Jedro

Pravno in življenjsko je povsem sprejemljivo ravnanje tožnikov, ki so na podlagi določila 190. člena OZ v izogib nevarnosti deložacije najemodajalcu sami plačali celotni znesek najemnine. Trajanje postopka priznanja subvencije za tržno najemnino je spremenilo razmerja med deležniki, kar je privedlo do neprimernosti postopka, opredeljenega v določilih ZUPJS za konkretni primer. Najemodajalec kot zakonsko določen prejemnik izplačila subvencije, je celotno najemnino že prejel, tudi del, za katerega je bila tožnikom subvencija priznana. Sicer ne s strani občine, temveč s strani tožnikov. Upoštevajoč sistem socialne varnosti in načel, ki ta sistem prežemajo, je pravno neprimerno vztrajati pri uporabi zakonskih določil, ki ne nalegajo na konkretni dejanski stan ter hkrati stranko, ki jo je potrebno socialno zaščititi, izpostavljati tveganjem in stroškom nadaljnjih sodnih postopkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. in IV. točka izreka).

II. Prvotožena stranka je dolžna tožečim strankam v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 335,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo prvotoženke št. ... z dne 8. 4. 2019 in 2. točk0 izreka odločbe Centra za socialno delo A. in B. št. ... z dne 17. 10. 2018 spremenilo tako, da se glasi, da je Občina C, dolžna izplačati subvencijo, navedeno v 1. točki izreka odločbe Centra za socialno delo A. in B. št.... z dne 17. 10. 2018, v skupnem znesku 936,00 EUR, najkasneje v 15 dneh na transakcijski račun D. D. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se drugotožniku, tretjetožnici in četrtotožnici nerazdelno prizna 242,66 EUR stroškov upravnega postopka, izplačanih iz proračuna Republike Slovenije na račun prvotožnice. Tožbeni zahtevek prvotožnice je zavrnilo ter odločilo, da je prvotoženka dolžna drugotožniku, tretjetožnici in četrtotožnici plačati stroške postopka v višini 1.443,83 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper I. In IV. točko izreka sodbe se pritožuje prvotoženka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti. Sodišče prve stopnje je v postopku že odločalo s sodbo in sklepom z dne 10. 5. 2021 ter zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe prvotoženke z dne 8. 4. 2019 in II. točke izreka izpodbijane odločbe CSD z dne 17. 10. 2018 v skupnem znesku 936,00 EUR ter nerazdelno priznanje stroškov upravnega postopka drugo, tretje in četrotožnici. Hkrati je sklenilo, da bo o podrednem postavljenem tožbenem zahtevku zoper drugotoženko odločilo po pravnomočnosti sodbe, tožnikom pa naložilo kritje stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je ugotovilo obstoj relativno bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 310. člena ZPP, do ostalih pritožbenih navedb se ni natančneje opredeljevalo. Do relativne bistvene kršitve postopka je prišlo, ker je sodišče prve stopnje odločalo zgolj o primarnem tožbenem zahtevku in po stališču pritožbenega sodišča spregledalo, da je zavezanec tako po primarnem tožbenem zahtevku kot po podrejenem zahtevku drugotoženka, na katero so tožniki z vlogo z dne 10. 7. 2019 razširili svojo tožbo. Odločitev sodišča prve stopnje o primarno postavljenem tožbenem zahtevku je nepravilna, saj obstoji vsaj verjetna vzročna zveza med kršitvijo postopkovnih določb in izrekom nezakonite in nepravilne sodne odločbe. 362. člen Zakona o pravdnem postopku določa v prvem odstavku, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Pritožbeno sodišče v sklepu z dne 10. 11. 2021 ni omenilo, da je sodišče prve stopnje v postopku pod opr. št. IX Ps 486/2019 pri odločanju napačno uporabilo materialno pravo. Sedaj je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, ki je z vidika prvotoženke materialnopravno diametralno nasprotna odločitvi v predhodno izvedenem postopku. Sodišče prve stopnje je imelo nalogo, da v ponovljenem postopku odloči hkrati o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče ni odločilo, da je bil materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje zmoten. Če bi bilo pritožbeno sodišče takšnega stališča, bi prvotno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da bi tožbenemu zahtevku v delu, v katerem se nanaša na plačilo subvencije najemnine neposredno tožnikom, ugodilo in ne bi bilo nobene potrebe po vrnitvi sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. To bi bilo v skladu z načelom pospešitve postopka iz 20. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje ni naložilo, da ponovno opravi preizkus materialnopravne pravilnosti svoje odločitve, saj za to ni podlage. V ponovljenem postopku je sodišče kršilo določbo 362. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo odločitev, ki je diametralno nasprotna odločitvi, sprejeti v predhodno izvedenem postopku. Izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje, da upravna organa v predsodno izvedenem postopku ne bi smela odločiti, da se znesek subvencije tržne najemnine izplača na tekoči račun najemodajalca, ni imelo pravne podlage. Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev določa v 41. členu, da se subvencija in plačila iz 6. člena zakona izplačujejo izvajalcu na podlagi računa oziroma zahtevka izvajalcev oziroma informativnega izračuna oziroma odločbe CSD. V skladu s 3. členom istega zakona je izvajalec pri subvenciji tržnega, najemnega ali hišniškega stanovanja lastnik stanovanja. Na podlagi navedenih zakonskih določb še tako kreativna uporaba materialnega prava ne more pripeljati do odločitve, da subvencija sporne najemnine ne bi bila izplačana E. E., ne glede na to, da je sporna pravica določena za nazaj. Odločitev upravnih organov v predsodnem postopku je pravilna. Nepravilna je tudi odločitev sodišča o stroških postopka, saj bi bila ob pravilni odločitvi o tožbenem zahtevku drugačna tudi odločitev glede stroškov postopka, saj bi tožniki morali sami nositi svoje stroške. Sodišče prve stopnje pri odločanju o povrnitvi stroškov ni upoštevalo, da je bila prvotožnica z zahtevkom v celoti neuspešna. Odločitev sodišča prve stopnje je v stroškovnem delu sprejeta v nasprotju s prvim odstavkom 161. člena Zakona o pravdnem postopku. Toženi stranki bi morali v najslabšem primeru vse stroške postopka kriti po enakih delih.

