Jedro

Preden je sodišče prve stopnje lahko odločilo o glavni stvari (ali se kmetija A. upošteva pri obračunski vrednosti zapuščine), je moralo predhodno razrešiti vprašanje, ali sporna darilna pogodba predstavlja darilo ali prikriti odplačni pravni posel, pri čemer dejstvo, da je bila darila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, na to ne vpliva, niti ne vplivajo na to presojo prekluzivni roki določeni v 99. členu OZ. Četudi pravdne stranke niso bile stranke sklenjene darilne pogodbe, ima presoja (ne)veljavnost darilne pogodbe pravne učinke samo v tej pravdi in v zapuščinskem postopku, ko se bo ugotavljala obračunska vrednost zapuščine in na tej podlagi višina izplačil njunim dedičem, h katerim bo zavezana tožnica. Na pravice in obveznosti B. B. kot lastnika zaščitene kmetije A. navedeno ne bo v ničemer vplivalo.

Ker tožnica uveljavlja ugotovitveni tožbeni zahtevek (neobstoj darila), je moralo sodišče prve stopnje skladno z določili 181. člena ZPP ugotoviti, ali ima pravni interes zanj. Ta je podan, če tožeča stranka izkaže, da bo, če bo njenemu zahtevku (vsaj delno) ugodeno, imela določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Obstajati mora tožnikova negotovost glede pravnega položaja, pri čemer mora biti ogroženost njegovega pravnega položaja posledica ravnanja toženca. Ker je tožnica dedinja in prevzemnica zaščitene Kmetije C. in s tem zavezana k plačilu nujnih dedičev, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima pravni interes za ugotovitev čim nižje obračunske vrednosti zapuščine, saj bo s tem njena obveznost plačila nujnih dedičev nižja.

Izrek

I.Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvotoženec za čas življenja zapustnika D. D., umrlega dne 31. 5. 2010, prejel darilo v vrednosti 7.280,44 EUR in se mu to darilo všteje v dedni delež po zapustniku (tč. I. izreka), nadalje je ugotovilo, da se nepremičnine, ki jih je pokojni D. D. z darilno pogodbo SV 668/06 z dne 11. 6. 2006, in sicer parc. št. 1563, 1564, 1565, 1566, 1567, 1568, 1570, 1572, 1572/1, 1572/2, 1572/3, 1578/1, 1578/2, 1578/3, 1580, 1582/1, 1582/2, 1582/3, 1582/4, 1583/2, 1584 in 172, takrat vpisane pri vl. št. 78, k. o. ..., prenesel na pridobitelja B. B., ne upoštevajo kot darilo pri obračunski vrednosti zapuščine in izračunu nujnega deleža v znesku 43.988,80 EUR, upoštevaje pri tem skupno vrednost kmetije 128.300,68 EUR (tč. II. izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. III izreka) ter sklenilo, da so toženci dolžni nerazdelno povrniti tožnici 22,80% pravdnih stroškov, tožnica pa je tožencem dolžna povrniti 77,20% pravdnih stroškov (tč. IV. izreka).

2.Zoper zgoraj navedeno odločitev se po svojih pooblaščencih pritožujejo tožnica, prvotoženec in drugotoženka, vsak proti delu, v katerem ni uspel, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlagajo, da njunim pritožbam ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni na način, kot se zavzemajo v pritožbi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevajo povračilo pritožbenih stroškov.

Tožnica, ki se pritožuje zoper točke II. III. in IV. izreka sodbe navaja, da je B. B. v celoti poplačal vse dediče po pokojni E. E. in tako omogočil, da je zapustnik v celoti dedoval kmetijo A. Sodišče prve stopnje je napačno in brez trditvene podlage ter samovoljno presodilo, da bi tožba naj bila vložena na pobudo B. B., s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je v več vlogah poudarila, da se kmetija A. ne sme upoštevati pri vrednosti zapuščine za izračun nujnega deleža in se pri tem sklicevala na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) v zadevi II Ips 217/2008, po kateri se v primeru anticipirane odpovedi dediščini šteje, da je potomec umrl pred zapustnikom, zato se ne upošteva ne pri ugotavljanju kroga k dedovanju poklicanih oseb, in če se ni odpovedal samo v svojem imenu ne pri določanju velikosti ter vrednosti dednih deležev. Sodišče prve stopnje bi moralo šteti, da je B. B., ki bi naj z darilno pogodbo prejel kmetijo A., umrl pred zapustnikom, zato bi prišla v poštev odločba Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 409/216. Iz te izhaja, da se vrednost darila, ki ga je pred zapustnikom umrli zakoniti dedič od zapustnika prejel več kot leto dni pred zapustnikovo smrtjo, ne upošteva pri obračunski vrednosti zapuščine za izračun nujnega deleža, ker tak zakoniti dedič ni konkretni dedič v zapuščinskem postopku po zapustniku. V tem delu se sodba sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, saj je odločitev sodišča ostala nepojasnjena.

