Jedro

Po praksi ESČP ne more biti na kakršenkoli način prizadeto zdravstveno stanje prosilca za azil zadostna podlaga za podelitev subsidiarne zaščite, saj mora nehumano in poniževalno ravnanje dosegati določeno stopnjo intenzivnosti (resnosti), da pride v okvir določila 3. člena MKVČP. Zaradi sodne prakse ESČP je tožena stranka v konkretnem primeru, ko gre za bolezen Hashimoto, imela zakonito podlago za zavrnitev prošnje za subsidiarno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) odločila, da se prošnja prosilca z imenom A.A., državljana Japonske, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zavrne kot očitno neutemeljena.

V obrazložitvi izpodbijanega akta je tožena stranka navedla, da je prosilec živel na naslovu X., da je državljan Japonske, da ni pripadnik etnične in plemenske skupine, da je protestantske veroizpovedi, neporočen, da je njegov materni jezik japonski, govori pa tudi angleški in malezijski jezik. Nadalje je navedel, da je v kraju K. hodil 6 let v osnovno in 6 let v srednjo šolo ter tudi na univerzo in si pridobil naziv diplomirani socialni psiholog. Vojaškega roka ni služil, prav tako ni bil včlanjen v nobeno politično stranko ali organizacijo, prav tako ni nikjer zaprosil za mednarodno zaščito, tudi nobene zaporne kazni ni prestajal. V zvezi s posebnimi potrebami ali problemi je navedel, da ga malo bolijo ledvice, in misli, da je to povezano z njegovo boleznijo, saj ima slab imunski sistem. Od bližnjih članov družine, ki živijo v njegovi izvorni državi, je prosilec navedel 32-letnega brata B.B., sestro C.C., rojeno leta 1975 ter približno 60-let staro mati D.D., ki je po poklicu trgovka. Japonsko je zapustil dne 17. 12. 2009. Potem je bil na Tajskem, v Laosu, Mjanmaru, Vietnamu, Kitajski, Nemčiji, Češki republiki, Nizozemski, v Izraelu, Cipru, Jordaniji, Grčiji, Italiji in v Sloveniji, ter da je v Republiko Slovenijo v stopil po kopnem, legalno dne 16. 9. 2012 v kraju Gorica.

Prosilec je dne 19. 9. 2012 pri podaji prošnje priložil več listinskih dokumentov, ki jih tožena stranka navaja na strani 5 odločbe in sicer: Zdravniški list z dne 14. 12. 2009 izdan s strani dr. M. – bolnica K.; račun, št. 1934/12 o izposoji kolesa z dne 19. 9. 2012; internetne članke v angleškem jeziku, ki opisujejo vse znake in simptome bolezni Hashimoto; dve potrdili o rezervaciji za letalske storitve; članek o pitni vodi v angleškem jeziku (How to be sure your home water is safe), potrdilo s strani bolnice P. v angleškem jeziku; izjava v angleškem jeziku glede opisa poti, človeških odnosov, delovnega razmerja, prehrane, spolnosti, družine, druge socialne zgodovine ter profila prosilca na dan 17. 2. 2010

2. Nato se organ sklicuje na 54. in 55. člen ZMZ. Organ pravi, da je upošteval prakso Ustavnega sodišča RS (odločbe št. Up-96/09, št. Up-1970/08 z dne 9. 7. 2008, št. Up-186/07 z dne 15. 5. 2007, št. Up-240/05 z dne 21. 4. 2005 in druge). Ker prosilec niti ni uveljavljal preganjanja po Ženevski konvenciji, pristojni organ ni ugotavljal intenzivnosti preganjanja. V skladu s sodno prakso Ustavnega sodišča RS (odločbe Up-96/06, Up-1458/06, Up-2831/07 in druge) je pristojni organ tako lahko odločil v pospešenem postopku. Sklicuje se na 2., 3. in 5. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Organ je o prošnji odločal izključno na podlagi prve alineje 23. člena ZMZ (podatki in izjave iz prošnje), tretje alineje (dokaze, ki je predložil prosilec – informacije o Fukušimi in izjave o njegovi bolezni), četrte alineje (dokumentacija, ki predloži prosilec – potni list) in sedme alineje (dokumentacija, pridobljena pred vložitvijo prošnje – lastnoročna izjava in depeša Policijske postaje), s čimer je izpolnjen pogoj glede vodenja pospešenega postopka iz 54. člena ZMZ.

3. Organ ugotavlja, da je prosilec svojo prošnjo utemeljil z zdravstvenimi razlogi.

Prosilec je povedal, da je bistvo njegovega odhoda iz Japonske zdravljenje. Leta 1997 so se mu pojavili zelo hudi simptomi, da ni zmogel več delati, pravo diagnozo pa so mu postavili šele leta 2009, ko je ugotovil, da trpi zaradi Hashimoto bolezni – bolezni ščitnice. Simptomi za to bolezen so huda utrujenost in zelo slab imunski sistem. V bolnici K. je bil pregledan, vendar ni bil zadovoljen z zdravniškimi potrdili, saj so mu zdravniki ugotovili, da to ni huda bolezen in da ne vpliva na celotno telo ter ga pomirili, da nima kaj skrbeti, zato mu tudi niso predpisali antibiotikov in drugih hormonskih zdravil. Ker je bolnica K. prav specializirana za te vrste bolezni, ni šel nikamor drugam, pa tudi zelo malo je specialistov na Japonskem, ki bi bili specializirani za to bolezen. Preden so mu postavili diagnozo za Hashimoto bolezen, je bil veliko po bolnišnicah, vendar mu nikjer niso znali pomagati. Imej je težave kar 12 let, odkar so mu postavili pravo diagnozo, ves ta čas pa je bil popolnoma brez energije. Poskušal je tudi z določenimi alternativnimi medicinami, vendar se ni počutil bolje. Povedal je tudi, da je neozdravljivo bolan in da bi rad ostal v Sloveniji zaradi svoje smrtonosne bolezni. Zaradi vseh teh razlogov se je odločil zapustiti izvorno državo. Iz vsega navedenega pristojni organ meni, da so razmere, ki jih prosilec navaja kot razlog, zaradi katerega v Republiki Sloveniji prosi za mednarodno zaščito, razumljive s človeškega vidika, nikakor pa jih ni mogoče šteti za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic in ne morejo predstavljati preganjanja, kot se je uveljavilo v azilnem pravu in azilni praksi. Navedbe, da je izvorno državo zapustil izključno zaradi zdravljenja, nikakor ne predstavljajo pogojev za podelitev mednarodne zaščite ob predpostavki, da mu je zdravstvena oskrba v izvorni državi bila celo nudena s strani pristojnih organov.

