Jedro

Tudi če bi pretirana poraba vode obstajala, to še ne bi pomenilo začetka motilnega ravnanja s strani toženke. Motilno ravnanje, zaradi katerega so tožniki sprožili motenjsko pravdo, je bilo najprej delna, potem pa popolna prekinitev dobave vode.

Sklep o motenju posesti je v izreku, s katerim se toženki nalaga vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja z nemoteno dobavo vode preko vodovodnega priključka, ki poteka od toženkine nepremičnine do tožnikove nepremičnine, tako da bo nemotena dobava pitne vode za potrebe stanovanjske hiše tožnikov na omenjeni nepremičnini in da bodo tožniki lahko na enak način kot pred motenjem posesti izvrševali posest pri uporabi svoje nepremičnine z nemoteno dobavo pitne vode, glede na vsebinsko napolnitvijo v obrazložitvi, dovolj določljiv in posledično lahko izvršljiv.

Začasna rešitev ne pomeni, da so tožniki prostovoljno opustili posest nepremičnine z dobavo pitne vode preko priključka, ki je priključen na vodovodni priključek na toženkini nepremičnini, saj so ravno zaradi varstva te svoje posesti sprožili motenjsko pravdo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožnikom v roku 15 dni od prejema tega sklepa plačati 280,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da ponovno v roku treh dni v celoti vzpostavi prejšnje posestno stanje z nemoteno dobavo pitne vode preko vodovodnega priključka, ki poteka od njene nepremičnine parc. št. 773/1, k. o. ... (ID ...), na naslovu A. 4A, do nepremičnine parc. št. 774/2, k. o. ... (ID ...), na naslovu A. 4B, tako, da bo nemotena dobava pitne vode za potrebe stanovanjske hiše na nepremičnini parc. št. 774/2, k. o. ... (ID ...), na naslovu A. 4B, in da bodo lahko tožniki na enak način kot pred motenjem posesti izvrševali posest pri uporabi navedene nepremičnine z nemoteno dobavo pitne vode (I. točka izreka). Toženki je v bodoče prepovedalo motenje posesti s prekinitvijo dobave vode ali z drugimi podobnimi ravnanji onemogočiti, preprečevati ali omejevati dobavo pitne vode in s tem posegati v posest tožnikov (II. točka izreka). Ugovoru toženke zoper sklep II P 1806/2019 z dne 14. 1. 2020 je ugodilo, sklep o zavarovanju razveljavilo in predlog za zavarovanje zavrnilo (III. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da jih nosi toženka (IV. točka izreka).

2. Zoper I., II. in IV. točko izreka sklepa se pritožuje toženka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Toženka nasprotuje presoji, da je tožba pravočasna. Sodišče ni razčistilo dejanskega stanja glede začetka motilnih dejanj. Tožba z dne 18. 12. 2019 je prepozna glede na dokaze, ki jih je predložila in iz njih izhaja, da so se težave s pretirano porabo vode pojavljale že od 16. 7. 2019 dalje. Do teh trditev se tožniki niso opredelili, tudi sodišče ne. Toženka je zaznala motnje v vodovodnem omrežju že v juliju in avgustu, kar je predstavljalo motnjo v dobavi pitne vode.

Ne strinja se z ugotovitvijo, da je ona tista, ki je prekinila dobavo pitne vode preko vodovodnega priključka. Tožniki niso uspeli dokazati trditev, da je prekinila dobavo vode oziroma na kakšen način bi lahko izvedla prekinitev nemotene dobave pitne vode. Jašek je na poti neovirano dostopen in je lahko kdorkoli vstopil vanj in zaprl ventil. Tožniki niso ponudili niti enega dokaza, da je toženka izvedla prekinitev vode. V jašku se nahajata dva števca. Na ogledu je bilo nemogoče razčistiti, katero konkretno motilno dejanje naj bi izvedla toženka. Prvi tožnik in pooblaščenec tožnikov so na ogledu pojasnili, da ne vedo katera od dveh navedenih cevi predstavlja vodovodno instalacijo tožnikov in katera toženke.