Sodišče prve stopnje tudi ni v zadostni meri upoštevalo, da imajo toženci očiten ekonomski interes po izidu te pravde zato jih ni smatrati kot nepristranske, pri čemer je sodišče ostale štiri priče, ki niso vpletene v pravdo, smatralo kot neverodostojne. V zvezi s tožbenimi trditvami, da je drugotoženka od zapustnika prejela vrhovino, kar gre šteti kot darilo, pa bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati vzajemnosti plačil, tj. koliko pa je drugotoženka plačala zdravstvenega zavarovanja za tožnico. V kolikor bi se namreč ti dve vrednosti razlikovali in bi bilo ugotovljeno, da je vrednost plačanih zavarovanj nižja od vrednosti vrhovine, bi moralo sodišče prve stopnje, enako kot v točki II. izreka sodbe, to razliko upoštevati kot darilo.

Prvotoženec, ki se pritožuje zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe, v obširni pritožbi kot bistveno navaja, da zatrjevanega darila ni prejel. Pokojni oče D. D. namreč F. F. ni plačal njegovega dolga, ki ga je imel do F. F. s.p. (v nadaljevanju F. F.), asignacija z dne 2. 3. 2007, sklenjena med zapustnikom, prvotožencem in F. F., pa ni ustvarila učinkov plačila dolga, saj je prvotoženec ni podpisal in mu ni poznana. Pokojni oče nikoli ni podal izjave, da mu kak dolg odpušča, niti se prvotoženec s tem ni strinjal. Sodišče prve stopnje je absolutno bistveno kršilo pravila postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je ugotovilo, da je prvotoženec izrecno priznal, da je dolg do F. F. obstajal, in da ga je zanj poravnal zapustnik. Prvotoženec je zatrjeval in dokazoval z lastno izpovedbo in pisno izjavo priče G. G., da si je denar za vračilo dolga za avto izposodil od očeta ter mu je ta denar v letu 2009 tudi vrnil. V tej zvezi je sodišče prve stopnje navedlo le, da je G. G. zainteresirana za uspeh prvotoženca v pravdi, ne pa tudi, ali ji verjame ter zakaj ne. Ni prepričljivo pojasnilo sodišča, da bi zapustnik na nek način zapisal dejstvo, da mu je prvotoženec vrnil znesek, ki ga je zanj plačal F. F., v kolikor bi do tega resnično prišlo, saj sodišče na drugi strani ne pojasni, zakaj ne obstaja očetova pisna izjava o odpustu dolga, če bi naj ta dolg sinu odpustil.

Sodišče prve stopnje je prav tako napačno uporabilo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), in sicer določbe o asignaciji, pobotu in odpustu dolga. V tej zvezi ni presojalo okoliščine, da asignacija z dne 2. 3. 2007 s strani prvotoženca ni bila podpisana, ampak je bila podpisana zgolj s strani pokojnega in F. F. Listine o asignaciji pa tudi sicer ni presojalo v smislu, kaj ta listina sploh predstavlja. Tožnica je zatrjevala, da asignacija z dne 2. 3. 2007 predstavlja pobot, saj naj bi dolg bil plačan s podpisom asignacije, na osnovi katere naj bi pokojni pobotal svojo terjatev do F. F. iz naslova 1/7 deleža kmetije A. s poplačilom dolga do prvega toženca v višini 7.280,44 EUR. Vendar glede na to, da pokojni oče do F. F. ni imel terjatve za kmetijo A., saj je slednja bila darilo B. B. po še danes veljavni darilni pogodbi, ki je sklenjena v notarskem zapisu, tudi pobot druge terjatve z neobstoječo terjatvijo pravno gledano ni bil mogoč, sploh pa ni šlo za vzajemne in zapadle terjatve. Asignacija tako v nobenem primeru ni povzročila učinkov plačila dolga prvotoženca do F. F., in kvečjemu predstavlja zgolj dokument, iz katerega je razvidno, da je pokojni oče odpustil F. F. in B. B. njun neopredeljen dolg, pri čemer nagib, zakaj je to storil, ni pomemben. Če je pokojni oče F. F. in B. B. eventualno odpustil nek njun dolg neodplačno, pa izjave F. F. o odpustu dolga prvotožencu ni in je nikoli ni podala, niti tožnica tega ne zatrjuje. Tudi sicer odpust dolga predstavlja darilo.

