Jedro

Če se kateri od dedičev ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo premoženja, se tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, v skladu z določbo 110. člena ZD štejejo za darila. Zato se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Zakonsko domnevo, da je v takem primeru šlo za darilo, je seveda mogoče izpodbiti. Prav to je toženki v obravnavani zadevi tudi uspelo. Dokazala je, da je bila izročilna pogodba z dne 18.4.1975 odplačne narave, saj iz dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč izhaja, da je vrednost njenih obveznosti po tej pogodbi znatno presegla vrednost prejetega premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožnici kot nujni dedinji po svojih starših upravičeni vsaka do 1/16 premoženja, izročenega z izročilno pogodbo z dne 18.4.1975 toženki, kar je slednja dolžna priznati, da se zato navedena izročilna pogodba razveljavi glede skupaj 2/16 in da je toženka dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, sposobno za prenos lastninske pravice na vsako od tožnic do 1/16 na izročenih nepremičninah. Glede na uspeh v pravdi je še odločilo, da morata tožnici povrniti toženki njene pravdne stroške. Tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo o stroških pritožbenega postopka.

Tožnici v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata ugoditev reviziji, razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker ni bila pravilno ovrednotena vrednost zemljišča ob smrti izročevalca. Parcela, ki jo je toženka podarila sosedi in na kateri sedaj že stoji hiša, je bila že pred smrtjo izročevalca gradbena parcela, saj je že tekel ustrezen postopek za spremembo namembnosti zemljišča, ker sta na njem želela graditi drugotožnica in njen mož, s tem pa se je v začetku strinjal tudi oče - izročevalec. Sodišči bi morali upoštevati vse koristi, ki jih je imela toženka kot prevzemnica posestva, torej tudi vrednost posekanega lesa, vrednost očetove pokojnine, ki jo je delno takrat prejemala od očeta, bratovi dohodki, s katerimi je razpolagala toženka, pa so tudi znatno presegali njegove potrebe. Tožnici poudarjata, da sta edini od bratov in sester, ki iz izročenega posestva nista prejeli ničesar, ostali sorojenci pa so prejeli določeno vrednost in se odpovedali vsem zahtevkom iz izročenega premoženja. Posebej tožnici še opozarjata, da jima je bilo onemogočeno sodelovanje pri ogledu posestva. Če bi bil izvedenec objektiven, bi moral zahtevati od toženke, da dopusti navzočnost tožnic. Sodišči nista upoštevali prejšnjih, pred sklenitvijo izročilne pogodbe toženki izročenih prejemkov.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ob uradnem preizkusu sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Če je revizijske trditve v zvezi z izvedencem razumeti kot dvom v njegovo nepristranost in s tem obstoj pogojev za njegovo izločitev, torej vsebinsko očitanje relativne kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi z 254. členom ZPP, je potrebno revidentkama odgovoriti, da take procesne kršitve v pritožbi nista uveljavljali, zato je glede na 1. in 2. točko prvega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ne moreta več uveljavljati, da pa se tudi sicer izločitev izvedenca glede na prvi in šesti odstavek 354. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 73. člena ZPP lahko uveljavlja le do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. Vsebinskim ugovorom proti izvedeniškemu mnenju je izvedenec odgovoril v dveh dopolnitvah, tožnici pa novega izvedenca nista predlagali.

Tudi sicer revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnici v reviziji z nekaterimi od svojih trditev poskušata doseči prav to. Taka je na primer njuna (tudi sicer le pavšalna) trditev o neupoštevanju prejemkov, ki naj bi jih toženka dobila od staršev že pred sklenitvijo izročilne pogodbe. V tem delu gre za nedopustno revizijsko novoto. Enako velja za trditev, da naj bi bratovi dohodki, s katerimi je razpolagala toženka, znatno presegali njegove potrebe. Ta trditev je poleg tega še v nasprotju s podatki iz spisa.