Sodišču očita kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), z utemeljitvijo, da ima sklep pomanjkljivosti, ker ni ugotovilo na kakšen način je toženka izvedla motilno ravnanje, še manj pa je jasno, kaj je sploh dolžna storiti, da bi ponovno vzpostavila prejšnje posestno stanje z nemoteno dobavo pitne vode. Sklep je nesklepčen. Izpostavlja, da so si tožniki uredili nov priklop na vodovodno omrežje preko nepremičnine B. B. in da že ta okoliščina sama po sebi zanika možnost toženke, da bi lahko izvedla, kar ji nalaga sodišče. Toženka pa tudi nima vstopa v stanovanjsko hišo tožnikov, kamor bi morala vstopiti, da bi vzpostavila prejšnje stanje. Toženka dejanja tudi ne more izvesti zaradi visoke starosti in slabega zdravstvenega stanja.

Izpodbija tudi stroškovno odločitev. Sodišče bi ji moralo priznati stroške za sestavo ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe, saj je z njim uspela.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Priglašajo pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Uveljavljana kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je napaka tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. Toženka te kršitve, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ne argumentira, temveč jo le navrže. Pritožbeno sodišče pa tudi sicer kaj takega ne zazna. Nestrinjanje pritožnice z dokazno oceno določenih dokazov, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, takšne kršitve ne predstavlja, temveč gre lahko kvečjemu za grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Obrazložitev sklepa vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki se ugotavljajo v postopku zaradi motenja posesti in ga je mogoče preizkusiti, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja toženka. Sodišče je zaslišalo tožnike, priči B. B. in vpogledalo ter poleg pisne izjave toženke (ki se neupravičeno ni odzvala vabilom sodišča na zaslišanje) upoštevalo še druge dokazne listine v spisu. Izvedene dokaze je ocenilo s prepričljivimi in življenjsko sprejemljivimi argumenti, ki so razumljivi in celoviti ter jih toženka s povzemanjem dela posameznih izpovedb in z izpostavljanjem določenih okoliščin primera, kot jih vidi sama, ne omaja. Povzemanje delov izpovedb tožnikov (da se na podlagi ogleda ne da ugotoviti, katera od dveh cevi predstavlja vodovodno inštalacijo tožnikov, katera pa od toženke; da je odštevalni števec za vodo tudi v njihovi hiši) ne predstavljajo konkretizirane graje dokazne ocene. Te navedbe z ničemer ne kritizirajo pravilnosti dokazne ocene kot celote in posledično ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilne dejanske okoliščine, pomembne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, pravilno in popolno ugotovilo. Pritožbene navedbe, ki trdijo drugače, pritožbenega sodišča ne prepričajo in ne omajajo ugotovitev sodišča prve stopnje.

9. V skladu z 32. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) se rok za sodno varstvo pred motenjem posesti izteče po poteku 30 dni, odkar je posestnik izvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da so tožniki izvedeli za začetno motenje 18. 11. 2019, ko je bila (prvič) ovirana uporaba vode z zmanjšanjem pritiska vode v ceveh, nato pa nekaj dni kasneje 25. 11. 2019 s popolno prekinitvijo dobave pitne vode, zaradi česar je tožba, vložena dne 18. 12. 2019, pravočasna. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo ne le na podlagi izpovedb tožnikov, temveč tudi na podlagi listin v spisu, tudi tistih, ki jih je predložila toženka (priloge A12, B2, in B6). Sodišče prve stopnje se je opredelilo do toženkinih ugovornih trditev o prepozno vloženi tožbi, češ da so se težave s porabo vodo, torej motnje dobave vode, pojavile že 16. 7. 2019, katerim so tožniki tudi konkretizirano nasprotovali. To je razvidno iz razlogov izpodbijanega sklepa v točkah 17 - 19 in 33. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da toženka dokaznega bremena o tem, da je bil pritisk vode kritičen že 16. 7. 2019, ni zmogla, saj se neopravičeno ni odzvala pravilnemu vabljenju na zaslišanje, pisno obvestilo z dne 16. 7. 2019 pa tega ne potrjuje, saj iz njega izhaja, da je tožnikom le grozila z zaprtjem vode. Pisna grožnja toženke ne dokazuje, da je bil pritisk vode v stanovanjski hiši tožnikov že tedaj spremenjen. Njeno predvidevanje o večji porabi pitne vode s strani tožnikov samo po sebi ne predstavlja motnje v dobavi vode. V izpodbijani sodbi (v tč. 33) pa je tudi ugotovljeno1, da so tožnikom na podlagi opravljenih poizvedb na VO-KA zagotovili, da je poraba vode njihove družine normalna. Da bi se poraba vode pri tožnikih po opozorilu toženke dne 16. 7. 2017 ali po opozorilu z dne 15. 8. 2019 spremenila, toženka ni niti trdila in niti dokazovala. Kakršnekoli motnje, ki naj bi jih zaznala toženka, v dokaznem postopku niso bilo potrjene. A tudi če bi pretirana poraba vode obstajala, to še ne bi pomenilo začetka motilnega ravnanja s strani toženke. Motilno ravnanje, zaradi katerega so tožniki sprožili motenjsko pravdo, je bilo najprej delna, potem pa popolna prekinitev dobave vode.