4. Nadalje je prosilec navedel, da misli, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo bil ogrožen s strani družine bivšega dekleta. Povedal je, da je oče tega dekleta zelo premožen, saj ima v lasti kar dve gori, prav tako ima tudi tesne stike z japonsko in korejsko vlado. Mafija je očeta od bivšega dekleta spravila do bankrota. Bili so brez denarja, zato ga je bivša punca silila, da bi se z njo poročil, saj si je želela denar od njegove družine. Ta pritisk je bil zelo močan, nekaj časa je bilo zelo težko, obrnila se je tudi na Jakuze. Jakuze nanj neposredno niso pritiskali, so se pa neprimerno obnašali do njega, saj so ga provocirali in mu brcali vrata. Njegovo bivše dekle je privrženka New Age Gibanja, ki mu je pogosto dajala alternativna zdravila, za katera je sumil, da je v njih strup. V zvezi z navedenim ni prosilec ničesar več pojasnil, torej kako naj bi se Jakuze do nanj neprimerno obnašali, kolikokrat je imel zaradi tega težave, kje natančno se je to dogajalo niti ni navedel, ali je osebno kdaj utrpel kakšne poškodbe, ter je imel zaradi tega kakšne posledice, niti ni navedel, ali je to neprimerno obnašanje s strani Jakuzov ter tudi morebitno zastrupljanje s strani bivše punce prijavil na policijo. Tudi iz vseh priloženih člankov prosilca ni nikjer razvidno, da bi imel kakršnekoli težave s strani Jakuzov. Pristojni organ v zvezi s tem še poudarja, da se je postopek mednarodne zaščite začel na njegovo pobudo in da postopek priznanja mednarodne zaščite ni postopek, ki bi se vodil po uradni dolžnosti, ampak se vodi na pobudo vlagatelja, zato je potem on tisti, ki mora sam pojasniti okoliščine, ki so pomembne za njegov postopek. Po opisu navedenega je mogoče utemeljeno sklepati, da njegov odhod iz izvorne države ni razlog preganjanja ali strah pred preganjanjem, temveč izključno zdravstveni razlogi, na katere se prosilec tudi sam sklicuje.

5. Prosilec je v zvezi z razlogi po Ženevski konvenciji, torej ali je bil na kakršenkoli način preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno, povedal, da je bil diskriminiran, ker je pri petnajstih letih prestopil v protestantsko vero in ker je bila njegova punca Korejka. Povedal je, da je bil v mnogih državah izpostavljen provokacijam. Občutek je imel, da je kot Japonec zaničevan. Po tej nesreči v Fukušimi se ne počuti varno, deležen je bil veliko provokacij in diskriminacije. Pristojni organ na osnovi navedenih podatkov ugotavlja, da dejanja, ki jih opisuje prosilec, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, saj pripomb, da je diskriminiran, ker je moral dati osebne podatke o svoji izobrazbi pri prošnji za službo, ter da je diskriminiran zato, ker so začeli vrteti korejsko glasbo v njegovi izvorni državi, ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Prosilec tudi ni utemeljil, kakšnim provokacijam je bil izpostavljen, kdaj in koliko pogosto, prav tako ni z ničemer izkazal strah, niti ni navedel nobene konkretne okoliščine oziroma podrobnosti, ki bi kazale na njegovo ogroženost. Pristojni organ ugotavlja, da prosilec navaja dejstva, ki so nepomembna oziroma zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

6. Tožena stranka nadalje tudi ugotavlja, da v predmetni zadevi ni mogoče spregledati dejstva, da je prosilec zapustil svojo izvorno državo zaradi zdravstvenih razlogov pred dvema letoma (od 21. 9. 2012, ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito) in da je do prihoda v Republiko Slovenijo dne 19. 9. 2012 bival na Tajskem, Laosu, Mjanmaru, Vietnamu, Kitajski, Nemčiji, Češkem, Nizozemskem, Izraelu, Cipru, Jordaniji, Grčiji, Italiji, vendar v nobeni od naštetih držav ni zaprosil za mednarodno zaščito. Pristojni organ ne more spregledati dejstva, da prosilec ni nikjer zaprosil za mednarodno zaščito, saj se od osebe, ki je preganjana do te mere, da je zaradi tega morala zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, upravičeno pričakuje, da bi za pomoč zaprosil takoj, ko se za to ponudi priložnost. 7. Kot je razvidno iz policijske depeše se je prosilec dne 16. 9. 2012 prijavil v hostlu H., ki se nahaja v Ljubljani, kjer je bival do dne 19. 9. 2012, ko se je odločil, da bo zaprosil za mednarodno zaščito. Za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji je zaprosil kar tri dni kasneje, ko se je v njej že nahajal, čeprav je, kot je sam navedel, v drugih državah slišal, da je Slovenija zelo varna in urejena država in da so ljudje tukaj zelo prijazni, ter da je hrana zdrava in poceni, pa tudi uradniki so zelo korektni.

8. V zvezi z vprašanjem, ali zdravstveno stanje prosilca v povezavi z dostopom do zdravljenja v njegovi državi upravičuje podelitev subsidiarne zaščite na podlagi druge alineje 28. člena ZMZ, je tožena stranka uporabila sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in sicer sodbo v zadevi N. proti Združenemu kraljestvu, št. 26565/05 z dne 27. 5. 2008. Trpljenje, ki izvira iz naravno povzročene bolezni, fizične ali mentalne, lahko sodi pod 3. člen v primerih, ko zdravstveno stanje še poslabša ali ga utegne poslabšati ravnanje, ki izvira iz razmer pridržanja, izgona ali drugih ukrepov, za katere so odgovorni državni organi. Tretji člen se primarno uporablja, da se prepreči prisilna odstranitev ali izgon, kjer nevarnost trpinčenja v izvorni državi izvira iz namenoma izvršenih dejanj tamkajšnjih državnih organov ali nedržavnih organov, ko oblasti pritožniku ne morejo zagotoviti ustrezne zaščite.

9. Tako tujci, ki bodo prisilno odstranjeni iz države, načeloma ne morejo zahtevati pravice do prebivanja na ozemlju države pogodbenice, da bi lahko še naprej koristili zdravstveno, socialno pomoč ali druge oblike pomoči in storitev, ki jih zagotavlja država, ki tujca želi prisilno odstraniti. Samo dejstvo, da se bodo pritožnikove razmere, vključno z njegovo pričakovano življenjsko dobo, znatno poslabšale ob vrnitvi v njegovo izvorno državo, samo po sebi še ni dovolj, da bi se kršil 3. člen EKČP. Odločitev o odstranitvi resno bolnega tujca v državo, kjer so zmožnosti za zdravljenje njegove bolezni slabše kot v državi, kjer je sedaj, lahko sodi pod okvir 3. člena, vendar v zelo izjemnih primerih, pri čemer so odločujoči humanitarni vidiki. Posledica napredka v medicini v kombinaciji s socialnimi in ekonomskimi razlikami med državami je ta, da se raven zdravljenja v državah pogodbenicah in izvorni državi lahko močno razlikuje.

