Jedro

Tožnica ni dokazala, da sta njena starša dala denar za nakup montažne hiše samo njej kot doto. Ker je bil po skladnih navedbah pravdnih strank in ugotovitvah sodišča prispevek obeh zakoncev pri ostalem skupnem premoženju enak, tožnici ni uspelo izpodbiti zakonske domneve iz 1. odstavka 59. člena ZZZDR, saj pri izgradnji hiše ni dokazala drugačnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da znaša tožničin solastninski delež na stanovanjski hiši H., stoječi na parc. št. 176/2, vložna št. 451 k.o..., do 4/5, kar ji je toženec dolžan priznati, dovoliti ustrezno vknjižbo v zemljiško knjigo in izstaviti ustrezno listino. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica izključna lastnica določenih premičnih stvari in nato še podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 632.401,00 SIT iz naslova zatrjevano investicijskih vlaganj v sporno hišo. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi ali razveljavitev obeh sodb oziroma le sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje oziroma le sodišču druge stopnje v novo sojenje. Tožnica je nedvomno dokazala, da gre v njenem primeru za doto, ki sta ji jo dala njena starša in ki jo je tožnica vložila v nakup stanovanjske hiše. Tako pridobljeno premoženje ne more biti toženčevo, in sicer ne glede na vsebino darilne pogodbe, na podlagi katere se je toženec v zemljiški knjigi vpisal kot solastnik do 1/2. Z navedeno darilno pogodbo pravdni stranki nista uredili vprašanja skupnega premoženja. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bilo tožničino posebno premoženje porabljeno za pridobivanje skupnega premoženja, zaradi česar je tožničih prispevek pri pridobivanju tega premoženja večji, to pa bi se ob pravilni uporabi 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/89 p.b.; v nadaljevanju ZZZDR) moralo odraziti v njenem večjem deležu na skupnem premoženju.

Revizija je bila vročena tožencu, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP (1977).

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč v tej pravdni zadevi izhaja, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze kupili montažno hišo Jelovica z denarjem, ki sta ga dala tožničina starša, da sta za vse ostalo v zvezi z gradnjo hiše in kasnejšega prizidka poskrbeli pravdni stranki, pri čemer se je toženec več fizično angažiral, tožnica pa se je zaradi svoje invalidnosti več ukvarjala z urejanjem papirjev. Kredite sta najela in odplačevala oba. Ko je bila hiša že zgrajena, je tožničin stric z darilno pogodbo z dne 11.12.1972, katere zapis je pripravila tožnica, obema pravdnima strankama daroval parc. št. 176/2 hišo v izmeri 73 m2 in dvorišče v izmeri 229 m2, v pogodbi pa je tudi navedeno, da sta pravdni stranki na teh nepremičninah zgradili stanovanjsko hišo. Na podlagi te darilne pogodbe sta se pravdni stranki vpisali v zemljiško knjigo kot solastnici, vsak do 1/2. Tako zemljiškoknjižno stanje ni bilo sporno in sta ga pravdni stranki spoštovali vse do spora v letu 1989, ko je prišlo do razveze njune zakonske zveze. O najbolj sporni okoliščini, ali sta tožničina starša denar, s katerim je bila kupljena montažna hiša, dala samo tožnici kot njeno doto ali obema zakoncema, je sodišče prve stopnje na podlagi ocene več izvedenih dokazov ugotovilo, da sta tožničina starša ta denar dala obema zakoncema z namenom, da si zgradita hišo, da je torej šlo za pomoč obema oziroma za pomoč mladi družini. Sodišče druge stopnje je glede na te okoliščine poudarilo, da tožnica ni dokazala, da je šlo za njeno doto, torej prispevek iz njenega posebnega premoženja. Omenilo je še pravilo, da se darila svojcev in prijateljev praviloma upoštevajo kot prispevek obema zakoncema, če izvedeni dokazi tega pravila ne izključujejo.

Na odločilno dejansko ugotovitev, da tožnica ni dokazala, da bi njena starša dala denar za nakup montažne hiše le njej kot doto, so v revizijskem postopku vezani stranke in revizijsko sodišče, saj po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977) z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnica v reviziji izpodbija prav dejansko ugotovitev, da ni šlo za njeno doto. Trditve, da je nedvomno dokazala, da gre za doto, so torej zmotne. Tudi sklicevanje na darilno pogodbo oziroma razlago sodišča prve stopnje, da naj bi z njo pravdni stranki že rešili vprašanje skupnega premoženja, ni upoštevno, ker je bila pogodba le eden od več izvedenih dokazov, sodišče pa je svojo dokazno oceno sprejelo na podlagi presoje vsakega od izvedenih dokazov in vseh dokazov skupaj. Ker niti glede kasneje zgrajenega prizidka, niti glede skupnih premičnih stvari med pravdnima strankama ni bilo spora, da gre za enak prispevek obeh zakoncev pri pridobivanju skupnega premoženja, take pa so bile tudi tožničine tožbene trditve in ugotovitve sodišča prve stopnje, je ob neizkazani doti materialnopravno pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožničin prispevek enak tudi pri hiši, zaradi česar je ob izkazanem zemljiškoknjižnem stanju tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev večjega deleža na hiši zavrnilo. Taka odločitev sodišča prve stopnje in odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožničine pritožbe sta materialnopravno skladni z zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR o enakem deležu zakoncev na skupnem premoženju, saj tožnici v tej pravdi ni uspelo dokazati drugačnega razmerja.

Tožničina pritožba in revizija sta neobrazloženi v delu, v katerem izpodbijata odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na zatrjevano posebno premoženje tožnice na določenih premičnih stvareh in o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka. V tem delu je revizijsko sodišče opravilo le uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava in ugotovilo, da sta izpodbijani odločitvi tudi v tem delu materialnopravno pravilni, ker tožnica okoliščin, ki bi utemeljevale le njeno lastninsko pravico na premičnih stvareh, ni dokazala, in ker zatrjevana vlaganja niso bila investicijske narave, poleg tega pa so bila opravljena po razvezi zakonske zveze.

Tožnica revizijsko uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka z ničemer ni obrazložila, saj ni navedla niti vsebine zatrjevanih procesnih kršitev, še manj pa njihove zakonske opredelitve. Teh povsem nekonkretiziranih revizijskih trditev revizijsko sodišče ni moglo obravnavati. Zato je lahko preverilo le uradno upoštevne procesne kršitve in ugotovilo, da do njih ni prišlo.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP (1977) tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo. Na podlagi 166. člena ZPP (1977) v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (1977) in prvim odstavkom 155. člena ZPP (1977) je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje revizijske stroške, saj tožnica z revizijo ni uspela, stroški toženčevega revizijskega odgovora pa glede na njegovo vsebino niso bili potrebni.