10. Sodišče nudi varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (prvi odstavek 33. člena SPZ). Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Zato je brez pomena pritožbeno navajanje, da tožniki nimajo urejene stvarne služnosti za napeljavo vodovoda preko toženkine nepremičnine. Tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti sodišče ugodi, če ugotovi, da je bil tožnik pred motenjem posestnik sporne stvari, da je bila posest res motena, da je bil toženec tisti, ki je posest motil in da je bilo motenje samovoljno ter protipravno.

11. Bistvo pritožbe je toženkino vztrajanje pri ugovoru pasivne legitimacije. Meni, da ni dokazano, da je ona tista, ki je prekinila nemoteno dobavo pitne vode preko vodovodnega priključka. Tak očitek nima podlage v izvedenem dokaznem postopku.

Ni pritožbeno sporno, da je od stanovanjske hiše toženke, ki je priključena na javno vodovodno omrežje, speljan priključek za vodo do stanovanjske hiše, v kateri prebivajo tožniki, ki se že več kot dvajset let iz tega vodovodnega priključka oskrbujejo s pitno vodo. Na podlagi ogleda kraja je bilo ugotovljeno, da je v jašek, ki se nahaja na zasebni (toženkini) makadamski poti in ni ograjen, temveč le pokrit s (nezaklenjenim) pokrovom, speljana ena cev vodovodne napeljave, ki prihaja iz javnega omrežja. Na tej cevi je nameščen ventil za zaprtje vode, nato merilni uradni števec javnega vodovoda in nato tik za njim še en ventil. Iz uradnega števca in omenjenih ventilov se cev razdeli na dve cevi vodovodne napeljave, pri čemer sta na zgornji cevi dva ventila za zaprtje, na spodnji pa ni nobenega. Obe cevi zapustita jašek na isti lokaciji. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da bi z zaprtjem prvega omenjenega ventila na cevi javne vodovodne napeljave brez vode ostali hiši tožnikov in toženke, saj je ventil nameščen na cevi, ki je skupna obema nepremičninama. Ker toženka ni trdila niti dokazovala, da bi z zaprtjem ventila tudi njena hiša ostala brez dotoka vode, je izkustveno logično in prepričljivo, da se je z zaprtjem dveh ventilov na eni od dveh cevi (na zgornji cevi) poseglo v delovanje vodovodne napeljave, ne pa tudi v delovanje napeljave, ki poteka po drugi cevi. Glede na videno na ogledu (skice – priloga C2), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bilo tožnikom znižanje pritiska vode in nato ustavitev dotoka vode opravljena z zaprtjem ventila na zgornji cevi v spornem jašku, torej le za nepremičnino, ki vodi do hiše tožnikov. Skica prikazuje zaprtje cevi, saj sta ročki oziroma ventila v pravokotni legi, kar kaže na prekinitev dobave vode k nepremičnini tožnikov, saj na drugi cevi ni ventilov, ki bi bili zaprti, toženka pa, kot že rečeno, ne trdi, da dotoka vode v svojo hišo nima. Sodišče na kraju samem res ni moglo preizkusiti, katera od dveh cevi vodovodne napeljave služi dotoku vode v hišo tožnikov in katera v hišo toženke.2 Tudi tožnikom ni bilo znano, katera cev predstavlja dotok vode v njihovo hišo. Vendar pa je sodišče prve stopnje to lahko ugotovilo na podlagi zaznanih okoliščin, ki potrjujejo možnost zaprtja dotoka vode z ventilom (na zgornji cevi) v spornem jašku le za nepremičnino tožnikov in ne hkrati tudi za nepremičnino toženke.