10. Na podlagi vsega navedenega je pristojni organ v zvezi z dostopom do zdravstvenih storitev ugotovil, da je na Japonskem zdravstveno zavarovanje centralizirano. Kot je prosilec sam navedel, je bil v bolnišnici K. s strani specialistov za tovrstno bolezen zdravstveno najmanj trikrat pregledan. Specialisti za tovrstno bolezen so ugotovili, da ne trpi za hudo boleznijo, katera se ne bi dala pozdraviti. Na podlagi navedenega nesporno izhaja, da je bil prosilec deležen zdravstvene oskrbe v svoji izvorni državi in da uživa enake pravice in obveznosti kot vsi japonski državljani. Pristojni organ je ugotovil, da se Hashimoto bolezen – bolezen ščitnice, za katero trpi prosilec, lahko uspešno zdravi v bolnišnici K. na Japonskem, ki je prav specializirana za to bolezen, in v kateri je prosilec v preteklosti že iskal pomoč, torej je nedvomno ugotovljeno, da je prosilec v svoji izvorni državi imel dostop do zdravstvenih storitev, kar je tudi razvidno iz zdravniškega spričevala z dne 14. 12. 2009, ki ga je priložil med samim postopkom. Specialisti za tovrstne bolezni so mu ugotovili, da mu zaradi te bolezni ni potrebno skrbeti, saj bolezen ne vpliva na celo telo, prav tako pa ne trpi za hudo obliko te bolezni. Navedbam, da mu specialisti brez razloga niso hoteli izdati predpisanih zdravil (antibiotikov in hormonskih živil) pa pristojni organ ne more verjeti. Če bi prosilec res trpel za tako hudo obliko bolezni, kot sam navaja, bi zagotovo dobil ustrezna zdravila zanjo, zagotovo pa bi ostal tudi v daljši zdravniški oskrbi.

11. Prosilec je v izjavi, ki jo je priložil dne 21. 9. 2012 pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, navedel tudi simptome bolezni, zaradi katero trpi. Navedel je, da je hudo utrujen, da ima hudo vrtoglavico in omotico, da ne more spati, ima težave z dihanjem, da se mu po očeh plazijo črvi, da ima včasih škilaste oči itd.; pristojni organ ne dvomi v bolezenske znake, ki jih je navedel prosilec za to bolezen, vendar pa hkrati poudarja, da tako bolna oseba, kot sam zase trdi prosilec, nedvomno ne more samostojno prepotovati toliko držav in se v njih dlje časa zadrževati. Pristojni organ utemeljeno sklepa, da njegovo bolezensko stanje ni tako resno, kot ga želi prikazati.

12. Ob upoštevanju standarda v zvezi s kršitvijo 3. člena EKČP, ki ga je postavilo ESČP v zadevi N. proti Združenemu kraljestvu, pristojni organ ugotavlja, da je primer prosilca daleč nad standardom, ki ga je postavilo ESČP. Kot izhaja iz njegovih izjav in priložene zdravniške dokumentacije, ima prosilec možen dostop do zdravstvenih storitev, kvaliteta zdravstvenih storitev pa v izvorni državi v ničemer ne odstopa od tistih, ki se prosilcu nudijo v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno pristojni organ brez dvoma ugotavlja, da prosilec ob vrnitvi v izvorno državo zaradi svojega zdravstvenega stanja ne bi bil podvržen mučenju ali nečloveškemu ravnanju ali kazni, zaradi tega tudi ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil prosilec ob priliki v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 28. člena ZMZ.

13. Ko se je zgodila jedrska nesreča v Fukušimi je bil v Laosu, vendar je takoj vedel, da se na Japonsko ne more več vrniti. Na Japonskem tudi v drugem kraju ne bi mogel živeti, saj misli, da sta hrana in pijača povsod radioaktivno kontaminirani. Pove tudi, da se ob stiku z Japonci zelo slabo počuti.

14. Kot že zgoraj navedeno lahko zdravstveni razlogi le izjemoma predstavljajo razlog za zaščito, radioaktivno sevanje na Japonskem, ki ga prosilec uveljavlja, pa ne more predstavljati takšnega izjemnega primera, saj na Japonskem kljub temu sevanju ljudje še naprej živijo nemoteno. Poleg tega prosilec takrat niti ni živel v Fukušimi oziroma v neposredni bližini niti ga takrat ni bilo v državi. Pristojni organ je od prosilca dne 4. 1. 2013 prejel informacije o sevanju v Fukušimi. Iz istih razlogov, kot so že opisani zgoraj, se pristojni organ ne bo opredeljeval do teh informacij.

15. Tožena stranka se sklicuje na to, da je tožnik navajal samo nepomembna ali zanemarljiva dejstva, prav tako ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ki jih določata 26. in 28. člen ZMZ (3. točka), poleg tega tudi brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času (5. točka), ki bi lahko bili pomembni za ugotavljanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite kot je opredeljena v ZMZ, prosilcu pa tudi ne grozi resna škoda iz druge alineje 28. člena ZMZ. Zato je pristojni organ na podlagi tretje alineje 52. člena ZMZ in ob upoštevanju 54. člena ZMZ odločil, kot to izhaja iz izreka te odločbe.

16. V tožbi tožnik pravi, da je odločitev tožene stranke preuranjena, saj pogoji za odločanje v pospešenem azilnem postopku v konkretnem primeru niso podani. Drži sicer ugotovitev tožene stranke, da je tožnik pri navajanju razlogov, zaradi katerih je zapustil svojo matično državo, navajal zdravljenje. Približno trikrat je bil pri zdravniku v K. in nikoli mu niso hoteli dati takšnih zdravil. Da je njegovo zdravstveno stanje terjalo zdravljenje s takšnimi zdravili, izhaja tudi iz dejstva, da mu je zdravnik na Tajskem dal ustrezna zdravila na recept, in sicer je dobil tako antibiotike kot tudi hormonska zdravila. Tožnik je predložil ustrezne dokaze o svojem zdravstvenem stanju, ki pa jih tožena stranka ni upoštevala. O tem, kakšno zdravljenje terja njegova bolezen, pa potrjujejo tudi članki, priloženi k tej sodbi.