Sodišče prve stopnje je prav tako bistveno kršilo pravila postopka, ko se je spuščalo v presojo veljavnosti darilne pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu notarke H. H. med pokojnim D. D. in B. B., SV 668/2006 z dne 11. 6. 2006, ter odločalo o veljavnosti oziroma razveljavitvi te pogodbe kot o predhodnem vprašanju. Listin, ki predstavljajo pravne dispozicije (sodne in upravne odločbe ter sodne poravnave in notarski zapisi) dokazno ni mogoče izpodbijati. Vsebino darilne pogodbe, ki sta jo stranki sklenili pred notarjem, tožnica ne more dokazno izpodbijati v tem postopku, temveč bi morala veljavnost izpodbiti v za to ustreznem postopku. Izključeno je namreč dokazovanje, da to, kar sta stranki določili v pogodbi, ki je bila sestavljena pred pristojnim sodiščem ali notarjem, ne ustreza vsebini njunega pravnega razmerja, dokler v posebni pravdi ne izpodbijata njene veljavnosti. Ob tem, da v predmetni pravdi ena od pogodbenih strank darilne pogodbe sploh ni stranka postopka, tudi ni podana pravilna legitimacija za takšno odločanje.

Tožba je nesklepčna, saj tožnica v potrditev navedb o odplačnem prenosu kmetije A. prilaga darilno pogodbo. Notarski zapis darilne pogodbe je javna listina in njena dokazna moč je višja od navedb strank v postopku in od izjav prič. Trditveno in dokazno breme, da je bil namen sklepanja pogodbe SV 668/2006 odplačen in ne darilen, in da je bila volja pogodbenikov odplačnost, je v celoti na strani tožnice. Tožnica je zgolj zatrjevala, da je F. F. poplačala dediče pokojne E. E., kar naj bi predstavljalo plačilo za kmetijo A., čeprav B. B. kot obdarjenec ni nič plačal, med plačili F. F. dedičem E. E. in plačilom kupnine pa ni vzročne zveze, saj je F. F. sama v zapuščino po pokojnem D. D. prijavila terjatev iz tega naslova in terjatev opredelila kot posojilo pokojnemu D. D. in ne kot plačilo kupnine za kmetijo A. Tako vsi dokazi skupaj dokazujejo, da je javna listina takšna, kot iz nje izhaja. Vsi drugačni zaključki sodišča predstavljajo bistveno kršitev pravil postopka, ki vodi celo v kršitev 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami tega zakona oprlo svojo odločitev na nedovoljena razpolaganja strank, torej razpolaganja tožnice.

Glede presoje darilne pogodbe oziroma prikrite prodajne pogodbe, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 50. člen OZ, saj ni ugotavljalo volje pogodbenih strank v času sklepanja darilne pogodbe, ni se opredelilo do izjave priče notarke H. H., pred katero se je darilna pogodba sklenila v notarskem zapisu, prav tako ni upoštevalo navedb tožencev kot pravnih naslednikov pokojnega, ki so vsi navedli, da je bila volja očeta ob sklepanju darilne pogodbe darilo. Dediči niso potrdili prejema denarja od B. B. oziroma F. F. kot plačilo za kmetijo A., nekateri so plačilo celo zanikali (priča I. I.). Prav tako je J. J., ki je skrbnik tožnice za posebni primer, izpovedal, da mu je pokojni oče povedal, da je dedičem E. E. plačal sam. S tem, ko je sodišče prve stopnje v smislu predhodnega vprašanja presodilo, da darilna pogodba prekriva prodajno pogodbo, je prekršilo prekluzivne roke iz 99. člena OZ, po katerem pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha s pretekom časa enega leta, v vsakem primeru pa s pretekom treh let od dneva, ko je pogodba bila sklenjena.