Ker v reviziji ni mogoče izpodbijati odločilnih dejanskih okoliščih, kot so bile ugotovljene v postopku pred nižjima sodiščema, je na te ugotovitve vezano tudi revizijsko sodišče. V obravnavani zadevi sta nižji sodišči ugotovili, da je bila vrednost z izročilno pogodbo z dne 18.4.1975 izročenega premoženja po stanju na dan izročitve in cenah na dan sestave izvedeniškega mnenja 8,561.580,00 SIT, vrednost 14 letne oskrbe in nege obeh staršev, vrednost dosmrtne oskrbe prizadetega brata in višina toženkine izgube, ker je morala opustiti zaposlitev, pa 13,719.212,00 SIT.

Revizija materialnopravno zmotno uveljavlja, da bi pri oceni zemljišča, ki ga je toženka kasneje podarila sosedi, bilo potrebno upoštevati stanje tega zemljišča v času smrti izročevalcev. Pomembno je stanje v času izročitve celega posestva, v katerem je zajeto tudi kasneje tretjemu podarjeno zemljišče. To jasno izhaja iz 30. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD). Da bi bilo to zemljišče že v letu 1975 stavbno, ni bilo nikoli zatrjevano, saj tudi iz trditev revizije vsaj posredno izhaja, da je tako postalo po smrti izročevalcev, pa tudi priča J. K. je potrdil, da je bil prejšnji postopek za spremembo namembnosti zemljišča ustavljen, ker se je oče premislil (listovna št. 90 spisa).

Dejstvo, da je oče toženki dajal polovico svoje pokojnine, v postopku niti ni bilo prerekano, saj se je za to v sami pogodbi tudi zavezal. Podobno velja glede kasnejših prejemkov v popolno oskrbo prevzetega brata, ki teh prejemkov v času sklepanja pogodbe še ni imel (priloga pod B1 spisa). Prav to je bil tudi razlog, zakaj je bila vrednost pomoči obema staršema in bratu tako nizko ocenjena. Izvedenec je ob koncu svojega mnenja (listovna št. 68 spisa) posebej poudaril, da je ocenjeval dela, kot so navedena v izročilni pogodbi, torej kuhanje, čiščenje, pranje, likanje, pomoč in nega pri onemoglosti itd. in da je izračun sestavil na podlagi predpostavke, da so vsi prejemki v obliki pokojnine za očeta (dejansko le 1/2) in za brata služili za redne stroške življenja, torej za hrano, ogrevanje, elektriko, obleko, obutev itd. Obe nižji sodišči sta s pravilnimi razlogi zavrnili ugovor obeh tožnic, da bi bilo potrebno upoštevati vrednost posekanega lesa. Tako upoštevanje bi bilo nerealno zaradi strme lege gozdov, stanja v času izročitve in ugotovitve, da so bila posamezna gozdna jedra tudi pomlajena. Pri tem sta obe sodišči še dodatno poudarili, da upoštevanje te vrednosti tudi sicer ne bi vplivalo na drugačno odločitev.

Glede na prej povzete odločilne dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč sta materialnopravno pravilni in skladni z določbo 110. člena ZD odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe obeh tožnic ter odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njunega tožbenega zahtevka. Če se kateri od dedičev ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo premoženja, se tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, v skladu z navedeno zakonsko določbo štejejo za darila. Zato se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Zakonsko domnevo, da je v takem primeru šlo za darilo, je seveda mogoče izpodbiti. Prav to je toženki v obravnavani zadevi tudi uspelo. Dokazala je, da je bila izročilna pogodba z dne 18.4.1975 odplačne narave, saj iz dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč izhaja, da je vrednost njenih obveznosti po tej pogodbi znatno presegla vrednost prejetega premoženja. Revizijsko zatrjevana okoliščina, da sta tožnici edini, ki od staršev nista prejeli ničesar, na drugačno odločitev ni mogla vplivati.

Ker uradno upoštevni in v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo revizijo obeh tožnic na podlagi 393. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov obeh tožnic.