolženi in D. U., po oceni pritožbenega sodišča ni imelo nobenega smisla, iz dopisa Uprave za zatiranje kriminalitete z dne 24.08.1988 pa izhaja, da med lasmi, ki so bili najdeni na pokrivalih(!) in lasmi, ki so bili odvzeti J. K., ni morfoloških enakosti, ki bi potrjevale istovetnost. Nesmiselnost obdolženčevega ravnanja na eni strani in dejstvo, da je bil J. K. dokončno izključen kot storilec kaznivega dejanja, ob nespremenjenem zagovoru, dobesedno terjata tretjega moškega in od tod sprememba v izpovedbah D. U. in I. B., po katerih sta imela pravzaprav opraviti z nepravim J. K. oziroma moškim, ki ga v resnici nista poznala. Kot je to bilo enkrat že ugotovljeno, zadnje nikakor ne more držati, saj sta tako D. U., kot tudi I. B. v zvezi z J. K. v prvotni izpovedbi navajala podatke (prebivališče in opis), ki so se ujemali s podatki pravega J. K..

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženi z maskirnim pokrivalom prišel v stik pri izvršitvi kaznivega dejanja, ko je to pokrivalo uporabil, se tako izkaže za pravilno in je po oceni pritožbenega sodišča ni treba dopolnjevati.

Glede poti obdolženčevih las s čelade na maskirno pokrivalo, ki jo pritožnik opisuje v pritožbi pa je treba opozoriti, da gre za novoto, ki ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 369. člena ZKP in ki za povrh nima opore niti v obdolženčevem zagovoru in ne v izpovedbi D. U., zaradi česar pritožbenih navedb niti v tem delu ni bilo mogoče sprejeti.

Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki je podana v obdolženčevo korist, zajema tudi odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje je namreč pri odmeri kazni, ne glede na časovno oddaljenost pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja in obdolženčevo krivdo ter vse obteževalne in olajševalne okoliščine. Njihov zbir tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dovoljeval izreka milejše kazni.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preostalem uradnem preizkusu ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP, medtem ko je bila višina povprečnine odmerjena v skladu z merili, določenimi v tretjem odstavku 92. člena istega zakona.