Prvotoženec dodatno navaja, da sta idejni vodja obravnavane tožbe B. B. in F. F., ki imata izrazit interes po uspehu v tej pravdi, dementna tožnica pa sploh ne ve, kaj toži, in da toži svoje otroke, odplačno pogodbo pa bi zapustnik lahko sklenil s sinom B. B. tudi brez plačila davka, saj sta prvi dedni red in ju sklenitev morebitne odplačne pogodbe ne bi nič stala. Glede na zgoraj povedano je utemeljena pritožba tudi v delu odločitve o stroških postopka.

Drugotoženka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v točkah II. in IV. izreka ter navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bila darilna pogodba delno odplačna v znesku 43.988,80 EUR. Darilna pogodba je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, ki je javna listina in se šteje, da je vsebina javne listine resnična, prav tako iz nje ne izhaja, da bi bila sklenjena iz razloga, ker naj bi B. B. poplačal sodediče pokojnega D. D. Četudi bi bil namen strank pri sklenitvi pogodbe vsaj delno odplačen prenos kmetije A., pa sodišče ne upošteva dejstva, da je nakazila sodedičem po pokojnem D. D., izvedla F. F. in ne B. B., kolikor pa upoštevamo, da gre za njuno skupno premoženje, je bil prenos, kar se tiče B. B. odplačen le do polovice plačanih zneskov, saj velja zakonska domneva o enakosti deležev na skupnem premoženju, ne pa do celote, torej le do zneska 21.994,40 EUR, ne pa do zneska 43.988,80 EUR.

F. F. je v zapuščinskem postopku po pokojnem D. D. priglasila terjatev do pokojnega iz naslova posojila v znesku 34.824,46 EUR in navedla, da naj bi mu posojilo dala zato, da je lahko izplačal sodediče. V kolikor so bili plačani zneski posojilo, darilna pogodba v nobenem primeru ni mogla biti odplačna pogodba. V posledici tako pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja v sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da imata B. B. in F. F. interes za izid pravde, jima sodišče ne bi smelo pokloniti vere, saj so vsa njuna ravnanja usmerjena v pridobitev kmetije C. Na to kaže tudi ravnanje B. B., ki je tekom zapuščinskega postopka po pokojnem očetu D. D. s tožnico sklenil pogodbo o preužitku in postal solastnik kmetije C. do 1/2. Povsem nesprejemljivo je, da je sodišče prve stopnje tožnici, ki je dementna in sploh ni vedela o čem teče postopek verjelo, da je bila sklenjena odplačna pogodba.

Kolikor je bila darilna pogodba sklenjena zaradi izogibanja plačila davka, je takšna pogodba nična, saj je sklenjena v nasprotju z zakonskimi predpisi in zasleduje nedopusten namen. Nična pogodba ne more konvalidirati in nima nobenih pravnih učinkov. Sporna darilna pogodba prav tako nasprotuje določbam v času njene sklenitve veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Lastninska pravica na nepremičninah se na pravnoposlovni podlagi pridobi z vpisom v zemljiško knjigo, ta pa na podlagi prikrite prodajne pogodbe ni možen. Četudi bi bila sklenjena prikrita prodajna pogodba, promet ni potekal v skladu z obligatornimi določbami ZKZ. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je bila pogodba sklenjena med očetom in sinom, saj je zakon tudi v teh primerih zahteval izdajo potrdila, da odobritev posla ni potrebna. Ker takšno potrdilo ni bilo pridobljeno, pravni posel ni bil veljavno sklenjen, B. B. pa se na podlagi takšne prodajne pogodbe ni mogel vpisati v zemljiško knjigo. Glede na napačno odločitev sodišča pri prve stopnje o glavni stvari, je napačna odločitev o stroških postopka.

3.Tožnica je vložila odgovor na pritožbi prvotoženca in drugotoženke, prerekala je njune navedbe in se zavzela za njuno zavrnitev ter zahtevala povračilo pritožbenih stroškov. Prav tako je prvotoženec v odgovoru na pritožbo tožnice prerekal njene navedbe in se zavzel za njeno zavrnitev ter zahteval povračilo pritožbenih stroškov.

4.Pritožbe niso utemeljene.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Opravljen preizkus ni pokazal kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba prav tako nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj so v njej navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju, sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank, izpodbijano sodbo je zadostno obrazložilo, prav tako je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Obrazložen odgovor na očitane konkretizirane kršitve bo sodišče druge stopnje podalo v nadaljevanju.

