Jedro

Dejstvo, da je sodišče brez poziva tožeče stranke samo odpravilo pomanjkljivost v označbi tožene stranke, ni vplivalo na zakonitost sklepa.

Odložena izvršitev sklepa o izvršbi, ki je izdan na podlagi menice, ni ovira za zavarovanje terjatve s predhodno odredbo. V času odložene izvršbe postane namreč odločba sodišča začasno neizvršljiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o dovolitvi zavarovanja terjatve s predhodno odredbo z dne 6. 6. 2012 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 6. 6. 2012 razveljavilo v točki „sklenilo“ tako, da se besedilo navedenega sklepa v 1. točki pod rubriko sklenilo pravilno glasi: na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 123164/2010, z dne 6. 10. 2010 se zaradi zavarovanja upnikove denarne terjatve: - denarnega zahtevka v višini glavnice 188.081,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 8. 2010 dalje do plačila, - za znesek zakonskih zamudnih obresti od zneska 17.970,50 EUR od dne 31. 8. 2010 do dne 12. 9. 2010, -za stroške protesta v znesku 165,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od stroškov protesta od dne 31. 8. 2010 do dne plačila, - za stroške izvršilnega predloga v znesku 532,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 11. 2010 do dne plačila (1. točka izreka).

Odločilo je še, da v preostalem delu sklep z dne 6. 6. 2012 ostane v veljavi v zvezi s popravnim sklepom (2. točka izreka).

2. Zoper sklep se je pritožila tožena stranka, uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala višjemu sodišču, da ga spremeni tako, da ugodi ugovoru in zavrže predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe; podrejeno pa, da predlog tožene stranke zavrne. Zahtevala je še povrnitev vseh stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izrek izpodbijanega sklepa po oceni pritožbenega sodišča ni nerazumljiv, niti ne nasprotuje samemu sebi. Ker je z izdajo predhodne odredbe sodišče prve stopnje prekoračilo predlog tožeče stranke v delu, ki se nanaša na višino denarne terjatve, bi z delno ugoditvijo ugovoru moralo le razveljaviti svoj sklep v prekoračenem delu. Sodišče prve stopnje pa je izbralo drugo tehniko oblikovanja izreka, namesto da zapiše višino terjatve, za katero razveljavlja zavarovanje, je zapisalo višino terjatve, ki po razveljavitvi še ostaja zavarovana. S tem pa izrek sklepa še ni postal nerazumljiv, zato očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

5. Svoj predlog za zavrženje predloga tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe je pritožnica utemeljevala na dejstvu, da je napačno označila toženo stranko, ker je pri označbi firme tožene stranke namesto pravnoorganizacijske oblike d.d. navedla pravnoorganizacijsko obliko d.o.o.. Stališče tožene stranke, da mora sodišče prve stopnje vlogo zaradi pomanjkljivosti v označbi tožene stranke nemudoma zavreči, ni pravilno. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da firma tožene stranke ne vsebuje pravnoorganizacijske oblike d.d., vpisane v poslovni register, bi moralo vlogo vrniti tožeči stranki v popravo (108. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje res ni uporabilo določbe procesnega zakona o vrnitvi vloge v popravo, pač pa je samo označilo dodatno sestavino firme, kot ta izhaja iz podatkov poslovnega registra, kljub temu pa bistvena kršitev določb postopka s tem ni podana. Dejstvo, da je brez poziva tožeče stranke samo odpravilo pomanjkljivost v označbi tožene stranke, ni vplivalo na zakonitost sklepa. Vplivalo bi le, če bi zdržalo stališče tožene stranke o tem, da se nerazumljive in nepopolne vloge takoj zavržejo, ki pa kot je že rečeno, nima podlage v procesnem zakonu.

6. Poleg tega je tožena stranka uveljavljala bistveno kršitev določbe 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje z izdajo predhodne odredbe odločilo (drugače) o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno odločeno s sklepom II Ip 4352/2010 z dne 2. 3. 2011. Z navedenim sklepom je Višje sodišče v Ljubljani ugodilo pritožbi dolžnika in sklep VL 123164/2010 z dne 21. 10. 2010 spremenilo tako, da se predlogu dolžnika ugodi in izvršitev sklepa o izvršbi VL 123164/2010 z dne 6. 10. 2010 z blokado dolžnikovih sredstev na kateremkoli računu dolžnika v višini obveznosti sklepa o izvršbi in izplačilom upniku pred pravnomočnostjo navedenega sklepa o izvršbi odloži do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku.

7. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje izdalo sklep o izvršbi na podlagi menice (VL 123164/2010 z dne 6. 10. 2010), ki ga je po delnem ugovoru dolžnika razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba za znesek glavnice 188.081,88 EUR s pripadki (sklep z dne 21. 10. 2012). Odločilo je, da bo o tem zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem.

8. Na vprašanje, ali je tudi v tej situaciji, torej po pravnomočnosti sklepa, s katerim sodišče razveljavi sklep o izvršbi v dovolilnem delu, mogoče uporabiti določbe ZIZ o zavarovanju terjatev s predhodno odredbo, je sodna praksa (primerjaj sklepe II Ips 14/2010, II Ips 433/2010) že zavzela stališče, da tudi za tak primer ZIZ v poglavju o zavarovanju terjatev predvideva možnost izdaje predhodne odredbe, če so za to podani zakonski pogoji. V delu, v katerem v pravdo preide obravnavanje tožbe (prej predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine), po postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (2. odstavek 62. člena ZIZ), se ne uporabljajo več določbe ZIZ o izvršbi, razen v delu, ki se nanaša na zavarovanje.

9. Sklep o izvršbi z dne 6. 10. 2010 v delu, v katerem dolžniku nalaga plačilo terjatve 188.081,88 EUR s pripadki, ni bil razveljavljen. Razveljavljen je bil le v delu, v katerem je dovoljena izvršba, poleg tega pa je bila izvršba v konkretnem primeru tudi odložena za čas do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku. Odložena izvršitev sklepa o izvršbi, ki je izdan na podlagi menice, ni ovira za zavarovanje terjatve s predhodno odredbo. V času odložene izvršbe postane namreč odločba sodišča začasno neizvršljiva. Do izpolnitve pogojev njene izvršljivosti pa ima sodišče možnost izdati predhodno odredbo v skladu z določbo 1. odstavka 257. člena ZIZ. S pravnomočnim sklepom odložena izvršba torej ni ovira za izdajo sklepa o predhodni odredbi.

10. Prepoved izplačila denarnih sredstev na računu pri pooblaščeni organizaciji za plačilni promet je vrsta predhodne odredbe (4. točka 1. odstavka 260. člena ZIZ), na podlagi katere je prepovedan prenos sredstev v določeni višini z dolžnikovega računa, razen za poravnavo terjatve. Pri tej vrsti zavarovanja gre za dejanje, ki v primerjavi z izvršbo na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet pomeni le predhodni del oprave izvršbe (primerjaj s 1. odstavkom 138. člena ZIZ), saj v primeru zavarovanja s predhodno odredbo sodišče organizaciji za plačilni promet ne odredi tudi izplačila zneska upniku, kot to stori pri izvršbi. Zato predhodna odredba nima učinka rubeža in prenosa v izterjavo, kot jo ima sklep o izvršbi (4. odstavek 138. člena ZIZ). S tem pa tudi v odložene učinke sklepa o izvršbi ne posega. O odlogu je sodišče odločilo na predlog dolžnika (71. člen ZIZ) in sicer za čas trajanja pravdnega postopka. Če se po pravnomočni odločitvi v pravdnem postopku izvršba lahko nadaljuje (75. člen ZIZ), jo sodišče nadaljuje. Glede na negotov izid postopka zakon daje upniku pravico, da s predhodno odredbo doseže zavarovanje svoje denarne terjatve na podlagi odločbe domačega sodišča, ki še ni izvršljiva, torej tudi v primeru, če odločba začasno ni izvršljiva zato, ker je izvršba odložena.

11. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo še drug pogoj iz 257. člena ZIZ, torej ali obstoji verjetna nevarnost, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. Ker se predlog za predhodno odredbo opira na sklep o izvršbi na podlagi menice, zoper katerega je dolžnik pravočasno ugovarjal, upniku nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve precej otežena, ni bilo treba izkazati, ker se po določbi iz 1. točke 258. člena ZIZ predvideva, da je podana.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovorne navedbe tožene stranke o njenem poslovanju in dobrem premoženjskem stanju, iz katerih naj bi izhajalo, da tožeča stranka, v kolikor uspe v pravdi, ne bo imela nobenih težav z izterjavo terjatve iz dolžnikovega premoženja. S temi trditvami je toženec poskušal izpodbiti zaključke sodišča prve stopnje o izkazanem drugem pogoju iz 1. odstavka 257. člena ZIZ za izdajo predhodne odredbe. Navedena dejstva tudi po oceni pritožbenega sodišča niso relevantna v zvezi z zakonsko domnevo iz 1. točke 258. člena ZIZ, na katero je sodišče prve stopnje oprlo odločitev. Citirana zakonska domneva se nanaša na dejstvo, da je upnikov položaj precej otežen že zato, ker je dolžnik vložil pravočasen ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi menice. Z nadaljevanjem postopka v pravdi se je čas poplačila odmaknil v bodočnost; to pa za meničnega upnika že po zakonu, avtomatično pomeni otežene pogoje izterjave v primerjavi s pogoji, ki bi jih imel, če ugovor ne bi bil vložen. Ali bo izvršba tudi onemogočena ali ne, v tem primeru ni pomembno. Če ugovor ne bi bil vložen, bi se izvršba na denarna sredstva izvršila še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, tako kot to ugotavlja tudi toženec sam v pritožbi. Tega dejstva niti ni poskušal izpodbiti; v pritožbi pa tudi ne uveljavlja, da menica, na podlagi katere je izdan sklep o izvršbi, ne izpolnjuje pogojev, da bi bila verodostojna listina. To pa pomeni, da dejstev, pomembnih za izpodbitje domnevne baze niti ni zatrjeval. Zato njegovi pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo zavzetega stališča o neizpodbojnosti domneve nevarnosti iz 1. odstavka 257. člena ZIZ, za rešitev tega primera niso relevantni.

13. Tožena stranka neuspešno tožeči stranki odreka pravni interes za predlagano vrsto predhodne odredbe z navedbami, da na računu teh sredstev nima. Pravni interes glede predlagane vrste predhodne odredbe je podan že po zakonu, ki tako vrsto predhodne odredbe predvideva (4. točka 1. odstavka 260. člena ZIZ). V kolikor pa meri na ekonomski interes, lahko tožena stranka zato, da prepreči nastanek možnih posledic, ki jih zatrjuje v pritožbi, s pologom zneska zavarovane terjatve pri sodišču sama doseže ustavitev postopka z izdano vrsto predhodne odredbe (1. točka 1. odstavka 264. člena ZIZ).

14. V sklepu o izdaji predhodne odredbe je sodišče prve stopnje odločitev o priznanih stroških zavarovanja tožeči stranki obrazložilo in tudi navedlo pravno podlago za odločitev - 5. odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ. Čim pa je tako, toženi stranki ni bilo dolžno še v sklepu o ugovoru ponoviti pravne podlage, na katero je oprlo odločitev o stroških zavarovanja. V kolikor bo postopek s predhodno odredbo ustavljen na podlagi 3. točke 1. odstavka 264. člena ZIZ, na katero se sklicuje pritožnica, pa bo lahko od upnika zahtevala stroške, ki ji jih je povzročil s tem, da je bila dovoljena in izvršena predhodna odredba (3. odstavek 264. člena ZIZ), imela bo pa tudi pravico od upnika zahtevati povrnitev prizadejane škode (4. odstavek 264. člena ZIZ).

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (smiselna uporaba določbe 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).