3. Tožniki so v odgovoru na pritožbo izpostavili, da prvotoženka nima izkazanega pravnega interesa za pritožbo zoper tisti del sodbe, ki je ne zavezuje in se nanjo vsebinsko sploh ne nanaša in naj se ta del pritožbe zavrže, saj se prvotoženka s pritožbo vpleta v tuje pravno razmerje. Relativno bistvene kršitve postopka v smislu 362. člena ZPP prvotoženka ni jasno obrazložila. Ta določba sodišče prve stopnje zavezuje, da se opredeli do vprašanj, ki jih je načelo višje sodišče in prej niso bila obravnavana. Nikakor pa določila tega člena ne določajo omejitev ali prepovedi odločanja prvostopenjskega sodišča o vprašanjih, na katere sodišče druge stopnje ne opozori, pa so ostala nedorečena ali so bila v predhodnem postopku napačno razsojena, zaradi česar je bila zoper razveljavitveno odločitev tudi vložena pritožba. Enako velja za vprašanja, o katerih sodišče prve stopnje sploh še ni odločilo, kot v obravnavanem primeru (glede obveznosti drugotoženke). Prvostopenjsko sodišče pri svojem odločanju po določilu tretjega odstavka 180. člena ZPP ni vezano na pravno podlago, ki jo zagovarjajo pravdne stranke ter njihovo pravno naziranje in je pri odločanju povsem samostojno v izbiri in razlagi materialnega prava, kar velja tudi za ponovljen postopek. Samo zato, ker je sodišče prve stopnje spoznalo svojo pravno zmoto iz predhodnega postopka in temu primerno spremenilo svojo odločitev, ni kršilo 362. člena ali kateregakoli drugega člena ZPP. Ni mogoče mimo dejstva, da je drugotoženka zahtevke pripoznala, a o tem sodišče prve stopnje niti ni odločilo. Kar se tiče pritožbenega razloga o zmotni uporabi materialnega prava pa velja opozoriti, da se prvotoženka, sklicujoč na pravno državo, oprijema črkobralske razlage zakonske praznine. Dejstvo je, da ZUPJS ne ureja položaja zaradi dolgotrajnosti upravnega postopka, upravičenci do subvencij z zamudo pridobijo pravico do subvencije za stanovanjsko najemnino za obdobje, ki je že minilo in so bili torej zaradi svoje eksistencialne stiske prisiljeni najemnino plačati oziroma založiti iz lastnih sredstev. To pomeni, da je najemodajalec, kot zakonsko določen prejemnik subvencije, najemnino že prejel. Med strankami ni sporno, da bi najemodajalec v tem primeru dvakrat prejel znesek najemnine in bi bil neupravičeno obogaten. Namen zakona se ne doseže, saj je zakon namenjen uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Načelo pravne države zahteva, da se v primeru nedorečenosti ali nejasnosti zakonskih določb ali pravne praznine zakon razlaga v skladu s svojim namenom, v skladu z Ustavo RS in ostalo zakonodajo, ki tvori celoto pravnega reda, ki mora biti medsebojno skladen. V danem primeru je namen ZUPJS zaščita socialno šibkih upravičencev do subvencij in ne zaščita najemodajalcev. Ker gre za dajatveni