Tožena stranka bi morala v zvezi s tem dejstvom postaviti izvedenca medicinske stroke (prim. 44. člen ZMZ), ki bi ugotovil, kakšne zdravstvene težave ima tožnik ter kakšno zdravljenje bi glede na ugotovljene težave moral imeti. Šele na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, bi lahko presodila, ali je bilo tožniku v njegovi izvorni državi zagotovljeno ustrezno zdravljenje. Prav tako bi morala stranka v skladu z 8. členom ZUP in upoštevajoč dejstvo, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je v izvorni državi diskriminiran zaradi protestantske vere in ljubezenskih odnosov z dekletom korejske narodnosti, preveriti oziroma ugotoviti, ali je tudi odklanjanje zdravljenja oblika in način, na katerega je tožnik diskriminiran. Tožnik bi sicer pri podaji prošnje lahko tudi sam podrobneje pojasnil povezavo med zatrjevano diskriminacijo in odklanjanjem zdravljenja, vendar kot pravni laik ne ve, katera dejstva so v azilnem postopku relativna in katera ne, zato je na toženi stranki dolžnost, da z ustreznimi vprašanji pridobi prosilčevo popolno in celovito izjavo. Poleg tega pa ima tožnik resne zdravstvene težave, navedel je, da je hudo utrujen, da ima hudo vrtoglavico in omotico, da ne more spati, da ima težave z dihanjem, da se mu po očeh plazijo črvi, da ima včasih škilaste oči, da ima težave s spominom, nejasno zavest, inp.), zato bi tožena stranka morala z izvedencem medicinske stroke ugotoviti, ali so tožnikove zdravstvene težave vplivale na odgovore tožnika pri podaji prošnje za mednarodno zaščito.

Nadalje je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito pojasnil, da ima težave tudi s strani Jakuzov. Tožena stranka tožniku očita, da ni pojasnil, kako naj bi se Jakuzi do njega neprimerno obnašali, kolikokrat je imel zaradi tega težave, kje natančno se je to dogajalo, ali je osebno kdaj utrpel kakšne poškodbe, ali je imel zaradi tega kakšne posledice ter ali je neprimerno obnašanje s strani Jakuzov in morebitno zastrupljanje s strani bivše punce prijavil na policijo. Tožena stranka tu spregleda, da je v postopku mednarodne zaščite sama dolžna ugotavljati dejansko stanje (prim. odločbo US RS Up 897/11 z dne 19. 1. 2012), zato bi tožnika morala z dodatnimi vprašanji pozvati, da svojo nepopolno prošnjo dopolni, k čemer jo zavezuje tudi 9. člen ZUP in 22. člen Ustave RS. Jakuze so namreč pripadniki organiziranih kriminalnih združb, delovanje katerih japonska oblast in policija odobrava in podpira (prim. članek Jakuze: nasilneži in kavalirji, dostopen na http://www.siol.net/svet/2012/10/yakuza.aspx). Japonska družba je zelo tradicionalno naravnana, zato ima odklanjanje tradicionalnih vrednot (odklanjanje poroke) nedvomno lahko posledice, kot jih zatrjuje tožnik (preganjanje). Tožena stranka bi zaradi ugotavljanja dejanskega stanja morala izvesti redni postopek, v katerem bi pridobila dodatna tožnikova pojasnila, ki bi jih preverila tudi z vidika splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi, katerih tožena stranka v pospešenem postopku ni upoštevala. Na tem mestu je potrebno opozoriti tudi na napačen in protispisen zaključek tožene stranke, da je tožnik kot izključni (in edini razlog) za zapustitev izvorne države navajal težave z njegovim zdravljenjem. Ker je tožnik odklanjal poroko, se je dekle obrnila na Jakuze, s strani katerih je bil nato preganjan. Bil je deležen poniževanj, zaničevanj in nasilja. Da je odločitev tožene stranke preuranjena, dokazuje tudi dejstvo, da ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja v zvezi z zatrjevano diskriminacijo. Tako bi tožena stranka skladno z 9. členom ZUP morala pridobiti izjavo o tem, kakšnim provokacijam je bil izpostavljen, kdaj in kako pogosto ter na kakšen način se kaže njegova ogroženost. Da gre za pravno relevantna dejstva, izhaja tudi iz same izpodbijane odločbe.

17. Tožnik je povedal, da je zaradi svoje protestantske veroizpovedi in povezave s korejskim dekletom izpostavljen diskriminaciji, ki se kaže npr. v tem, da ne more dobiti službe. Glede na to, da služba prinaša vir zaslužka in je v današnjem času bistveni pogoj za preživetje, na podlagi tožnikovih izjav ni mogoče zaključiti, da očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. Ustavno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da je zakonske kriterije za odločanje v pospešenem azilnem postopku treba razlagati restriktivno. Če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji (kot je v konkretnem primeru storila tožena stranka), ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje (prim. odločbo US RS Up-1187/06).

Skladno z 2. odstavkom 55. člena ZMZ prošnje za mednarodno zaščito ni dovoljeno zavrniti v pospešenem postopku zgolj na podlagi 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika, angažiranje izvedenca medicinske stroke, vpogled v članek Jakuze: nasilneži ali kavalirji, dostopen na http://www.siol.net/novice/svet/2012/10/yakuza.aspx.

18. Tudi glede obstoja resne škode je dokazna ocena tožene stranke po mnenju tožnika nepopolna, saj iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kako je tožena stranka upoštevala dejstvo, da pa je tožnik na Tajskem zdravila dobil (in to celo na recept zdravnika). V kolikor tožnikova bolezen ne bi bila tako huda, mu potem zdravil prav gotovo ne bi predpisal niti zdravnik na Tajskem.

Tožnik je tudi pojasnil in predložil dokaze, da je Japonska okužena od sevanja, kar bi v primeru vrnitve v izvorno državo usodno vplivalo na zdravstveno stanje. Tožena stranka sicer ugotavlja, da kljub sevanju ljudje na Japonskem še vedno nemoteno živijo, pri čemer ne upošteva, da gre pri tožniku zaradi njegovega zdravstvenega stanja za izjemen primer. Tožnik namreč ne sme biti izpostavljen sevanju, saj bi bilo to zanj zaradi bolezni, ki jo ima, usodno. Piti mora čisto vodo in jemati ustrezna zdravila.

Tako tožena stranka ni upoštevala dokazov, ki jih je tožnik predložil na CD-ju, niti se ni opredelila, ali je te dokaze sploh presojala in kakšno dokazno vrednost jim je naklonila. Zaradi navedenega je bila kršena tožnikova pravica do izjave v postopku, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Tožnik ugovarja tudi, da prevod izpodbijane odločbe v japonščino ni popoln in pravilen, zato ga tožnik ne razume. Glede na navedeno je prikrajšan za pravico do pravnega varstva, saj se sam ne more izjasniti glede vseh pravno relevantnih dejstev. Težave z nepravilnim prevajanjem so se pojavile tudi pri podaji prošnje. Predlaga odpravo odločbe.

19. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je bil tožnik s strani specialistov za bolezen ščitnice v bolnišnici K. najmanj trikrat pregledan. Specialisti so ugotovili, da tožnik ne trpi za tako hudo boleznijo, katera se ne bi dala pozdraviti. Navedeno je razvidno iz zdravniškega spričevala z dne 14. 12. 2009, ki ga je tožnik predložil med samim postopkom. Rečeno mu je bilo, da zaradi bolezni ni potrebno skrbeti, saj bolezen ne vpliva na celo telo, prav tako pa ne trpi za hudo obliko te bolezni. Iz zdravniškega spričevala, v katerega verodostojnost tožena stranka ne dvomi, namreč izhaja, da tožnik nima takšne oblike bolezni, da bi bila zdravila potrebna. Glede na to, da so specialisti, ki se na svoje delo dobro spoznajo, tožnika nedvoumno dobro zdravstveno pregledali (najmanj trikrat, kot je sam navedel), ni verjetno, da mu ne bi dali predpisanih zdravil in s tem ogrozili njegovo življenje. Pri tem tožena stranka tudi poudarja, da tožnik ni nikjer pojasnil, kakšnega drugega razloga, zakaj mu zdravniki ne bi hoteli izdati predpisanih zdravil. Edini razlog, zakaj ni dobil zdravil, je ta, da jih ni potreboval, saj mu niso diagnosticirali tako hude bolezni, kot si jo sam pripisuje. Tožnik tekom postopka z nobenim dokazom ni v zadostni meri izkazal, da bi bilo zaradi njegovega posebnega zdravstvenega stanja potrebno postaviti izvedenca medicinske stroke. Zdravniško spričevalo in članki o njegovi bolezni, ki jih je tožnik priložil v postopku, izkazujejo obiskovanje zdravnikov in splošne informacije o bolezni ščitnice, vendar to po mnenju tožene stranke ne opravičuje postavitve izvedenca medicinske stroke. Tožena stranka pri tem še poudarja, da tožnik pri podaji prošnje ni niti enkrat omenil, da se slabo počuti zaradi bolezni, od dne 21. 9. 2012, ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito, do danes, prav tako ni niti enkrat izrazil želje po zdravniški oskrbi in zdravilih, ki jih potrebuje. Iz vsega navedenega torej ni nobene potrebe, da bi bilo v tem konkretnem primeru mnenja izvedenca medicinske stroke potrebno. Tudi iz sodbe I Up 628/2011 z dne 9. 11. 2011 izhaja, da mora po določbi prvega odstavka 21. člena ZMZ tožeča stranka sama navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njen strah pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na navedeno je navedba tožnika, da mora tožena stranka sama ugotavljati dejansko stanje, popolnoma napačna. Tožnik se je pri tem skliceval na odločbo Ustavnega sodišča UP-897/11 z dne 19. 1. 2012, vendar tožena stranka poudarja, da iz odločbe zgolj sledi, da je pristojni organ v postopku podelitve mednarodne zaščite dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati dejansko stanje, in sicer je dolžan preverjati izjave prosilca v povezavi s splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi, kar je seveda tožbeno navedbo predstavlja v čisto drugačni luči. Tožeča stranka je v svoji tožbi opisala tudi, kdo so Jakuze in priložila članek „Jakuze: Nasilneži ali kavalirji“ in CD, na katerem se nahajajo različni spletni naslovi z vsebino in slike. Tožena stranka v zvezi z navedenim tudi opozarja na 52. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Ker tožnik v postopku izdaje upravnega akta ni predložil tega članka, čeprav bi ga nesporno lahko, saj je predložil ostalo dokumentacijo (v spisu priložen tekst 1, tekst 2 in ostala dokumentacija), naveden članek pa je bil izdan pred izdajo odločbe, in ob tem v tožbi niti ni obrazložil, zakaj tega ni storil že prej, tožena stranka sodišču predlaga, da omenjeni predlog obravnava kot nedovoljeno tožbeno novoto.

V tožbi je tožnik navedel (glej tožbo drugi odstavek, stran 2), da mu niso hoteli predpisati antibiotikov in potrebnih hormonskih zdravil, čeprav je na podlagi lastnih izkušenj, ki jih je dobil pri delu v bolnišnici, ter na podlagi literature vedel, da brez hormonskih živil ne more ozdraveti. V nadaljevanju tožbe pa je tožnik navedel, da je bil izpostavljen diskriminaciji, ki se kaže npr. v tem, da ne more dobiti službe (glej tožbo, 6 odstavek, stran 3). Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito (stran 8, prvi odstavek) pa je navedel, da je bil diskriminiran tako, da ko je dajal prošnjo za službo, je moral dati podatke o svoji izobrazbi. Navedel je, da je končal krščansko univerzo in zaradi tega ni dobil službe. Takoj za tem pa je navedel, da se je kasneje zaposlil v katoliški bolnici. Iz vsega navedenega ne moremo trditi, da je tožnik bil diskriminiran s tem, da ne more dobiti službe, saj je sam navedel, da se je zaposlil v katoliški bolnici, zato takšne navedbe, da je bil izpostavljen diskriminaciji zaradi službe, nimajo nikakršne podlage. Tožena stranka med drugim tudi meni, da je že v sami odločbi natančno in obširno pojasnila svojo odločitev, zato se na tem mestu ne bo ponovno opredeljevala do tega, hkrati pa prereka tudi ostale tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Tožnik se v času jedrske nesreče v Fukušimi sploh ni nahajal tam niti ni bil v neposredni bližini, niti ga takrat ni bilo v državi. Prav tako tožena stranka poudarja, da ljudje na Japonskem kljub temu sevanju živijo nemoteno.

Tožena stranka dodaja, da pisec tožbe ni seznanjen z vsemi okoliščinami konkretnega primera oziroma meni, da ni v zadostni meri preučil tožnikov primer. Uradna oseba se je dne 23. 1. 2013 sestala v času uradnih ur na kratkem razgovoru s tožnikom in prevajalcem, saj je tožnika zanimalo, kdaj lahko pričakuje odločitev. V ta namen je uradna oseba tožnika povprašala tudi glede predloženega CD-ja, ki ga je tožnik predložil dne 28. 12. 2012. Tožnik je v zvezi s tem povedal, da se naj v odločitvi upošteva tekst 1 in tekst 2, katera se nahajata tudi v spisu. O razgovoru in dogovoru je bil narejen tudi uradni zaznamek, katerega je tožnik tudi podpisal. Glede na vse obrazloženo iz same odločbe pa je tožena stranka tudi navedla, zakaj se ni v celoti opredelila do navedbenih informacij. Tožena stranka v zvezi s tem pojasnjuje, da tožnik pri podaji prošnje ni niti enkrat navedel, da česa ne bi razumel, prav tako ni podal tekom postopka nobenih pripomb glede prevajanja. Na začetku postopka ga je uradna oseba izrecno vprašala, če razume tolmača v celoti, kar je tožnik potrdil in dodal, da nima pripomb. Tudi na koncu prošnje za mednarodno zaščito je razvidno, da je bil tožniku zapisnik prebran in da nanj ni imel nikakršnih pripomb. Tožena stranka pa se tudi ne strinja s trditvijo, da prevod izpodbijane odločbe ni popoln. Tretji odstavek 10. člena ZMZ določa, da mora biti prosilec seznanjen z vsebino pisne odločbe v jeziku, ki ga razume. V ta jezik pa se prevedejo izrek, bistveni razlogi za odločitev in pravni pouk. Tožena stranka pa je dala v prevod vse navedeno, zato tožnik nima podlage za takšne očitke.

