Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 2.850.000 SIT. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP s predlogom na spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa na razveljavitev sodb sodišč nižje stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Pravilo o dokaznem bremenu (212. člen ZPP) je v tej stvari napak uporabljeno. Toženec naj bi dopustil, da so delavci pri postavitvi gradbenega odra uporabljali neprimerne deske, vendar pa tožeča stranka ni dokazala, da vezanih plošč ali ustreznih trdnih desk ni bilo na voljo. Vse elemente odškodninske odgovornosti mora dokazati tožeča stranka, razen krivde, upoštevaje načelo o obrnjenem dokaznem bremenu. Protipravno situacijo, zaradi katere je prišlo do škodnega dogodka, je ustvaril tožnik sam. Kadar delavec meni, da je delo nevarno, ga ni dolžan opraviti. Sicer pa je tožnik sam povedal, da se je del odra vdrl takrat, ko je sodelavec B. K. nanj skočil. O tem izpodbijana sodba nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Revizija oporeka tudi višini dosojene odškodnine in se sklicuje na izvedensko mnenje, po katerem tožnik lahko kljub poškodbi hodi samostojno in brez opore. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti zato ni podano.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je utrpel škodo na delu za toženo stranko. Odgovornost tožene stranke za nastalo škodo je praviloma krivdna, vendar pa krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom. V tem okviru revizijska razlaga določbe 212. člena ZPP ni povsem točna. Delavec (tožnik) mora namreč dokazati, da je škodo pretrpel na delu, delodajalec (toženec) pa, da ni kriv za nastalo škodo. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je izpodbijana sodba pravilno uporabila določbi 73. in 36. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in tudi določbe ZOR na katere zakon napotuje. Toženec ni dokazal, da je zagotovil potrebne pogoje za varstvo pri delu, saj celo kljub tožnikovim konkretnim opozorilom o neustreznih deskah, za postavitev gradbenega odra ni storil ničesar.

Izpodbijana sodba je sprejela dejansko ugotovitev, vsebovano v sodbi sodišča prve stopnje, da ni mogoče sprejeti kot dokazano dejstvo, da je tožnik za delo na gradbenem odru uporabil iverko. Slednjega revizija niti ne izpodbija. Zato je utemeljeno pravno sklepanje, ki je tudi edino logično, da se je udrl zaradi uporabe slabe deske, pri čemer drugačnih desk kljub opozorilom ni bilo na razpolago. Zato ni mogoče govoriti o morebitni tožnikovi soodgovornosti za nastalo škodo. Dejansko stanje, ki je podlaga opisani pravni razlagi, ne more biti utemeljen revizijski razlog, saj po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Dejstva, potrebna za ugotovitev utemeljenosti navedb tožeče stranke (trditvena podlaga tožbe) je v skladu z določbo 286. člena ZPP tožena stranka osredotočila na dokazovanje, da je tožnik padel z odra zato, ker se mu je pod nogami udrla iverka, ki bi je sicer ne smel uporabiti za postavitev odra. Česa drugega tožena stranka v opisu dejstev, ki naj bi izključevala obstoj vzročne zveze med njenim ravnanjem in očitanimi opustitvami, ni navajala. Šele v reviziji je tožena stranka v nasprotju z določbo 372. člena ZPP (prepoved navajanja novih dejstev in novih dokazov na revizijski stopnji) postavila trditev, da je bila morebitna vzročna zveza pretrgana z "nerazumnim ravnanjem B. K.", ki naj bi skočil na oder, na katerem je že stal tožnik. Trditvena podlaga odgovora na tožbo ni vsebovala dejstev, ki naj bi dokazovala, da je prišlo do škodnega dogodka zaradi ravnanja tretjega (B. K.). Zato se revizijsko sodišče z revizijskimi trditvami v tej smeri ni vsebinsko ukvarjalo. Zaradi očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bile storjene zato, ker izpoved B. K. v opisani smeri ni bila upoštevana, naj se pove, da sodišče ocenjuje izvedene dokaze v skladu z določbo 7. člena ZPP, torej le v okviru ustrezne trditvene podlage.

Glede višine dosojene odškodnine je reviziji sporna le odločitev, ki se nanaša na duševne bolečine ob zmanjšanju tožnikovih življenjskih aktivnosti. Izpodbijana sodba se je v tem obsegu strinjala s sodbo sodišča prve stopnje, s katero je tožniku bila priznana odškodnina v znesku 1.700.000 SIT. Pri tem ni mogoče trditi, da bi sklepanje o višini odškodnine ne bilo v skladu z mnenjem izvedenca M. K. Tožnik je zaradi posledic škodnega dogodka postal invalid III. kategorije. Njegova sposobnost za pridobitno delo je zmanjšana, pri tem pa je posebej upoštevano, da je zidar in da v bodoče svojega poklica ne bo mogel opravljati. Revizija ima sicer prav, ko zatrjuje, da tožnik lahko kljub posledicam poškodbe hodi samostojno, vendar prezre ugotovitev, da ni sposoben daljše hoje ali stoje, hoje po naravnem terenu, po brežinah in po vzpenjanju po lestvah. V skladu z določbo 200. in 203. člena ZOR dosojena odškodnina iz tega naslova 1.700.000 SIT je torej primerna in je ni mogoče zniževati - posebej glede na podobne primere sodne prakse.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.