zahtevek tožnikov iz naslova priznane socialne pravice, ki pa vsebinsko ni bila pravočasno izčrpana, gre za obligacijsko razmerje med tožniki in drugotoženko. Organ prvotoženke je zaradi zamude tožnike spravil v položaj, ko so morali namesto drugotoženke plačati njeno obveznost iz svojih sredstev. Za takšno razmerje, ki ga ZUPJS ne ureja po določilu drugega odstavka 1. člena OZ veljajo določila OZ. Sodišče bi moralo konkretni primer subsumirati pod dispozicijo 197. člena OZ o verzijskih zahtevkih upravičencev, ki so bili prisiljeni v izdatek za nekoga drugega, ker so izpolnili njegovo zakonsko določeno obveznost, ki jo ta ni izpolnil. Drugotoženka zaradi zapoznele vzpostavitve zakonsko priznane socialne pravice tožnikov, svoje zaveze ni izpolnila takrat, ko je ta dospela v plačilo, zato so to morali storiti tožniki. Šele s sodno intervencijo je prvotoženka izpolnila svojo zakonsko obvezo priznanja subvencije. Zamudo je zakrivil organ, za katerega objektivno odgovarja prvotoženka. Verzijski zahtevki načeloma izvirajo iz ravnanj, ki izpolnjujejo elemente odškodninske odgovornosti, torej protipravnost ravnanja oziroma opustitve, nastanek premoženjske škode (zmanjšanje premoženja) in vzročna zveza med opustitvijo zavezanca in zmanjšanjem premoženja prizadetega upravičenca. Organ prvotoženke je ravnal protipravno, ker je sprva odločil nezakonito. Nezakonitost je bila ugotovljena že v prvem postopku v socialnem sporu, zato o njej ni dvoma. Nadalje ni dvoma, da so tožniki založili zneske najemnine, ki so subvencionirani in so potrošili svoje premoženje za plačilo zakonsko določene obveznosti drugotoženke, vse po krivdi organa, za katerega odgovarja prvotoženka, ki je tudi povzročitelj škode. Drugotoženka je dolžna na podlagi 197. člena v zvezi z drugim odstavkom 1. člena OZ poplačati strošek tožnikov, ki so ga ti imeli zanjo. Ker je nezakonitost zakrivil organ prvotoženke in ker je slednja s svojim upiranjem izpolnitvi zakonske obveznosti do tožnikov povzročila še nadaljnji socialni spor pred sodiščem in ga še vedno nadaljuje, je dolžna plačati najmanj stroške postopka, ki ga povsem neutemeljeno povzroča tožnikom. Tožniki bi lahko od prvotoženke zahtevali še zamudne obresti, a vztrajajo le pri povračilu založenih sredstev in stroških uveljavitve svoje socialne pravice. V nasprotnem bi pri sicer priznanih socialnih pravicah, utrpeli škodo, ker stroški presegajo priznano subvencijo. S tem bi bil kršen namen ZUPJS. Upoštevajoč obrazloženo in da se je pritožila le drugotoženka, naj se prvotoženki naloži še plačilo vseh stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo niti do zatrjevane procesne kršitve 362. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) niti do procesnih kršitev, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.

