Jedro

Po določbi 10. točke prvega odstavka 122. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa - ZVCP mora udeleženec v prometni nesreči omogočiti naknadno ugotavljanje dejstev, če je zapustil mesto prometne nesreče. Šteje se, da je pod vplivom alkohola tudi, če je po prometni nezgodi užival alkohol in tako onemogočil ugotavljanje stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nezgode. Te domneve toženec s pritožbo ni izpodbil, saj sam priznava, da je takoj po nesreči doma užival alkohol, pred tem pa ni storil nič, da bi se ugotovilo, ali je bil v trenutku nastanka prometne nezgode pod vplivom alkohola ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki znesek 729.950,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.08.1999 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v višini 59.000,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje toženec po pooblaščencu. Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne zahtevek. V pritožbi navaja, da ni materialnega predpisa, ki bi mu nalagal, da po mirnem in sporazumnem končanju postopka po prometni nezgodi ne bi smel po prihodu domov zaužiti tudi alkohola. Po takšnem koncu omenjenega postopka po prometni nezgodi je bil namreč povsem prost in osvobojen vseh obveznosti, ki jih sicer ima kot voznik. Do takrat je opravil prav vse, kar je bilo treba v dani situaciji za mirno ureditev zadeve po prometni nezgodi, in kar je bila v tem primeru njegova dolžnost ter je v dogovoru z drugimi udeleženci odšel mirno domov, nato pa doma namesto da bi zaužil kakšno tableto za pomiritev ali kaj drugega, kar verjetno ne bi motilo tožeče stranko in njenih splošnih pogojev, se je odločil za manjšo količino alkohola, kar je med ljudmi velikokrat nadomestek tablet za pomiritev, saj je deciliter ali dva vina tudi veliko bolj zdravo kot so tablete, ni pa bilo prav nobenih razlogov, da bi po takšni mirni rešitvi zadeve z drugim udeležencem po prometni nezgodi k njemu nato prišla policija in ga alkotestirala. Toženčev odhod s kraja nezgode po končanih sporazumno urejenih formalnostih, ko ni imel več nobenega razloga pričakovati še policijo na domu, in ko je pred tem z drugim udeležencem vso zadevo uredil sporazumno in ko je tudi drugi udeleženec bil sporazumen, da policije ni treba klicati, saj razen manjše gmotne škode druge škode ni bilo, ni mogel biti sporen, saj toženec kot udeleženec v prometni nezgodi s takšno škodo drugih obveznosti niti nima. Škoda v višini 729.000,00 SIT ni velika škoda, predvsem ko ni telesnih poškodb, v takšnih primerih tudi policija ne prihaja obvezno na kraj, niti je ni obvezno treba klicati, in se je toženec vedel kot vsak povprečen voznik. Za njegovo dodatno aktivnost ni bilo razlogov. Tudi splošni pogoji ne določajo, ali in koliko časa mora biti udeleženec v prometni nezgodi pripravljen na morebitni prihod policije. Prihod policije v tem primeru je bil izredno neobičajen in zato tudi nepričakovan, kar kaže, da tudi ravnanje toženca ni bilo v nasprotju s splošnimi pogoji. Da pa so se vsi udeleženci odločili, da ne bodo klicali policijo, je razlog le to, da ne bi morali vsi plačati kazni zaradi prometnega prekrška in ničesar drugega. Toženec meni, da gre predvsem za zmotno uporabo materialnega prava, bistveno so kršene tudi določbe pravdnega postopka, ker navedene relevantne okoliščine niso obrazložene, dejansko stanje glede samega poteka dogodka pa je dovolj dobro ugotovljeno, nato pa napačno zaključeno, da je toženec izključno kriv za ta dogodek in se mu v celoti naloži plačilo celotnega zahtevka, čeprav se tudi izpodbijana sodba sama in sklep pritožbenega sodišča sklicujeta na razgovor med udeležencema, da bo sicer tudi on drugi udeleženec kriv, če pride policija, kar je bil razlog, da se je tudi on odločil, da ne bo klical policijo, da ne bi bil tudi on odgovoren.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, tudi zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka, ko trdi, da relevantne okoliščine v sodbi niso obrazložene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje opravilo celovito dokazno oceno in pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in tudi ne tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti in so naštete v 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in obrazložilo vse bistvene okoliščine spora in pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvam: - da je bil toženec soudeležen v prometni nezgodi, v kateri je nastala samo materialna škoda, zato v takem primeru prisotnost policije ni obvezna; - da je toženec priznal krivdo in izročil drugemu udeležencu kupone in zavarovalno polico; - da je toženec predlagal, da ni treba klicati policije, ker bo sicer kriv tudi oškodovanec; - da so nato toženec in sopotnika odšli s kraja prometne nesreče; - ker udeleženci policije na kraj nesreče niso poklicali, temveč so policisti prišli nekoliko kasneje, in ker niso mogli pri tožencu opraviti alkotesta na kraju samem, so prišli na dom k tožencu ob 7.30 uri, torej 1,35 ure po prometni nezgodi, in je alkotest pokazal 1,03 g/kg alkohola v izdihanem zraku. Toženec s pavšalnimi trditvami v pritožbi ni izpodbil zaključkov, da je izključno kriv za prometno nezgodo, saj je takoj po nezgodi izjavil, da je kriv, ob zaslišanju je tudi potrdil, da je kriv in je še povedal, da je bil takoj pripravljen izročiti kupone in je izrazil pripravljenost, da se dogovorijo na zavarovalnici (list. št. 12). Po določbi 10. točke prvega odstavka 122. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa - ZVCP mora udeleženec v prometni nesreči omogočiti naknadno ugotavljanje dejstev, če je zapustil mesto prometne nesreče (torej tudi morebitno alkoholiziranost); od trenutka nesreče pa do konca ogleda ne sme uživati alkoholnih pijač. Sodišče prve stopnje je tožencu izčrpno pojasnilo, kaj bi moral storiti po nesreči, da ne bi prišlo do izgube zavarovalnih pravic in temu pritožbeno sodišče nima kaj dodati. Tako se izkažejo kot neprepričljive pritožbene trditve, da je toženec po sporazumnem koncu postopka in po prihodu domov smel uživati alkohola, saj je s tem tvegal izgubo zavarovalnih pravic. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da tudi niso prepričljive navedbe toženca, da je zaradi šoka in stresa zgodaj zjutraj doma popil 0,5 do 0,7 l vina (5. stran obrazložitve sodbe). Tudi ne držijo pritožbene trditve, da ravnanje toženca ni bilo v nasprotju s Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (v nadaljevanju: pogoji). Po določbi 3.c točke prvega odstavka 3. člena pogojev (priloga A 8) voznik zavarovanega vozila izgubi zavarovalne pravice, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola. Šteje se, da je pod vplivom alkohola tudi, če je po prometni nezgodi užival alkohol in tako onemogočil ugotavljanje stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nezgode. Te domneve toženec s pritožbo ni izpodbil, saj sam priznava, da je takoj po nesreči doma užival alkohol, pred tem pa ni storil nič, da bi se ugotovilo, ali je bil v trenutku nastanka prometne nezgode pod vplivom alkohola ali ne. Glede na navedeno je prišlo do izgube zavarovalnih pravic in tožeča stranka utemeljeno zahteva od toženca povrnitev škode, ki jo je izplačala svojemu zavarovancu, višina izplačane škode pa med strankama ni bila sporna (list. št. 37). Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).