Jedro

S pristojnimi strokovnimi službami je treba v primeru, ko gre za upravni, torej uradni postopek, razumeti predvsem organe, ki so pristojni za obravnavo vprašanja, ki je v tej zadevi sporno, to pa je vprašanje (ne)varnosti uporabe zgradbe. Tako po ZGO kot po ZGO-1 je pristojni organ za presojo tega vprašanja gradbeni inšpektorat.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za finance, št. ... z dne 7. 7. 2003, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

: Z odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada A., Izpostava B., št. ... z dne 6. 11. 2002, s katero je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od prostorov v ... ulici št. ..., A., ki se uporabljajo za stanovanjske in poslovne namene, v znesku 99.470,00 SIT, in sicer za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2001. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bilo tožniku nadomestilo za navedeno obdobje prvič odmerjeno z odločbo davčnega organa prve stopnje z dne 12. 4. 2001. To odločbo je na pritožbo zavezanca tožena stranka odpravila z odločbo z dne 30. 8. 2002 in zadevo vrnila prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v katerem naj z ogledom objekta, opravljenega po pristojnih strokovnih službah, ugotovi, ali je tožniku uporaba objekta dejansko onemogočena. Prvostopenjski organ je ponovno odločil po naknadno pridobljenih podatkih C.C.C., d.d., in tem podatkom priloženih posnetkih, tako da je ponovno odmeril nadomestilo v zgoraj navedenem znesku. Pritožbene ugovore tožnika, da objekta dejansko ne more uporabljati, ker je potreben sanacije, da pa ga rekonstruirati ne sme, ker bi bilo to v nasprotju z določili veljavnega prostorskega izvedbenega akta, je tožena stranka zavrnila z ugotovitvijo, da iz urbanistične informacije Oddelka za urbanizem in okolje Mestne občine A. z dne 4. 2. 2000 sicer res izhaja, da nameravane rekonstrukcije objekta na X ulici tožnik ne more izpeljati, vendar pa iz iste informacije izhaja, da je sporni objekt do realizacije novogradnje dopustno tekoče vzdrževati in uporabljati za obstoječo uradno dopustno namembnost. Tudi iz pritožbi priloženih poročil podjetja D.D. s.p. iz E. ter družbe F.F.F. d.o.o., A., sicer izhaja, da sta steni spornega objekta ob ... in ... ulici počili ter da je razpokal skrajni (notranji) obok proti sosednjemu objektu na ... ulici, vendar pa iz tega še ni mogoče sklepati, da objekta ni mogoče uporabljati. Obe poročili sta bili namreč izdelani za potrebe sanacije temeljev oziroma objekta, iz njiju pa ne izhaja, da objekta ni mogoče uporabljati, zato je na podlagi predpisov, ki urejajo obveznost plačevanja nadomestila, prvostopenjski organ nadomestilo utemeljeno odmeril. Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je nadomestilo za uporabo mestnega zemljišča za sporni objekt plačeval ves čas, dokler njegova uporaba ni postala nevarna, nevarna pa je postala zaradi posedanja objekta, saj je bilo treba stropno konstrukcijo podpreti s podpornimi stebri, podstrešje in kritina pa sta zaradi dotrajanosti začela puščati. Objekta ni mogel sanirati, saj je bilo stališče Oddelka za urbanizem in okolje mestne uprave Mestne občine A., razvidno iz urbanistične informacije z dne 4. 2. 2000, glede rekonstrukcije negativno, stališče pa je po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja v Mestni občini A. pogoj za pridobitev lokacijskega oziroma gradbenega dovoljenja. Tožnik meni, da je tožena stranka poročili podjetja D.D. s.p. in družbe F.F.F. d.o.o. razlagala napačno, ugovarja pa tudi temu, da je statičnost spornega objekta presojala na podlagi makro fotografij zunanjosti objekta. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in na podlagi 1. točke 1. odstavka 61. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06-odl.US) izpodbijano odločbo in odločbo organa prve stopnje odpravi, ter samo odloči, da se ga oprosti plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2001. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz razlogov, razvidnih iz izpodbijanih odločb. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožena stranka v svoji prvotni odločbi št. ... z dne 30. 8. 2002, s katero je ugodila tožnikovi pritožbi in odpravila prvotno odmerno odločbo z dne 12. 4. 