6. Pritožbeno sodišče je v tem sporu že odločalo in je vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.1 V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče v napotkih za novo sojenje izpostavilo, da mora sodišče, upoštevajoč načelo pospešitve postopka iz 20. člena ZDSS-1, istočasno odločiti o utemeljenosti primarnega in podrednega tožbenega zahtevka.2 Izpostavilo je, da bi se moralo sodišče opredeliti do pravne narave izjave drugotoženke iz vloge 12. 7. 20193 in istočasno odločiti o obeh zahtevkih.4 Ker je bilo potrebno pritožbi ugoditi že iz razloga procesne kršitve, je pritožbeno sodišče posebej izpostavilo, da se do ostalih pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ne bo opredeljevalo.

7. Pritožbeno sodišče ne more slediti razlogovanju prvotoženca, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku kršilo določbo 362. člena ZPP, ker je v ponovljenem sojenju sprejelo diametralno nasprotno odločitev od prvotne,5 čeprav sodišču prve stopnje ni bil naložen ponoven preizkus materialnopravne pravilnosti odločitve. V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče izrecno izpostavilo, da se do ostalih preostalih pritožbenih razlogov (zmotna uporaba materialnega prava) ne bo natančneje opredeljevalo, ker je ugotovilo relativno bistveno kršitev postopka,6 zaradi katere je izpodbijano sodno odločbo potrebno razveljaviti in vrniti v novo sojenje. Slednje ne pomeni, kot to skuša prikazati prvotoženka, da je pritožbeno sodišče prepoznalo uporabo materialnega prava sodišča kot pravilno, saj pritožbeno sodišče v tej fazi o (ne)pravilni uporabi materialnega prava sploh ni odločalo. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo potrebo po razveljavitvi izpodbijane sodne odločbe iz procesnih razlogov, ni bilo potrebno ugotavljati, ali je bilo (ne)pravilno uporabljeno materialno pravo. Ker se pritožbeno sodišče ni spuščalo v vsebinsko presojo pravilnosti v (takrat) izpodbijane sodne odločitve, vsekakor ne drži zatrjevanje pritožnika, da je sodišče v ponovljenem postopku kršilo določbe 362. člena ZPP, ker ni spoštovalo napotkov iz razveljavitvenega sklepa. Sodišče prve stopnje ni vezano na materialnopravna stališča, ki bi jih morebiti zavzelo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, vezano je le na procesnopravna stališča. Iz (sedaj) izpodbijane sodne odločitve je razvidno, da je sodišče v ponovljenem sojenju storilo vse, kar je bilo zahtevano v razveljavitvenem sklepu. Na pritožbeni stopnji sojena zadeva ni bila preizkušena glede same vsebine, da bi se lahko pritožbeno sodišče izreklo o pravilnosti uporabe tudi materialnega prava, zaradi česar je pritožbeni ugovor v tej smeri neutemeljen.

8. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu ugovoru zmotne uporabe materialnega prava, ker ni podlage, da se subvencija vtoževane najemnine izplača tožnikom (najemojemalcem) in ne najemodajalcu. Prvostopno sodišče je v 13. točki obrazložitve ustrezno opozorilo na specifične okoliščine konkretne situacije.7 Pravilno je izpostavilo, da se pravica do subvencije najemnine skladno s prvim odstavkom 32. člena ZUPJS odobri za naprej.8 Tožnikom pa je bila pravica do uveljavljane subvencije s strani pristojnega CSD9 priznana za nazaj. Odločba o priznani subvenciji tržne najemnine je bila izdana več kot leto po tem, ko so tožniki10 celotno najemnino za stanovanje najemodajalcu že poravnali. Specifične okoliščine konkretnega primera, zaradi katerih dejanskega stanja konkretnega primera ni mogoče subsumirati pod normo petega odstavka 121. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/03 s spremembami, v nadaljevanju SZ-1),11 je povzročil časovni moment trajanja postopka pri prvotoženki.

9. Tožniki so najemnino poravnali skladno s pogodbo o najemnini, zaradi česar je ugasnila njihova obveznost, na drugi strani pa tudi terjatev najemodajalca. V trenutku izpolnitve obveznosti plačila (celotne) najemnine, pravica do subvencija še ni bila vzpostavljena in tudi ni bila gotova. Zaradi tega so jo bili v celoti primorani izpolniti tožniki, ki jih je pogodba o najemnini zavezovala. Pravilno je zatrjevanje tožnikov, da postopek odobritve subvencije niti dejanska odobritev, nista posegla v obligacijsko razmerje med tožniki in najemodajalcem.

10. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je do sprememb z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS-C, Ur. l. RS, št. 99/13)12 prišlo v izogib morebitnemu oškodovanju lastnikov tržnih najemnih stanovanj.13 V času odločanja CSD je dajatev, ki je bila predmet socialnega transferja, do katerega so bili tožniki upravičeni, že zapadla. Sodišče se je v 13. točki argumentirano opredelilo zakaj ni mogoče uporabiti določil 41. člena v povezavi s 6. členom ZUPJS glede na določilo 3. člena ZUPJS, pri uporabi katerih vztraja prvotoženec.14 Pravno in življenjsko je povsem sprejemljivo ravnanje tožnikov, ki so na podlagi določila 190. člena OZ v izogib nevarnosti deložacije,15 najemodajalcu sami plačali celotni znesek najemnine.16 Trajanje postopka priznanja subvencije za tržno najemnino je spremenilo razmerja med deležniki, kar je privedlo do neprimernosti postopka, opredeljenega v določilih ZUPJS17 za konkretni primer.18 Najemodajalec kot zakonsko določen prejemnik izplačila subvencije, je celotno najemnino že prejel, tudi del, za katerega je bila tožnikom subvencija priznana. Sicer ne s strani občine, temveč s strani tožnikov. Upoštevajoč sistem socialne varnosti in načel, ki ta sistem prežemajo, je pravno neprimerno vztrajati pri uporabi zakonskih določil, ki ne nalegajo na konkretni dejanski stan ter hkrati stranko, ki jo je potrebno socialno zaščititi, izpostavljati tveganjem in stroškom nadaljnjih sodnih postopkov.19

11. Pritožnikovo razlogovanje, da bi lahko tožniki dejstvo 2-kratnega prejema subvencije najemodajalcu,20 sanirali z uveljavitvijo zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve v pravdnem postopku,21 je v tej fazi neustrezno, saj bistvo tega spora ne sme biti generiranje novih sporov, temveč zaščita socialno šibkih strank, ki so jim socialne pravice namenjene. In to je v tem sporu nesporno izkazano, saj je bila pravica do subvencije za tržno najemnino tožnikom priznana. Vztrajanje pritožnika pri uporabi izvedbene norme 41. člena ZUPJS zagotovo ne sledi namenu pravice do subvencije, opredeljene v določilih ZUPJS. Potrebno je upoštevati vsebino socialnih razmerij. Razlaga določb, za katero se zavzema prvotoženka je v nasprotju z namenom zakona, ki prav gotovo ni v okoriščenju najemodajalcev, pa tudi v nasprotju s prepovedjo zlorabe pravic, ki kot splošno načelo ne velja le v obligacijskih razmerjih, temveč tudi pri izvrševanju pravic iz javnih sredstev.22

12. Tožniki pravilno izpostavljajo, da je zaradi trajanja upravnega postopka prišlo do vzpostavitve obligacijskega razmerja med tožniki in drugotoženko, saj drugotoženka zaradi zapoznele vzpostavitve zakonsko priznane socialne pravice tožnikov,23 le-te ni izpolnila ob dospelosti v plačilo. V izogib sili24 so tožniki plačali celotni znesek najemnine.25 Ne glede na to, da gre v tem sporu za pravico iz javnih sredstev, to ne pomeni, da v socialnem sporu niso uporabljiva določila OZ (drugi odstavek 1. člena OZ). Ker ZUPJS ne ureja kako postopati v primeru, ko je pravica do subvencije že zapadla (preteklo obdobje), je potrebno konkretni dejanski stan subsumirati pod dispozicijo 197. člena OZ o verzijskih zahtevkih upravičencev (za izdatke) proti resničnim dolžnikom.26

13. Nenazadnje je pravilna tudi odločitev o priznanih stroških postopka. Neuspešen mora ostati ugovor pritožnika, da je odločitev sodišča v stroškovnem delu sprejeta v nasprotju s prvim odstavkom 161. člena ZPP. Določilo 161. člena ZPP ne ureja natančno procesnih položajev posameznih sospornikov, glede na njihov uspeh. V postopku sosporniki ne odgovarjajo po enakih delih, če je med njimi precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu. Ker se je ta spor vodil zaradi odločbe prvotoženke in njenega vztrajanja, je sodišče pravilno odločilo o povrnitvi stroškov.