20. Sodišče je dne 9. 4. 2013 prejelo pripravljalno vlogo tožnika, v kateri tožnik navaja, da je bil na Japonskem zdravniško pregledan, vendar pa mu ni bilo zagotovljeno ustrezno zdravljenje. Tožena stranka se ne bi smela opreti na zdravniške izvide iz države, kjer je tožnik preganjan. Z gotovostjo bi morala ugotoviti, da mu v izvorni državi ne bi nastala resna škoda, v primeru dvoma pa je treba odločiti v korist prosilca. Izvedenec bi ugotovil, kakšno bolezen ima tožnik in kakšno zdravljenje potrebuje. Prilaga nove dokaze, ki jih ni mogel predložiti prej in sicer zdravniške izvide z dne 18. 3. 2013 in z dne 21. 3. 2013 ter izvide o zdravstvenem stanju iz Japonske. Tožnik s predložitvijo članka in CD-ja ni prekludiran. Nedotakljivost življenja in prepoved mučenja sta absolutni pravici. Na sestanku dne 23. 1. 2013 ni bil prisoten tožnikov pooblaščenec, tožena stranka pa ga ni poučila, kakšen pomen ima umik dokaznih predlogov za izid postopka.

21. Tožba ni utemeljena.

22. Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito sam navedel, da je bistvo njegovega odhoda iz Japonske zdravljenje bolezni Hashimoto (obolele ščitnice). Kar zadeva zdravljenje tožnik v tožbi ne očita toženi stranki, da je zmotno povzela njegove navedbe glede zdravljenja, zato sodišče lahko ugotovi, da pri tožniku ne gre za preganjanje v smislu odklanjanja zdravljenja iz taksativno naštetih razlogov oziroma možnih podlag za preganjanje iz Ženevske konvencije o statusu beguncev oziroma 27. člen ZMZ. Dejstvo, da je bil tožnik nezadovoljen z zdravljenjem na Japonskem, ali da mu zdravniki na Japonskem niso znali pomagati, ali pa niso hoteli pomagati iz nekega drugega razloga, kot iz razloga po 27. členu ZMZ, ne more biti podlaga za preganjanje v smislu 27. člena ZMZ. V zvezi s tem elementom odločitve o statusu begunca izpodbijana odločitev očitno nima nezakonitosti.

23. Tožnik je zatrjeval, da se mu je stanje popravilo na Tajskem potem, ko je na Tajskem dobil terapijo in se je počutil bolje. V prošnji in tožbi omenja sevanje po eksploziji jedrske elektrarne v Fukušimi in da je zaradi bolezni Hashimoto povsem neodporen na sevanje. Splošno znano dejstvo je, da Fukušima ni blizu mesta Kobe, kjer naj bi tožnik imel zadnje bivališče, in kljub navedbi, da ima na Japonskem brata, sestro in mati, ni utemeljil, da se ne bi imel kam umakniti, kjer ne bi bil neposredno – zaradi njegove bolezni – življenjsko ogrožen zaradi sevanja. To pomeni, da tožnik svoje vloge ni uspel utemeljiti do mere, ko bi bilo mogoče njegovo prošnjo šteti za zahtevek, ki ni očitno neutemeljen (t.i. arguable claim) z vidika 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Zaradi tega tudi tožena stranka ni imela dokaznega bremena, da namesto tožnika pridobi ustrezne dokaze, da sevanje iz jedrske elektrarne Fukušima tožnika življenjsko ogroža. Zdravniškega mnenja o takšni življenjski ogroženosti pa tožnik ni predložil. Glede priloženega CD-ja v upravnem postopku med strankama ni sporno, da je tožnik na razgovoru dne 23. 1. 2013 (uradni zaznamek) povedal, naj organ upošteva tekst 1 in tekst 2 . Niti na tem razgovoru niti v tožbi pa tožnik ni bil konkreten, kaj točno iz priloženih tekstov tožena stranka ni upoštevala, pa bi morala, ali kaj je morebiti napačno ocenila iz teh tekstov. V okoliščinah, ko tožnik nima zadosti utemeljene prošnje z vidika 3. člena MKVČP oziroma resne škode iz 28. člena ZMZ ali preganjanja iz 26. in 27. člena ZMZ, je večje breme na tožniku, da izkaže utemeljenost prošnje in tehtnost ter relevantnost dokazov, ki pa bi tudi morali povezati zatrjevano sevanje in vpliv sevanja s tožnikovo boleznijo.

24. Tudi, kar zadeva zatrjevano preganjanje s strani družine tožnikovega dekleta, ki je Korejka oziroma mafije Jakuze, ki naj bi ga silila, da se poroči z omenjenim dekletom, je tožnik preveč pavšalen in to, kar je navedel kot dejanja preganjanja, ne dosega potrebne intenzivnosti oziroma resnosti v smislu 26. člena ZMZ; ob tem je važno, da je tožnik v prošnji sam navedel, da je Japonsko zapustil zaradi zdravstvenih razlogov in ne zaradi siljenja v poroko z dekletom ali zaradi groženj Jakuze. Da je razlog za pobeg iz Japonske zdravljenje, je navedel tudi v lastnoročni izjavi z dne 19. septembra 2012. 25. Kot naslednji razlog za preganjanje je tožnik v prošnji omenil tudi diskriminacijo, ker je pri 15 letih prestopil v protestantsko vero in je moral pri zaposlitvi dati podatke o svoji izobrazbi. Tožnik ob podaji prošnje dne 21. 9. 2012 ni bil sam, ampak ga je zastopal predstavnik PIC-a, zato bi lahko morebitno raztresenost tožnika pri podajanju razlogov za mednarodno zaščito zmanjšal njegov pooblaščenec. Tožnik je imel svetovalko za begunce tudi tekom upravnega spora, vendar so vsi navedeni razlogi ostali tudi v fazi tožbe v upravnem sporu, čeprav so medsebojno nepovezani, razen zatrjevano odtegovanje zdravljenja in sevanje v Fukušimi.

26. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi tožene stranke v tem smislu, da je očitno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26 in 28. člen ZMZ, zato v navedenem delu ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Zgoraj navedeno pomeni, da sodišče ni upoštevalo pravne podlage za odločitev v 2. točki 55. člena ZMZ, ampak izpodbijana odločitev temelji na 3. točki 55. člena ZMZ. Dejstva, ki jih je navajal tožnik niso nepomembna in zanemarljiva in dejstvo, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito po 3 dneh po prihodu v Slovenijo tudi ne more biti samostojen razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene, saj tožena stranka ni razčiščevala s tožnikom, v kateri varni državi in kdaj je tožnik imel priložnost, da bi zaprosil za mednarodno zaščito. Pravilen razlog za zavrnitev prošnje je tako v 3. točki 55. člena ZMZ, pri čemer pa glede odločitve o subsidiarni zaščiti ne more biti odločilna sodna odločba ESČP v zadevi N. proti Združenemu kraljestvu, kajti ta zadeva kot edina izstopa iz sicer ustaljene prakse ESČP, po kateri je zaščita na podlagi 3. člena MKVČP, tudi če gre za zdravstvene razloge, absolutna in ni odvisna od finančnih obremenitev in javnega interesa države gostiteljice. Namesto na zadevi N. proti Združenemu kraljestvu odločitev glede subsidiarne zaščite temelji na sodni praksi ESČP iz naslednjih zadev:

27. V primeru, da stranka ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen (arguable claim) z vidika 3. člena MKVČP, je treba uporabiti strogo presojo (D. Proti Veliki Britaniji, sodba ESČP z dne 2. 5. 1997, odst. 4; Bensaid proti Veliki Britaniji, sodba ESČP z dne 6. 2. 2001; Halkić proti Švedski, sodba ESČP z dne 27. 9. 2005; Rrustemaj in ostali proti Švedski, sodba ESČP z dne 15. 11. 2005) vseh dejstev, ki so sodišču na voljo in zlasti glede na najbolj aktualno zdravstveno stanje prizadetega (sodba ESČP v zadevi Bensaid; sodba ESČP v zadevi Salkić in drugi proti Švedski; sodba ESČP v zadevi D. Proti Veliki Britaniji, odst. 50; sodba ESČP v zadevi Halkić proti Švedski) in ne glede na to, ali bi kršitev 3. člena MKVČP izvirala neposredno zaradi dejanj državnih oblasti, ali ne (sodba ESČP v zadevi Bensaid proti Veliki Britaniji, odst. 34, sodba ESČP v zadevi Salkić in drugi proti Švedski; sodba ESČP v zadevi D. Proti Veliki Britaniji, odst. 49). V predmetni zadevi pa tožnik, kot izhaja iz zgornje obrazložitve, niti nima dovolj utemeljenega zahtevka za strogo presojo.

28. Po praksi ESČP ne more biti na kakršenkoli način prizadeto zdravstveno stanje prosilca za azil zadostna podlaga za podelitev subsidiarne zaščite, saj mora nehumano in poniževalno ravnanje dosegati določeno stopnjo intenzivnosti (resnosti), da pride v okvir določila 3. člena MKVČP. Ključno merilo v tovrstnih zadevah, na katerega se ESČP sklicuje v vseh kasnejših sodbah v primerljivih zadevah, je merilo iz sodbe v zadevi D. proti Veliki Britaniji. V zelo izjemnih primerih, v okoliščinah kot so podane v zadevi D. proti Veliki Britaniji, zaradi očitnih humanitarnih razlogov, stranka lahko uspešno uveljavlja kršitev pravice iz 3. člena MKVČP (sodba ESČP v zadevi D. proti Veliki Britaniji, odst. 54; sodba ESČP v zadevi Rrustemaj in ostali proti Švedski). Ključne okoliščine, ki so v tej zadevi ESČP vodile k ugotovitvi kršitve 3. člena MKVČP, pa so naslednje tri: šlo je za napredovano (kritično) fazo končne in neozdravljive bolezni (Ibid. odst. 51 in 53); sodišče ni imelo dokazov, da bi katerakoli oseba tožniku ob vrnitvi v izvorno državo pomagala z najnujnejšo sanitetno, prehrambeno, socialno in moralno pomočjo in v zvezi s tem tudi ni imelo dokazov, da bi tožnik dobil možnost ležanja v bolnici (Ibid. odst. 52); nobenega dvoma ni bilo, da je bil tožnik v psihološkem smislu pripravljen na smrt v družinskem in sočutnem okolju v Veliki Britaniji (Ibid. Str. 53). Čeprav je ESČP tako visok prag za ugotovitev kršitve 3. člena MKVČP, ko gre za zahtevke v zvezi z zdravstvenim stanjem tujcev, izrecno postavilo za primer, ko gre za tujca, ki je prejemal medicinsko pomoč v času prestajanja kazni, pa ESČP tega praga v kasnejših sodbah ni znižalo, ko je šlo za tujce, ki niso storili kaznivih dejanj, zaradi katerih bi prestajali kazen zapora. Tak primer je Salkić in ostali proti Švedski (sodba ESČP z dne 29. 6. 2004), kjer je šlo za vprašanje vrnitve muslimanske družine v Republiko Srbsko, pri čemer sta po mnenju psihiatričnega izvedenca 14 letni otrok, deloma pa tudi mlajši 8 letni otrok), ki sta bila potrebna kontinuiranega psihiatričnega tretmaja, trpela za hudimi psihološkimi travmami, tipičnimi za otroke s t.i. Bosanskim sindromom, ki vključujejo samomorilske znake, in bi po mnenju izvedenca vrnitev otrok v izvorno državo pomenila veliko tveganje za trajno psihološko škodo otrokoma, če bi to vrnitev sploh preživela (Ibid. točka 3). Sodišče je v tej zadevi ugotovilo, da je ranljivo zdravstveno stanje družine posledica nestabilnih življenjskih okoliščin in negotovosti glede prihodnosti in da se zdi, da so težave otrok izvirale iz dejstva, da sta jima bila njuna starša nesposobna zagotoviti varnost, podporo in nego. Ob tem pa je ESČP upoštevalo, da je družina uspela vzpostaviti kontakt s skrbstvenim centrom v BiH. ESČP je odločitev, da ne gre za kršitev 3. člena MKVČP, sprejelo ob upoštevanju dejstva, da tveganje za kršitev pravice iz 3. člena MKVČP v tem primeru ne izvira neposredno zaradi dejanj javne oblasti države podpisnice MKVČP. Enako stališče je zavzelo ESČP tudi v zadevi Halkić proti Švedski. Iz tega stališča sledi, da bi bili lahko standardi presoje potrebne intenzivnosti dejanj tveganja iz 3. člena MKVČP nižji, če bi bilo mogoče odgovornost za ta dejanja pripisati neposredno javnim oblastem države podpisnici MKVČP. V zadevi Hukić proti Švedski (sodba ESČP z dne 27. 9. 2005) je šlo za družino z otrokom, ki je imel Downov sindrom in epilepsijo (Landau-Kleffner sindrom) in je bil na Švedskem deležen rednih pregledov in določene medicinske pomoči in je bilo po mnenju zdravnika absolutno nujno, da ostane na Švedskem. Sodišče je po predhodni ugotovitvi, da je določena nega in tretman za predmetno bolezen v BiH dostopna, štelo, da samo dejstvo, da tak tretman v BiH ni na enaki ravni kot na Švedskem, ne more biti odločilno za ugotovitev kršitve 3. člena MKVČP in da Downovega sindroma ni mogoče primerjati s končno fazo neozdravljive, smrtne bolezni v smislu okoliščin iz zadeve D. proti Veliki Britaniji. Enako je ESČP štelo tudi v zadevi Rrustemaj in ostali proti Švedski, ko je odrasla članica družine trpela za zdravniško izkazano post-travmatsko stresno motnjo z elementi nagnjenja k samomoru, njeni trije mladoletni otroci pa so poznali zgolj življenje na Švedskem in so bili vanj integrirani in niso bili prej še nikoli na Kosovu.