6.Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je sklep Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. N 42/2021, in s katerim je tožnica bila postavljena pod skrbništvo, postal pravnomočen dne 21. 4. 2022, njej postavljeni skrbnik za posebni primer, J. J. pa je pooblastilo za zastopanje odvetniški družbi podpisal dne 6. 6. 2022. Od dne pravnomočnosti sklepa postavitve tožnice pod skrbništvo do dne podaje pooblastila odvetniški družbi s strani skrbnika, tožnica ni opravila nobenih procesnih dejanj.

K pritožbi tožnice

7.Neutemeljena je pritožbena navedba o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje nezakonito postopalo, ko je ugotovilo, da je bila tožba vložena na pobudo B. B. Kršitev postopka iz 8. točke je podana takrat, ko je stranki odvzeta možnost sodelovanja v postopku z nekim nezakonitim postopanjem, torej s kršitvijo določb ZPP, vendar tožnica ne pove, kako in kakšnim ravnanjem sodišča je njej bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku.

8.Prav tako neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da je B. B. umrl pred zapustnikom in se zato ne upošteva pri ugotavljanju kroga k dedovanju poklicanih oseb, in če se ni odpovedal samo v svojem imenu, ne pri določanju velikosti ter vrednosti dednih deležev. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sodna praksa, na katero se sklicuje tožnica, torej VSRS II Ips 217/2008 z dne 18. 11. 2020, v obravnavani zadevi ni uporabljiva, saj ta v bistvenem rešuje vprašanje, ali je sporazum med prednikom in potomcem o razveljavitvi sporazuma o anticipirani dediščini v nasprotju z dednopravnimi predpisi. Sicer govori tudi o tem, da so pravne posledice anticipirane odpovedi dediščini na podlagi sporazuma med prednikom in potomcem enake pravnim posledicam enostranske odpovedi dediščini po zapustnikovi smrti, vendar je v tukaj obravnavani zadevi v ospredju institut nujnega deleža, ki sam po sebi posega v svobodo testiranja (ki je neločljiv del zapustnikove lastninske pravice). Poseg naj bi bil dopusten zaradi načela dedovanja v družini, kot izpeljavi načela socialne vezanosti lastnine (67. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju URS). Pri pravni ustanovi vračanja daril zaradi prikrajšanega nujnega deleža pa je ta poseg še hujši, saj posega tako v zapustnikovo svobodo razpolaganja inter vivos, kakor tudi v že obstoječo lastninsko pravico obdarjenca. Prvi pogoj za dopustnost takšnega posega je, da je jasno določen v zakonu. Tak primer pa sta določbi četrtega in petega odstavka 28. člena ZD.

21.Prvotoženec z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da je bil namen pogodbenih strank darilne pogodbe neodplačen prenos kmetije A., in kar naj bi potrdili vsi pravni nasledniki zapustnika, kakor tudi skrbnik tožnice J. J., da B. B. kot obdarjenec ni plačal dedičev po pokojni E. E., kar naj bi potrdila priča I. I., niti naj ne bi bila izkazana plačila F. F., izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in dejanske zaključke, sprejete na njeni podlagi. Vendar ta njegova pritožbena graja ne more izpodbiti jasnih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, ki temeljijo na dosledno izvedenem dokaznem postopku in obrazloženi dokazni oceni, opravljeni v skladu z določbo 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je natančno in skrbno pojasnilo dokazno vrednost predloženih listinskih dokazov, tj. darilne pogodbe SV 668/06, med zapustnikom in B. B., ki je bila sklenjena 11. 7. 2006, dopisov banke, d.d. z dne 29. 3. 2019 in z dne 25. 3. 2024, da znesek 6.000.000,00 SIT predstavlja znesek kredita, ki ga je najela F. F., bančnih izpiskov F. F. iz katerih so razvidne poplačane denarne protivrednosti nujnih dedičev po pokojni E. E. v obdobju med 25. 4. 2006 in 3. 5. 2006, pri čemer iz izpisa TRR izhaja še, da so bila nakazila izvršena v zvezi s sklepom o dedovanju opr. št. D 122/94. Sodišče prve stopnje je prav tako skrbno in izkustveno prepričljivo pojasnilo zakaj je nekaterim izpovedbam oziroma pisnim izjavam prič sledilo, ostalim ne, ter pri tem izpovedbe tožencev glede poplačila nujnih dedičev po zapustniku utemeljeno ocenilo kot neverodostojne, saj svojih trditev, da je zapustnik dlje časa varčeval in imel denar pod posteljo v kovčku ter sam poplačal nujne dediče, niso z ničemer dokazali. Tako ostaja nedokazano, da je zapustnik denar v gotovini izročil nujnim dedičem, in da jim je ta denar nakazal preko TRR F. F.