14. Ker prvotoženka s pritožbo ni uspela, je tožnikom dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 335,99 EUR. Te je pritožbeno sodišče odmerilo skladno s priloženim stroškovnikom in ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT)27. Priznalo je 375 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 16/4 OT), 75 točk za zastopanje več strank (zvišanje nagrade za 20 % po prvem odstavku 7. člena OT), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT), kar znese 459 točk oziroma 275,40 EUR in 22% DDV (60,59 EUR), skupaj torej 335,99 EUR. Naveden znesek je prvotoženka dolžna tožnikom plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

1 Ugotovilo je obstoj zatrjevane relativno bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 310. člen Zakona o pravdnem postopku. Prvostopno sodišče je z razveljavljeno sodbo in sklepom opr. št. IX Ps 486/2019 z dne 10. 5. 2021 zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi izpodbijana odločba prvotoženca z dne 8. 4. 2019 in 2. točka izreka izpodbijane odločbe CSD A. in B. z dne 17. 10. 2018 v skupnem znesku 936,00 EUR, najkasneje v 15 dneh na TRR prvotožnice ter da drugotožniku, tretjetožnici in četrtotožnici nerazdelno priznajo 242,66 EUR stroškov upravnega postopka in da je prvotoženka dolžna plačati vse stroške postopka v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je sklenilo, da bo o podredno postavljenem tožbenem zahtevku zoper drugotoženko odločilo po pravnomočnosti sodbe, tožnikom pa naložilo kritje stroškov postopka. 2 Upoštevajoč drugi odstavek 310. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP je prišlo do napačne uporabe določila 192. člena ZPP. 3 In ugotoviti za kakšno izjavo volje gre. 4 V obeh zahtevkih gre za uveljavitev denarnega plačila istega denarnega zneska (priznane subvencije), zaradi česar gre za navidezno kumulacijo. 5 S predhodno odločitvijo je tožbeni zahtevek zavrnilo, z izpodbijano sodbo pa je tožbenemu zahtevku ugodilo. 6 Po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 310. člena ZPP. 7 Zapadlost vtoževane subvencije. 8 Izplačevanje subvencije za naprej zasleduje cilj sprotne razbremenitve socialno šibkejših oseb, saj najemnina predstavlja obveznost, ki zapada v plačilo mesečno. 9 Z odločbo z dne 17. 10. 2018 za obdobje od 1. 10. 2016 do 31. 3. 2017. 10 Zaradi nevarnosti deložacije. 11 Najprej se izračuna znesek subvencije, čemur sledi sorazmerno znižanje najemnine na strani lastnika stanovanja in povračilo znižanega zneska najemnine. 12 Predvsem glede ureditve, da se subvencije tržnih najemnin ne izplačujejo več najemnikom stanovanj, temveč lastnikom tržnih najemnih stanovanj. 13 Zaradi tveganja, da lastnik (najemodajalec) s strani najemojemalca ne bi prejel subvencioniranega dela najemnine (kar se je dogajalo pred uveljavitvijo ZUPJS-C). 14 Že iz jezikovne razlage spornih določb izhaja, da gre za najemnine, ki bodo zapadale, čemur je prilagojen celoten postopek ureditve sporne subvencije. 15 Zaradi nepravočasno priznane in izplačane subvencije za tržno najemnino. 16 V pogodbi določen znesek najemnine, torej tudi del, za katerega je bila tožnikom kasneje subvencija priznana. 17 Določil 41. člena v povezavi s 6. členom ZUPJS, glede na določilo 3. člena ZUPJS. 18 Zaradi dolgotrajnosti upravnega postopka upravičenci z zamudo pridobijo pravico do subvencije za tržno najemnino za preteklo obdobje. 19 Andreja Kržič Bogataj v članku "Socialni spor - za tožnika posebej "prijazen" postopek?" (TAX-FIN-LEX, 4. 10. 2022) utemeljeno izpostavlja tezo "Kakšen smisel imajo dobronamerni zakoni, ki so izrecno namenjeni zaščiti socialno šibkih, če jih tisti, za katere so bili sprejeti, ne morejo uveljavljati?". 20 Določilo 41. člena ZUPJS. 21 Pri čemer ni nepomembno, da je bil najemodajalec v postopku osebnega stečaja. 22 Smiselno sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 43/2020 z dne 2. 2. 2021. 23 Ki je na strani prvotoženke. 24 Deložaciji tožnikov iz stanovanja zaradi morebitnega neplačila (nenadomestljiva škoda). 25 Vključno s subvencioniranim delom. 26 Prvotoženka za subvencionirani del najemnine. 27 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.