Jedro

V skladu z določilom 3. člena ZUKZ bi sicer v tem sporu utegnila priti v poštev konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga. Toda po določilu alinee a) 4. člena konvencije se ta ne nanaša na veljavnost pogodbe. Pravdni stranki tudi nista sami določili, katero pravo je treba uporabiti za pogodbo. Zato prihaja v poštev določilo 1. točke 20. člena ZULZ, da se za pogodbo o prodaji premičnin uporabi pravo kraja, kjer je imel prodajalec ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, po kateri je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 439.200,00 DEM s 6 % zamudnimi obrestmi (1. točka izreka) ter ji povrniti 910.400,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov iz prvega odstavka 385. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodb sodišča druge stopnje in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter povrnitev vseh stroškov postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Obravnavana zadeva se nanaša na prodajno pogodbo z oktobra 1991. leta, po kateri je tožeča stranka dobavila toženi stranki 1500 ton kaprolaktama po ceni 3.05 DEM za kilogram. V kolikor tožena stranka spodbija ugotovitev sodišč druge stopnje in prve stopnje, da tožena stranka dolguje tožeči stranki vtoževani znesek s trditvijo, da ponudba tožene stranke – njen telefax z dne 11. 10. 1991, na katerem predvsem temelji obsodba tožene stranke - ni verodostojna listina in da bi zato „moralo sodišče izvesti dokaz z zaslišanjem predlaganih prič“, se revizija spušča v sodne ugotovitve dejanskega stanja, kar po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji ni dopustno.

Revizija vidi bistveno kršitev določil pravdnega postopka v dejstvu, da v obravnavanem sporu z mednarodnim elementom sodišči druge stopnje in prve stopnje nista v svojih sodbah povedali, katero materialno pravo sta upoštevali pri razsoji zadeve.

Res je, da sodišči druge stopnje in prve stopnje nista povedali, katero materialno pravo bi bilo treba uporabiti, pri čemer je sicer sodišče prve stopnje navedlo, da je „sledilo stališču tožeče stranke glede uporabe tujega prava“, sodišče druge stopnje pa je materialnopravno odločitev sodišča prve stopnje štelo za pravilno, čeprav je sicer toženkino pritožbeno uveljavljanje pravnega instituta oderuštva v zvezi z obravnavano prodajno pogodbo zavrnilo na podlagi opredelitve oderuštva po 141. členu ZOR.

Toda ne glede na to, da sodišči nista posebej navedli, katero tuje pravo bi bilo treba uporabiti v danem primeru, s tem nista bistveno kršili določil postopka v smislu 354. člena ZPP. Po določilu četrtega odstavka 338. člena ZPP navede sodišče v sodbi tudi predpise, na katere je oprlo sodbo. Toda ne glede na to sodišči nista bistveno kršili formalnega zakona po prvem odstavku 354. člena ZPP, ki bi edino eventuelno utegnil priti v poštev. Opustitev navedbe materialnopravnega predpisa, na podlagi katerega sta odločili namreč na pravilnost odločitve ni vplivala.

Obravnavano premoženjskopravno razmerje vsebuje mednarodni element, ker je tožeča stranka tuja pravna oseba. Zato je treba za ugotovitev pristojnega prava uporabiti določila Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 43/82). V skladu z določilom 3. člena tega zakona bi sicer utegnila priti v poštev konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (objavljena v Mednarodnih pogodbah št. 10/1 z dne 31. 12. 1984). Toda po določilu alinee a) 4. člena konvencije se ta ne nanaša na veljavnost pogodbe. Pravdni stranki tudi nista sami določili, katero pravo je treba uporabiti za pogodbo. Zato prihaja v poštev določilo 1. točke 20. člena citiranega zakona, da se za pogodbo o prodaji premičnin uporabi pravo kraja, kjer je imel prodajalec ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež. To v danem primeru pomeni uporabo prava tožeče stranke, se pravi trgovinsko pravo Velikega vojvodstva Liechtenstein (kar velja po 25. členu tudi za akcesorne sestavine glavnega pravnega posla).

Revizijsko sodišče je v skladu z določilom drugega odstavka v zvezi z določilom prvega odstavka 13. člena citiranega zakona samo pribavilo v poštev prihajajočo vsebino prava vojvodstva Liechenstein. Iz določila 1. člena Splošnega nemškega trgovinskega zakonika iz 1861. leta, ki se v Liechensteinu uporablja kot njihov trgovinski zakon, se za trgovinske stvari uporabijo določila civilnega prava, če ta zakon ne vsebuje posebne ureditve. Tako je za inštitut oderuštva treba uporabiti določbo 4. točke paragrafa 879 Splošnega državljanskega zakonika vojvodstva Liechtenstein, po kateri je pogodba nična, „ako kdo izkorišča lahkomiselnost, stisko, slaboumnost, neizkušenost ali razburjenost drugega s tem, da pusti sebi ali drugemu obljubiti ali dati za dajatev protidajatev, ki po imovinski vrednosti očividno ni v razmerju z vrednostjo dajatve“.

Iz take opredelitve je razvidno, da je oderuštvo po ODZ v vseh bistvenih elementih (subjektivnih in objektivnih) enako opredeljen kot oderuštvo iz 141. člena ZOR. Glede na to je pravilen materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da v obravnavani zadevi niso podane predpostavke za obstoj oderuštva.

Tudi glede obresti sta sodišči druge stopnje in prve stopnje pravilno odločili, ko sta le-te prisodili tožeči stranki v višini 6 % na glavnico. Namreč po določilu 292. paragrafa citiranega trgovinskega zakonika znaša običajna obrestna stopnja pri gospodarskih poslih 6 % (v primeru dogovora pa so lahko tudi večje).

Glede na tako stanje stvari, ko torej sodišči druge stopnje in prve stopnje nista kršili ne formalnega ne materialnega zakona in ko tudi sicer po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno.