Jedro

Premoženje pokojnega A.A., ki je bilo zaplenjeno na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a, je v državno last prešlo že z objavo tega normativnega akta v uradnem glasilu, to je 6. 2. 1945. V tem smislu so vse kasneje izdane odločbe zaplembnih komisij in vpisi v zemljiško knjigo le deklaratorne narave, v postopkih vračanja odvzetega premoženja pa imajo pomembno vlogo, saj je na njihovi podlagi mogoče ugotoviti, za katere osebe je tedanja oblast štela, da so izpolnjevale pogoje iz 1. oziroma 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a in jim je bilo zato premoženje odvzeto na tej podlagi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Maribor je dne 15. 1. 2013 izdala dopolnilno odločbo št. 321-191/93-205 (7002), s katero je odločila, da se upravičencu A.A., umrlemu 15. 5. ..., ob podržavljenju državljanu SR Slovenije in SFRJ, določi odškodnina v višini 2.811,00 DEM, v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d., za nepremičnine parc. št. 23, parc. št. 296 in del parc. št. 297, ob podržavljenju pripisane vl. št. 189 k.o. … (1. točka izreka); določila je zavezanca za plačilo odškodnine - Slovensko odškodninsko družbo d.d. Ljubljana, v nadaljevanju SOD (2. točka izreka); postavila skrbnika za posebni primer za začasno upravljanje s premoženjem (3. točka izreka) in odločila, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da so bile A.A. z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Mariboru, opr. št. 32/45 z dne 29. 8. 1945, v zvezi z odločbo Okrožne zaplembene komisije v Mariboru, opr. št. 1318/45 z dne 10. 1. 1946, podržavljene nepremičnine navedene v 1. točki izreka. Podržavljene so bile na podlagi Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju Odlok AVNOJ-a), zato je izkazana pravna podlaga za denacionalizacijo iz 20. tč. prvega odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). V postopku denacionalizacije ni sporno, da je bila odločba o zaplembi premoženja izdana po smrti prejšnjega lastnika A.A. in se je glasila na njegovo ime. Izdana je bila na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a, zaradi česar se šteje, da je njegovo premoženje prešlo v državno last že po samem Odloku AVNOJ-a, 6. 2. 1945. Ker je bil A.A. ob podržavljenju premoženja živ, je upravičenec do denacionalizacije, pravni nasledniki pa bodo določeni s sklepom o dedovanju pristojnega okrajnega sodišča, po končanem zapuščinskem postopku. Prav tako je bilo v postopku upoštevano dejstvo, da je bilo državljanstvo A.A. ugotovljeno z odločbo Upravne enote Maribor št. 213-33/2007-10 (9301) z dne 16. 4. 2007. V skladu s 65. členom ZDen je predmetno zadevo obravnavala strokovna komisija dne 27. 11. 2012 in istočasno sprejela spremembo poročila o spremenjenem dejanskem stanju.

3. Tožeča stranka v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Navaja, da je bila izdana na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sklicuje se na navedbe drugostopenjskega organa, Ministrstva za kmetijstvo in okolje, ki je v obrazložitvi odločbe št. 490-1872013/3 z dne 2. 12. 2013, s katero je zvrnil pritožbo zoper prvostopenjski akt, ugotovil, da je A.A. umrl 16. 1. ..., premoženja pa naj mu bilo odvzeto 6. 2. 1945. Obrazložitev izreka odločbe z dne 2. 12. 2013 je tako v nasprotju z dejanskimi okoliščinami, saj je A.A. umrl 15. 5. .... Odločba je tudi nerazumna, oziroma v nasprotju s spisovno dokumentacijo. Premoženje je bilo zaplenjeno otrokoma A.A., tožeči stranki v tem sporu.

4. Tožeča stranka nasprotuje tudi trditvi, da je premoženje prešlo v državno last na podlagi Odloka AVNOJ-a. Ni dvoma, da je akt o podržavljenju odločba Okrajne zaplembene komisije v Mariboru 32/45 z dne 29. 8. 1945 in odločba Okrožne zaplembene komisije 1318/45 z dne 10. 1. 1946. Navedeno potrjuje tudi pregled zemljiške knjige, saj je do spremembe zemljiškoknjižnega stanja prišlo na podlagi zaplembene odločbe z dne 29. 8. 1945. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

6. Odgovor na tožbo je sodišču posredovala tudi stranka z interesom Miroslava Breg. Vse tožbene navedbe kot neutemeljene zavrača. K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja:

9. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da ni sporno, da je bilo premoženje, ki je premet vračanja, podržavljeno na podlagi Odloka Avnoj-a, niti ni sporno, da sta bili v tej zvezi izdani odločba Okrajne zaplembene komisije v Mariboru, opr. št. 32/45 z dne 29. 8. 1945, v zvezi z odločbo Okrožne zaplembene komisije v Mariboru, opr. št. 1318/45 z dne 10. 1. 1946. Med strankama upravnega spora je sporno vprašanje, kdaj je prešlo podržavljeno premoženje v državno last. 10. Sodišče soglaša s pravno presojo prvostopenjskega organa, da je premoženje pokojnega A.A., ki je bilo zaplenjeno na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a, v državno last prešlo že z objavo tega normativnega akta v uradnem glasilu, to je 6. 2. 1945. V tem smislu so vse kasneje izdane odločbe zaplembnih komisij in vpisi v zemljiško knjigo le deklaratorne narave, v postopkih vračanja odvzetega premoženja pa imajo pomembno vlogo, saj je na njihovi podlagi mogoče ugotoviti, za katere osebe je tedanja oblast štela, da so izpolnjevale pogoje iz 1. oziroma 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a in jim je bilo zato premoženje odvzeto na tej podlagi. Gre za pravno stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS že večkrat obravnavalo in zavzelo stališče, da gre v takem primeru za podržavljenje ex lege.

11. Glede na zgoraj navedeno, je bilo upoštevaje stališče uveljavljeno v ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava kot neutemeljen (npr. X Ips 166/2008).

12. V nadaljevanju sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ svojo odločitev oprl tudi na podatek o smrti A.A. (15. 5. ...), ki izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru, Enota Maribor, št. N 16/1992 z dne 17. 7. 2012 in ki med strankami upravnega spora ni sporen.

13. Glede na ugotovitev iz 11. točke obrazložitve te sodbe, ki se nanaša na datum prehoda podržavljenega premoženja v državno last in nesporno ugotovitev, da je A.A. umrl 15. 5. ..., sodišče ugotavlja, da je bilo premoženje iz 1. točke izpodbijane odločbe podržavljeno A.A. To nadalje pomeni, da je bila pravilna tudi ugotovitev prvostopenjskega organa, da A.A., na podlagi 10. člena ZDen šteje za denacionalizacijskega upravičenca. Na pravilnost te ugotovitve, pa po presoji sodišča ne vpliva napačno navajanje datuma smrti v obrazložitvi drugostopenjske odločbe, saj gre za očitno napako, ki bi jo glede na listine priložene upravnemu spisu bilo mogoče popraviti tudi s sklepom o popravi pomote.

14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, zato je tožbo na podlagi prvega prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

15. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.