Jedro

Vedenje o škodi v smislu prvega odstavka 352. člena OZ pomeni, da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode, ni pa potrebno, da je višina škode točno določena. Bistveno je, da je višina škode na podlagi znanih okoliščin določljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko 1. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 7.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2007 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v roku petnajst dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pod točko 2. izreka je sodišče odločilo, da je tožnik dolžan v roku petnajst dni povrniti toženi stranki 218,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 338. člena ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke odgovoren za prometno nesrečo in povzročeno škodo, nepravilno pa je ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na ugotovitve, da je toženec izvedel za obseg premoženjske škode dne 15.1.2007 in da je zahtevek zastaral, ker je triletni zastaralni rok potekel pred vložitvijo tožbe, katero je sodišče prejelo dne 17.2.2010. Navaja, da je tožnik izpovedal, da je bil v bolniškem staležu do dne 9.3.2007 in da se je po zaključenem staležu obrnil na A. A. R., ki je dne 21.3.2007 opravil ogled in kalkulacijo ter mu povedal, da stroški popravila presegajo vrednost avtomobila. Tožnik je bil tako z obsegom škode seznanjen šele dne 21.3.2010 (pravilno: 21.3.2007 – op. pritožbenega sodišča), kar je potrjeno z izjavo A. R. s.p.. Tožnik še navaja, da je iz zapisnika o poškodbi vozila z dne 15.1.2007 razvidno, katere dele je potrebno zamenjati in katera dela je potrebno opraviti zaradi popravila avtomobila, torej je iz zapisnika razvidno, da se bo avtomobil popravljal, ne pa, da gre za ekonomsko totalko, kar narekuje zaključek, da obseg dejanske škode ni razviden iz zapisnika in da tožniku dne 15.1.2007, ko je dobil zapisnik, ni bil znan obseg škode. Obseg škode je bil tožniku znan dne 21.3.2007, ko je klepar A. R. ugotovil, da stroški popravila presegajo vrednost popravila (pravilno: avtomobila – op. pritožbenega sodišča). Tožnik meni, da je za ugotovitev obsega škode bistvena ugotovitev, da gre za ekonomsko totalko. Da je zapisnik z dne 15.1.2007 nepopoln izhaja tudi iz samega zapisnika, v katerem je navedeno, da je potrebno pred popravilom kontaktirati z zavarovalnico in po potrebi opraviti dodatni ogled. Nepopoln zapisnik, iz katerega ne izhaja, da gre za totalko, ne daje podlage za zaključek, da je tožnik na osnovi takšnega zapisnika izvedel za obseg oziroma višino škode oziroma da je bila na podlagi takšnega zapisnika škoda določljiva, prvostopno sodišče pa je presojo zapisnika s te strani opustilo. Tožnik nadalje navaja, da je v času trajanja bolniškega staleža moral biti doma in da v tem času ni bil zmožen iskati kleparja zaradi popravila vozila in ugotovitve obsega poškodb, izraženega v denarju. Pri tem tožnik navaja, da je k zdravniku odšel v ponedeljek 15.1.2007, zdravnik ga je dal v bolniški stalež, tožnikovo zdravljenje pa je bilo končano dne 9.3.2007. Dne 15.1.2007 je agent tožene stranke pri tožniku doma sicer tudi napravil zapisnik. Tožnik je s kleparjem kontaktiral po zaključenem bolniškem staležu dne 19.3.2007, dne 21.3.2007 pa je klepar opravil ogled poškodovanega vozila in povedal, da se avtomobila ne izplača popravljati. Tožniku ni mogoče očitati nezadostne skrbnosti, ker v času zdravljenja ni preverjal pravilnosti zapisnika o poškodbah in povpraševal po cenah popravila vozila. Ravnal je v skladu z običajno skrbnostjo in zato ni mogel zvedeti za obseg premoženjske škode pred dnem 9.3.2007, ko je končal zdravljenje. Tožnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 1007/2008. Meni, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo tožnikove nezmožnosti v času zdravljenja ugotavljati obseg škode. Tožnik še navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in zmotni glede okoliščin, kdaj je tožnik zvedel za škodo. Obstajajo nasprotja v odločilnih dejstvih med vsebino listin in zapisnikov o izvedenih dokazih. Sodišče dokaze ocenjuje, kot da iz zapisnika izhaja, da gre za običajno popravilo kljub nespornemu dejstvu, da gre za ekonomsko totalko in kljub neizvedbi dokaza z izvedencem avtomobilske stroke. V posledici zmotne in nepopolne presoje dokazov pa je prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede tega, kdaj je tožnik zvedel za škodo, ter na zmotno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Glede pritožnikovih sicer nekonkretiziranih navedb, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so ti nejasni glede okoliščin, kdaj je tožnik izvedel za škodo, je pojasniti, da ima sodba sodišča prve stopnje razloge o vseh pravnoodločilnih dejstvih in da med njimi ni nasprotja, zato pritožbeno očitana bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožnik nadalje neutemeljeno očita podanost absolutne bistvene kršitve postopka z navedbami, da obstajajo nasprotja v odločilnih dejstvih med vsebino listin in zapisnikov o izvedenih dokazih, ker naj bi sodišče dokaze ocenjevalo, kot da iz zapisnika izhaja, da gre za običajno popravilo kljub nespornemu dejstvu, da gre za ekonomsko totalko. Absolutna bistvena kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana zgolj takrat, kadar je o odločilnih dejstvih podano nasprotje v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, ter med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje pa je vsebino zapisnika o poškodbi vozila z dne 15.1.2007 (priloga ... spisa) v razlogih sodbe pravilno povzelo, zato očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana. Pritožnik s takšnimi pritožbenimi trditvami dejansko izpodbija prepričljivost dokazne ocene in dokazne zaključke sodišča prve stopnje. Tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Po prvem odstavku 352. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ, začne teči triletni subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve takrat, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da vedenje o škodi pomeni, da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode, ni pa potrebno, da je višina škode točno določena. Bistveno je, da je višina škode na podlagi znanih okoliščin določljiva.

