Jedro

Določba 2. odstavka 64. člena ZDen, po kateri je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša, velja predvsem za pravne naslednike denacionalizacijskega upravičenca. Ker pa je tožnica kot denacionalizacijska upravičenka svojo zahtevo vložila prepozno, se ne more, ko gre za varovanje individualne pravice, sklicevati na pravočasno dano zahtevo osebe, ki ni njena pravna naslednica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.7.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo, ugodila pa pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD) ter odpravila odločbo Upravne enote Š.L. z dne 27.12.1999, zahtevo tožnice za denacionalizacijo pa zavrnila. Z navedeno odločbo je upravna enota tožnici kot upravičenki priznala odškodnino v obliki obveznic SOD v višini 19.263,49 DEM, skupaj z obrestmi v skladu s 7. odstavkom 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), v preostalem delu pa zahtevo zavrnila (1. točka izreka) ter odločila, da stroške postopka nosi tožnica (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 2. odstavek 64. člena ZDen. Navaja, da tožničina zahteva za denacionalizacijo ne izpolnjuje že formalnih pogojev za denacionalizacijo, saj ni bila pravočasna, zaradi česar je tožnici pravica do denacionalizacije ugasnila. Ob nespornem dejanskem stanju, ki ga izrecno zatrjuje tudi tožnica v tožbi, po presoji sodišča prve stopnje M.P. kot pravna naslednica za vrnitev premoženja pokojnemu A.O. ni upravičena za uveljavljanje denacionalizacije za sporno parcelo, katere vrnitev je zahtevala tožnica. M.P. ni upravičena zahtevati vrnitve sporne parcele v korist tožnice, ker med njo in tožnico ni take pravne vezi in zato pravočasne zahteve M.P. ni mogoče šteti v korist tožnice v smislu 2. odstavka 64. člena ZDen.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS in predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je izpodbijana sodba zelo toga, strogo formalnopravna in ne upošteva dejstva, da ima pravico do vrnitve odvzetega premoženja. Ni sporno, da je bilo tožnici odvzeto premoženje. Zato je upravičena do denacionalizacije odvzetega premoženja. Sporno je, ali je bil zahtevek za denacionalizacijo vložen pravočasno ali ne. Upravno sodišče in upravni organ sta zavzela stališče, da je zahtevek za denacionalizacijo prepozno vložen, ker se priglasitev tožnice z dne 29.8.1994 k zahtevku, ki ga je pravočasno vložila M.P., ne upošteva. M.P. je tožnici priznala status stranke v denacionalizacijskem postopku, zahtevek, ki ga je v svojem imenu vložila, se lahko šteje, da ga je vložila tudi v imenu tožnice, kar je upravni organ prve stopnje tudi priznal. Če se z ZDen želi doseči popravo krivic, ki so bile storjene z zakonom o nacionalizaciji in na njegovi podlagi s prisilnim odvzemom premoženja, bi se morala določba 2. odstavka 64. člena ZDen tolmačiti širše in v korist prizadetih strank in ne v korist države. Z drugačno odločitvijo se strankam, katerim je bila že storjena krivica, ta krivica še enkrat ponavlja. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, ker je izdalo sodbo brez glavne obravnave. Tožnici ni bila dana možnost, da na glavni obravnavi sodišču predloži vse dokaze in dejstva, ki so pomembna za odločitev in bi bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica svoje zahteve za denacionalizacijo ni vložila v z ZDen določenem roku, torej do 7.12.1993. Kot tudi sama navaja v svoji pritožbi, je bil njen zahtevek na vračilo zemljišča s parcelno št. 597/5 k.o. S. vložen dne 29.8.1994. Prav tako ni sporno, da je navedeno zemljišče na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 15.3.1941, sklenjene s prejšnjim lastnikom A.O. kot prodajalcem, postalo njena last, vendar do prepisa lastništva v zemljiški knjigi ni prišlo. Zato je v odločbi o podržavljanju Občinskega ljudskega odbora Š.L. z dne 17.8.1959, naveden kot lastnik zemljišča A.O. Na podlagi odločbe z dne 12.6.1962 pa je bila določena odškodnina prav tožnici. Denacionalizacijski postopek tudi za vračilo zemljišča s parcelno št. 597/5, poleg parcelne št. 597/6 k.o. S., je sicer vložila M.P. pravna naslednica A.O. kot denacionalizacijska upravičenka, s katero tožnica nima drugih pravnih povezav. Ker M.P. v obravnavani zadevi ni bila upravičenka za vrnitev parcelne št. 597/5 k.o. S., ki jo je njen pravni prednik A.O. prodal tožnici v letu 1941, njena pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo ne pomeni izpolnitve pogoja iz 2. odstavka 64. člena ZDen. Denacionalizacijska upravičenka bi bila, v primeru pravočasno podane zahteve za denacionalizacijo sporne parcele, le tožnica, saj gre za varovanje individualne pravice.

Določba 2. odstavka 64. člena ZDen, po kateri je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša, velja predvsem za pravne naslednike denacionalizacijskega upravičenca. M.P. pa po podatkih spisov ni pravna naslednica tožnice, niti tega tožnica ne zatrjuje. Zato je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča tožničina zahteva za denacionalizacijo vložena prepozno. To pa sta pravilno ugotovila tudi sodišče prve stopnje in tožena stranka.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave, ki je tožnica v tožbi niti ni zahtevala. Ni podana kršitev določbe 4. odstavka 72. člena ZUS, saj gre v zadevi za pravno vprašanje in izdaja sodbe brez glavne obravnave ni vplivala na njeno zakonitost in pravilnost. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.