Zaradi te sodne prakse ESČP je tožena stranka v konkretnem primeru, ko gre za bolezen Hashimoto, imela zakonito podlago za zavrnitev prošnje za subsidiarno zaščito.

29. Glede na tožbene ugovore pa sodišče utemeljitvi tožene stranke dodaja naslednje: Ne drži tožbena trditev, da tožena stranka ni upoštevala v upravnem postopku priloženih zdravstvenih potrdil, saj se je v obrazložitvi oprla na ugotovitve zdravnika na Japonskem v specializirani bolnišnici.

Izvedenec medicinske stroke v konkretnem primeru ni potreben, ker obstoj bolezni med strankama ni sporen niti ni sporno, katera zdravila so potrebna za zdravljenje; tožena stranka upravičeno in prepričljivo oporeka tožniku, da naj bi bile posledice njegove bolezni tako hude, kot trdi tožnik, glede na številna in različna potovanja tožnika po Evropi in Aziji preden je tožnik prišel v Slovenijo. Izvedenec tudi ni potreben, da bi ugotovil, ali je bolezen vplivala na odgovore tožnika, saj odgovore tožnika tožena stranka ni štela za nekonsistentne, v tožbi pa tožnik tudi ničesar ne pojasnjuje ali dodatno ne utemeljuje, tako da bi bila njegova izpoved prepričljivejša, dovolj verjetna. Tožena stranka ni imela dokaznega bremena, da ugotavlja, ali je odklanjanje zdravljenja posledica diskriminatornega odnosa do tožnika, ker je imel dekle iz Koreje ali ker je protestant. Tega tožnik v prošnji ni zatrjeval, zato to niti ni bil element v tožnikovi izpovedbi. Tožnik tudi očita toženi stranki, da bi ga morala spodbuditi, da dopolni izjavo o tem, kakšnim provokacijam je bil izpostavljen, kdaj in kako pogosto ter na kakšen način se kaže njegova ogroženost. To bi lahko imelo pravno relevantno težo, če bi tožnik v tožbi navedel, da je pomanjkljivo izpraševanje tožnika vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, za kar pa bi tožnik moral v tožbi prepričljivo in konkretno navesti, za kakšne provokacije je šlo. Tega tožnik v tožbi ni storil, zato ne gre za nezakonitost v izpodbijanem aktu.

30. Dejstvo, da je tožnik na Tajskem dobil zdravila, nima nobene zveze s tem, da bi tožnik v primeru vrnitve utrpel resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

Glede prevajanja tožnik v prošnji ni imel nobene pripombe, v tožbi ne zatrjuje, da bistveni deli odločbe niso prevedeni, tožnik pa ima ves čas postopka tudi pooblaščenca, zato mu ni poseženo v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave v povezavi s 3. odst. 10. člena ZMZ.

Glede na zelo nizko stopnjo prepričljivosti tožnika o zatrjevanem preganjanju iz štirih razlogov tudi ne drži, da bi tožena stranka morala s stopnjo gotovosti ugotoviti dejansko stanje, da ne bo prišlo do preganjanja ali resne škode v primeru vrnitve.

Tožnik je pripravljalni vlogi predložil tudi zdravniško potrdilo o vrtoglavici. Zdravniški potrdili datirata na 18. 3. 2013 in 21. 3. 2013, vendar tožnik v pripravljalni vlogi ne navaja, kaj z zdravniškimi potrdili dokazuje v povezavi s tožbo v upravnem sporu. Sodišče je o tožbi prvič odločilo že 27. 3. 2013, vendar še ni poslalo sodbe strankama, ko je dne 9. 4. 2013 prejelo pripravljalno vlogo z omenjenima zdravniškima potrdiloma. Zdravniški potrdili sta izdani 18. 3. 2013 in 21. 3. 2013 in tožnik v pripravljalni vlogi ne navaja, zakaj ju je sodišču poslal šele 8. 4. 2013. Nesporno in očitno gre za potrdili o stanju nenadne vrtoglavice, kar pa glede na zgoraj navedeno sodno prakso ESČP pomeni, da ne gre za okoliščine v zvezi z 3. členom MKVČP oziroma tožnik, kot že rečeno, v pripravljalni vlogi tega niti ne zatrjuje. Zaradi vložene pripravljalne vloge je sodišče ponovno odločilo o zadevi dne 17. 4. 2013 in v zvezi z zdravniškimi potrdili še pripominja, da bo tožnik v primeru pravnomočne zavrnilne odločbe o prošnji za mednarodno zaščito imel rok za prostovoljno zapustitev Slovenije po Zakonu o tujcih in v primeru prisilne odstranitve, ki bi lahko ogrozila njegovo zdravstveno stanje, bo varovan z določbo 3. alineje 2. odstavka 73. člena ZTuj-2. Po tej določbi se zadrževanje v Sloveniji dovoli tujcu, če zdravnik zaradi tujčevega zdravstvenega stanja odsvetuje takojšnjo odstranitev iz države.

31. Tožnik je sicer predlagal, naj ga sodišče zasliši. Vendar v takih okoliščinah sodišče ne vidi potrebe za izvedbo glavne obravnave, kajti tožnik ni utemeljil, kako bi lahko glavna obravnava, zaslišanje tožnika, ali kateri koli drug konkreten dokaz pomembno vplivala na odločitev, zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je tožnikove navedbe upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, pogoj iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1 pa tudi ni izpolnjen, zato je sodišče odločilo na seji.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).