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka tista, ki je onemogočila tožnikom nemoteno dobavo pitne vode. V izpodbijanem sklepu je obsežno in prepričljivo pojasnjeno/obrazloženo, da je to lahko storila z zaprtjem ventilov na zgornji vodovodni cevi, ki je v jašku na njenem zemljišču. Vse to izhaja iz izčrpno izvedenega dokaznega postopka, v katerem je sodišče zaslišalo tožnike in vpogledalo v listinsko dokumentacijo. Vsakega od izvedenih dokazov je ocenilo samega zase ter v medsebojni povezavi. Pravilnost zaključka izhaja iz skrbne in natančne ocene izpovedi tožnikov, poročila policije, ki je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje,3 kot tudi dveh izjav toženke, iz katerih nenazadnje izhaja njena grožnja pa zaprtju vode, ki jo je očitno kasneje udejanjila.4 Za zaprtje posameznega ventila na vodovodni napeljavi ni bilo potrebno nobeno posebno znanje. Prepričljivo je ovrženo toženkino sklicevanje na nezmožnost zaprtja z njene strani zaradi zdravstvenih težav. Pravilnosti razlogov (v tč. 36 izpodbijanega sklepa) toženka ne uspe omajati s ponavljanjem trditev, da ji starost in zdravstveno stanje tega nista dopuščala. Zgolj na podlagi starosti toženke v času motilnih dejanj, pri čemer gre v konkretnem primeru za običajen, brez težav dostopen jašek, še ni mogoč zaključek, da toženka ni bila zmožna vstopiti v jašek in premakniti ročke ventilov. Njeno tedanje zdravstveno stanje pa tudi ni bilo takšno, da bi ji to onemogočalo. Izvid z dne 24. 5. 2021 ne dokazuje stanja, kot je bilo dve leti prej, v letu 2019, ko so bila izvršena motilna dejanja. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje (tč. 30, 31), da toženka nikomur nikoli ni dovolila posega v sporni jašek (tudi ne delavcu VO-KA, ki je po prijavi tožnikov želel preveriti razlog za s strani toženke zatrjevano povečano porabo vode tožnikov, niti policiji, ki so jo zaradi zaprtja vode poklicali tožniki), in ob dejstvu, da tudi ni konkretizirano zatrjevala, da bi tožniki ali kdor koli drug in konkretno kdaj posegel v sporni jašek, je prepričljiv sklep, da je dokazano toženka tista, ki je zaprla ventil za dotok vode v hišo tožnikov, ne glede na to, da je bil jašek sicer neovirano dostopen. Da bi si tožniki sami zaprli ventil na vodovodni napeljavi in si s tem onemogočili zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb in otežili običajno življenje (sprva so z vedri hodili k sosedu B. B. po vodo, kasneje pa so si z dodatnimi stroški le-to napeljali od soseda), ni življenjsko logično. Prav tako ni logično, da v primeru, da toženka ne bi zaprla ventila, ne bi dovolila niti policiji niti VO-KA, da bi preverili vzrok nastalih težav.