Pravilen je zaključek prvostopnega sodišča, da so bile tožniku v obravnavanem primeru okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti višino škode, znane dne 15.1.2007, ko je bil sestavljen in podpisan zapisnik o poškodbi vozila, ki ga je sestavil cenilec avtomobilskih škod pri toženi stranki in v katerem je bilo ugotovljeno, kaj bo potrebno na poškodovanem vozilu popraviti in katere dele bo potrebno zamenjati. Tožnik v pritožbi uveljavlja nepopolnost zapisnika z dne 15.1.2007 iz razloga, ker iz njega ne izhaja, da gre za ekonomsko totalko (to je, da stroški popravila presegajo vrednost avtomobila), v zapisniku pa je tudi opomba, da je potrebno pred popravilom kontaktirati z zavarovalnico in po potrebi opraviti dodatni ogled. Neutemeljene so pritožbene trditve o nepopolnosti zapisnika z dne 15.1.2007 iz razloga, ker naj bi bila za ugotovitev obsega škode bistvena ugotovitev, da gre za ekonomsko totalko. Velja namreč ravno nasprotno – šele ko je znan obseg škode, je mogoče ugotoviti višino stroškov popravila in posledično, ali gre za ekonomsko totalko. Iz navedenih razlogov tako tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je bil obseg škode tožniku znan šele dne 21.3.2007, ko je klepar A. R. ugotovil, da stroški popravila presegajo vrednost vozila. Nadalje pa je prvo sodišče utemeljeno sledilo prepričljivemu pojasnilu tožene stranke, da je bila zgoraj omenjena opomba v zapisnik vnesena z namenom, da strokovnjak avtomobilske stroke, pri katerem bi se popravilo opravilo, ne bi presegel popravila, ki izhaja iz zapisnika, oziroma z namenom, da se stranki ponudi pogodbeni servis tožene stranke, ki bi popravilo opravil v skladu z zapisnikom. Ob tem je pravilno zaključilo, da takšna opomba ne pomeni, da niso že na dan sestave zapisnika bile znane vse okoliščine, na podlagi katerih je bila škoda določljiva. Tožnik pa sicer tekom postopka na prvi stopnji tudi ni zatrjeval, da se je po sestavi spornega zapisnika pokazalo, da je potrebno zamenjati več delov na vozilu oziroma da je potrebno opraviti več ostalih popravil, kot pa to izhaja iz samega zapisnika.

Tožnik se v pritožbi prav tako neutemeljeno sklicuje, da je njegov bolniški stalež predstavljal oviro za ugotovitev škode, ker je moral biti v času trajanja staleža doma. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da bi moral tožnik v času, ki ga je imel na razpolago pred nastopom bolniškega staleža, v skladu s potrebno skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva od oškodovanca (kot izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 1007/2008, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi), opraviti vsaj osnovne poizvedbe o višini stroškov popravila. Na podlagi zdravstvene dokumentacije (zdravniški karton in potrdilo o upravičeno zadržanosti od dela – prilogi ... in ... spisa) je namreč pravilno ugotovilo, da je tožnik bolniški stalež nastopil dne 17.1.2007 in ne že dne 15.1.2007, kot to sicer tožnik navaja v pritožbi in kot je to sicer izpovedal pred sodiščem prve stopnje. Glede na navedeno pa je pravilen zaključek prvega sodišča, da bolniški stalež ni bil ovira, ki bi tožniku preprečila ugotoviti višino škode, ki je takrat že bila določljiva.

Ker se je tako upoštevaje prvi odstavek 336. člena OZ triletni subjektivni zastaralni rok iztekel dne 16.1.2010, tožba pa je bila vložena dne 17.2.2010, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo iz razloga zastaranja.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Ker tožnik s svojo pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).