2001, s sklicevanjem na določbo 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list RS, št. 44/97) in določbe VI. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84, Uradni list SRS, št. 18/84 do 33/89) zavzela stališče, da je pogoj za odmero stavbnega zemljišča dejanska uporaba objekta oziroma zemljišča. Dalje je razvidno, da je sledila pritožnikovim navedbam zoper prvo odmerno odločbo glede neuporabnosti in potrebe po temeljiti obnovi spornega objekta. Prvostopnemu organu je naložila, da mora v ponovnem postopku z ogledom objekta, opravljenem po pristojnih strokovnih službah, ugotoviti, ali je pritožniku uporaba stavbnega zemljišča (prav: objekta) dejansko onemogočena, in nato ponovno odločiti o odmeri nadomestila. Davčni organ prve stopnje je to napotilo izpeljal tako, da je zaprosil C.C.C. d.d., naj opravi ogled spornega objekta "v skladu s predlogom drugostopnega organa". C.C.C. d.d. je zaprosilu ugodil tako, da je prvostopnemu organu sporočil, da je ogled opravil, in mu poslal tri posnetke hiše, iz katerih je razvidno, v kakšnem stanju je objekt. Gre za zunanje posnetke spornega objekta s treh različnih strani (4. stran je oprta na sosednji objekt), iz katerih pa ni mogoče, po mnenju sodišča, ugotoviti stanja statičnosti objekta. Po tako dopolnjenem postopku je prvostopenjski organ ponovno odločil, tako da je nadomestilo odmeril. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) v 3. odstavku 251. člena med drugim določa, da v primeru, če organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, vrne zadevo temu organu v ponovni postopek, in v takšnem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje glede časa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po dej odločbi. Napotilo drugostopenjskega organa, da bo treba v nadaljevanju postopka opraviti ogled "po pristojnih strokovnih službah" je bilo sicer nepopolno, vendar po mnenju sodišča to ni razlog, da ne bi mogel organ prve stopnje postopka dopolniti v skladu s pravnim redom. S pristojnimi strokovnimi službami je treba v primeru, ko gre za upravni, torej uradni postopek, razumeti predvsem organe, ki so pristojni za obravnavo vprašanja, ki je v tej zadevi sporno, to pa je vprašanje (ne)varnosti uporabe zgradbe. Tako po Zakonu o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS in RS, št. 34/84 do 52/00) kot po Zakonu o graditvi objektov iz leta 2002 (ZGO-1, Uradni list RS, št. 110/02) je pristojni organ za presojo tega vprašanja gradbeni inšpektorat (X. poglavje ZGO, 19. ter 150. do 154. člen ZGO-1). Organ prve stopnje bi ravnal pravilno, če bi se glede tega vprašanja torej obrnil na gradbeni inšpektorat in ne na C.C.C., ki je delniška družba, torej zasebnopravni subjekt. Takšna napaka v postopku sicer ne bi bila bistvena, če bi navedeni subjekt poslal organu prve stopnje poročilo z dejanskimi ugotovitvami glede vprašanja, ali je uporaba objekta nevarna ali ni, C.C.C. pa je namesto tega poslal zgolj tri fotografije zunanjosti objekta, iz katerih pa ni mogoče o tem spornem vprašanju sklepati ničesar. Ker je organ prve stopnje odločal na podlagi tako (nepopolno) dopolnjenega postopka, je po mnenju sodišča kršil navedeno določbo 3. odstavka 251. člena ZUP. Tožena stranka te kršitve pri svoji odločitvi ni upoštevala, zato je tudi sama kršila pravila postopka, in ta kršitev je po mnenju sodišča bistvena, saj je tako ostalo dejansko stanje v bistvenem vprašanju, to je vprašanju nevarnosti uporabe spornega objekta, nepopolno ugotovljeno. Ta pomanjkljivost z izpodbijano odločbo ni bila sanirana s tem, da se je tožena stranka (kot za to sporno vprašanje nestrokovni organ) spustila v analizo poročil D.D. s.p. in F.F.F. d.o.o, pri čemer je bilo zanjo bistveno, s kakšnim namenom sta bili poročili izdelani, in ne, kaj glede vprašanja varnosti objekta iz njiju izhaja. Ker je ključno vprašanje, pomembno za odločitev v tem sporu, to je vprašanje varnosti uporabe spornega objekta, tako ostalo nerazčiščeno, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Ni pa moglo slediti tožbenemu predlogu, naj odpravi tudi odločbo prve stopnje in naj v zadevi samo odloči, saj dejansko stanje, kakršno izhaja iz upravnih spisov, tega ne omogoča, sodišče pa ga tudi na glavni obravnavi ne bi moglo samo ugotoviti (1. točka 1. odstavka 61. člena ZUS).