12. Pritožba neutemeljeno graja odločitev o vzpostavitvi prejšnjega stanja z utemeljitvijo, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, na kakšen način je toženka izvedla motilno ravnanje in da zato iz celotnega dokaznega postopka in iz izreka ni jasno, kaj je dolžna storiti, da bo ponovno v celoti vzpostavila prejšnje posestno stanje z nemoteno dobavo pitne vode. Obseg motenja predstavljajo dejanske ugotovitve, ki sodijo v obrazložitev. Izrek izpodbijane sodbe je vsebinsko napolnjen z obrazložitvijo. Glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa je jasno, da mora toženka dobavo pitne vode preko vodovodnega priključka, ki poteka od njene nepremičnine do tožnikove nepremičnine, zagotoviti na način, da bo ta nemotena, to pa tako, da odpre ročki oziroma ventila na (zgornji) cevi vodovodnega omrežja, ki je služi dotoku vode v hišo tožnikov. V prihodnje pa toženka ne sme motiti tožnike v nemoteni dobavi vode s takšnim ravnanjem in temu podobnimi načini/ravnanji onemogočiti, preprečevati ali omejevati dobave pitne vode.

Ker je toženka motila dobavo pitne vode z njeno prekinitvijo je sodišče pravilno nudilo tožnikom sodno varstvo. Sklep o motenju posesti je v izreku, s katerim se toženki nalaga vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja z nemoteno dobavo vode preko vodovodnega priključka, ki poteka od toženkine nepremičnine do tožnikove nepremičnine, tako, da bo nemotena dobava pitne vode za potrebe stanovanjske hiše tožnikov na omenjeni nepremičnini in da bodo tožniki lahko na enak način kot pred motenjem posesti izvrševali posest pri uporabi svoje nepremičnine z nemoteno dobavo pitne vode, glede na vsebinsko napolnitvijo v obrazložitvi, dovolj določljiv in posledično lahko izvršljiv.

13. V zvezi z vzpostavitvijo prejšnjega posestnega stanja z nemoteno dobavo vode, so neutemeljeni toženkini očitki o tem, da nima vstopa v hišo tožnikov, kamor bi po njenem mnenju morala vstopiti, da bi lahko vzpostavila ustrezno stanje. Dejstvo je, da mora tožnikom omogočiti nemoteno dobavo vode, kar je mogoče z odprtjem ustreznega ventila v jašku, stoječem/vkopanem na njeni makadamski poti. Da ga še vedno ni odprla, je potrdila na ogledu 10. 6. 2022. Če se ji je v tem času zdravstveno stanje tako poslabšalo, da ne more osebno izvršiti naloženega, to lahko stori s pooblastitvijo nekoga, da navedeno opravi namesto nje, ni pa to razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

14. Neutemeljeno toženka tudi vztraja pri nepotrebnosti motenjske tožbe oziroma nemožnosti vzpostavitve stanja, kot ji je naloženo z izpodbijanim sklepom, ker imajo tožniki že urejen nov dostop do vodovodnega omrežja. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in temu pritožba konkretno ne nasprotuje, so si tožniki v posledici zaprtja dotoka vode s strani toženke začasno uredili nov dostop z individualnim priključkom preko nepremičnine sosedov B. B. in C. B. in s tem možnost uporabe vode iz njunega vodovodnega priključka. Začasna rešitev ne pomeni, da so tožniki prostovoljno opustili posest nepremičnine z dobavo pitne vode preko priključka, ki je priključen na vodovodni priključek na toženkini nepremičnini, saj so ravno zaradi varstva te svoje posesti sprožili motenjsko pravdo. Toženka je namreč z motilnim dejanjem, s prekinitvijo dobave vode (oz. ustavitvijo dotoka vode), ki je bilo storjeno z zaprtjem ventila, v zvezi s katerim je na ogledu potrdila, da ga še ni odprla, samovoljno posegla v posest tožnikov na stanovanjski hiši (sprva jim je bistveno otežila dotedanji način izvrševanja posesti (bivanja) na nepremičnini, kasneje pa onemogočila običajno življenje v stanovanjski hiši, kot je bilo pred motilnimi dejanji). Tožniki zaradi spremembe posestnega stanja ne morejo izvrševati posesti na stanovanjski hiši na način, kot so jo pred posegi toženke.

15. Pritožnica neutemeljeno graja pravilnost odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo o tem, katera stranka nosi stroške, še ni odmerilo stroškov postopka in odločalo o njihovi potrebnosti. Kateri stroški so bili potrebni za postopek in s tem o višini potrebnih stroškov, bo odločalo s posebnim sklepom. Zato je pritožbeni očitek o tem, da je bila sestava ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 14. 2. 2020 potreben strošek postopka, saj je sodišče sklep o zavarovanju razveljavilo in zavrnilo predlog za zavarovanje, v tej fazi postopka preuranjen.

16. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, do njihovega povračila ni upravičena. Do povračila stroškov za odgovor na pritožbo pa so upravičeni tožniki. Pritožbeno sodišče jim je (ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta) za sestavo odgovora, na podlagi prve točke tar. št. 22 veljavne Odvetniške tarife, priznalo 375 točk, za materialne stroške na podlagi tretjega odstavka 11. člena OD pa 7,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR, povečano za 22 % DDV, znaša 280,00 EUR. Tako priznan strošek jim je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

1 Tega toženka v pritožbi konkretno ne izpodbija. 2 To pa zato, ker so tožniki po zaprtju vode cev v svoji stanovanjski hiši zaprli s čepom, da ne bi prišlo do poplave, če bi kdo odprl ventil v spornem jašku. 3 Policija je po opravljenem razgovoru z vpletenima strankama ugotovila, da je družini P., ki si ni uspela urediti lastnega vodovodnega omrežja, toženka vodo izklopila. 4 Razlog, zakaj je to storila, za odločitev niti ni odločilen.