22.Glede pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo pisne izjave notarke H. H., pred katero se je darilna pogodba sklenila v notarskem zapisu, sodišče druge stopnje ugotavlja, da tudi dokazna ocena pisne izjave notarke, ki je izjavila zgolj, da je bilo sklenjeno to, kar je bilo zapisano (med pravdnima strankama pa sam zapis pogodbe ni bil sporen), ne bi mogla privesti do drugačne odločitve sodišča.

23.Glede prijave terjatve F. F. kot upnice v zapuščinskem postopku po pokojnem D. D., pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da iz tega ni mogoče sklepati, da je s tem potrdila, da je kmetija A. v celoti darilo, saj kot izhaja iz njenih navedb v pripravljalni vlogi z dne 27. 3. 2018, je terjatev prijavila iz razloga previdnosti, za primeru, da bi sodišče ugotovilo, da B. B. kmetije ni prejel odplačno, in bi tako ostala kupnina za kmetijo neupoštevana. Navedeno je F. F. potrdila tudi zaslišana kot priča, pri čemer ji sodišče verjame, saj je dokazano najela kredit za poplačilo nujnih dedičev, sama pa ni dedinja po pokojnem zapustniku D. D.

24.Upoštevajoč povedano, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je med zapustnikom in B. B. bila sklenjena darilna pogodba, ki pa je delno prikrivala odplačen pravni posel,

in sicer v delu izkazanih plačil nujnim dedičem iz strani zakoncev B. B. in F. F., v skupnem znesku 43.988,80 EUR. V tej vrednosti se torej nepremičnine, ki so bile z delno navidezno darilno pogodbo SV 688/06 prenesene na B. B., ne upoštevajo kot darilo pri obračunski vrednosti zapuščine in izračunu nujnega deleža.

K pritožbi drugotoženke

25.Na pritožbene navedbe drugotoženke, ki se po vsebini prekrivajo s pritožbenimi navedbami prvotoženca, sodišče druge stopnje ne bo ponovno odgovarjalo, se pa v celoti sklicuje na svojo že podano obrazložitev.

26.Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje po ničnosti sporne darilne pogodbe iz razloga izogibanja plačilu davka in zaradi odsotnosti potrdila upravne enote, da odobritev pravnega posla ni potrebna.

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, plačilo davka ni predpostavka za sklenitev in veljavnost prodajne pogodbe. Kakršnegakoli potrdila upravne enote za odplačni prenos kmetijskega zemljišča med lastnikom kmetije in njegovim zakonitim dedičem, pa tudi sicer pojmovno ni bilo mogoče zahtevati niti ga izdati, saj je bila v notarskem zapisu zapisana darilna pogodba.

Sklepno

27.Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem pritožniki ne navajajo ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, ko je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in o stroških postopka odločilo glede na uspeh v postopku, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je zato pritožbe zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

28.Pritožniki sami krijejo nastale stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo niso uspeli (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena), njihov odgovor na pritožbo pa v ničemer ni prispeval k razjasnitvi zadeve na drugi stopnji, zato ni bil potreben in stroške v zvezi z njim krijejo sami (prvi odstavek 155. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Prim. VSRS II Ips 230/2017 z dne 6. 12. 2018.

2Prvi odstavek 69. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) določa, da zakonca upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno. Enako je določal Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih veljavnen v času izposoje denarnega zneska v letu 2005 oziroma 2006.

3Tudi v primeru sklenitve prodajne pogodbe med očetom in sinom, bi bilo treba plačati davek na promet z nepremičninami.

4Zakon o kmetijskih zemljiščih, Uradni list RS, št. 71/11 s spremembami pri prometu kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij določa, da mora pravni posel odobriti upravna enota, pri čemer odobritev ni potrebna, če gre za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije med zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema, lastnikom in njegovim zakonitim dedičem (2. alineja drugega odstavka 19. člena). Tretji odstavek 22. člena pa določa, da se vloga, da odobritev pravnega posla ni potrebna, vloži pri upravni enoti, na območju katere leži nepremičnina oziroma njen pretežni del. O tem, da odobritev pravnega posla ni potrebna, upravna enota izda odločbo.