Jedro

Vlogi tožeče stranke ni bilo ugodeno (tožba zavrnjena, pritožba zoper prvostopno sodbo pa tudi), ker ob vložitvi vloge in izdaji izpodbijane odločbe ni izpolnjevala pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (3. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS), saj ni sporno, da je bila od 1.9.1992 do marca 1993 odsotna iz Slovenije, ker je bila v tem času v tujini na usposabljanju za pilota.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 848/96-11 z dne 20.3.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97 in 65/97, nadalje ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo, zoper odločbo tožene stranke z dne 29.4.1996, s katero tožena stranka ni ugodila tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije (1. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tudi ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 3. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) in 2. člena Uredbe Vlade Republike Slovenije o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94 - v nadaljnem besedilu Uredba). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik od 1.9.1992 do marca 1993 odsoten iz Slovenije, ker je bil v tem času v S. To potrjuje tudi tožnik sam, ko navaja, da je odšel na šolanje za pilota v V. in da je tja odšel v povsem zasebni zadevi usposabljanja za pilota. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka v s tožbo izpodbijani odločbi, v zvezi s tem, utemeljeno ugotovila, da tožnik v S. ni odšel zaradi nobenega od razlogov iz 2. odstavka 2. člena Uredbe (za prekinitev dejanskega življenja pa se ne šteje, če je osebo poslala na delo ali na študij ali zdravljenje v tujino slovenska organizacija ali če je zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji). Ob upoštevanju navedenega dejanskega stanja in določbe 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS (da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje) ter citirane določbe 2. odstavka 2. člena Uredbe, je tožena stranka, po presoji sodišča prve stopnje, utemeljeno ugotovila da je tožnik z odhodom v S. od 1. septembra 1992 do marca 1993 prekinil dejansko življenje v Republiki Sloveniji in zato ob izdaji izpodbijane odločbe (29.4.1996) ni izpolnjeval pogoja 5-letnega neprekinjenega dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji (3. točka 1. odstavka 10. člena ZDRS). Sodišče prve stopnje k temu še dodaja, da določena oseba dejansko živi na tistem območju, na katerem opravlja vse ali vsaj pretežni del svojih bistvenih življenjskih dejavnosti. Tožnik je 6 mesecev dejansko živel izven Slovenije (v S.), pri čemer ga na delo ali šolanje v tujino ni poslala nobena slovenska organizacija. Po presoji sodišča prve stopnje je tako tožena stranka ravnala v skladu z zakonom, ko ni ugodila vlogi tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ker tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji kot enega izmed kumulativno predpisanih pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 10. členu ZDRS. Tožbeni ugovor, da je bila Uredba uporabljena retroaktivno, po mnenju sodišča prve stopnje, ni utemeljen. Uredba je bila objavljena v citiranem uradnem listu in je začela veljati 31.7.1994. Tožnik je prošnjo za državljanstvo Republike Slovenije po 10. členu ZDRS vložil 10.4.1996, torej nekaj manj kot dve leti po uveljavitvi Uredbe, izpodbijana odločba pa je bila izdana dne 29.4.1996. Sama okoliščina, da je tožnik prebivanje v Sloveniji prekinil že pred sprejemom Uredbe, po presoji sodišča prve stopnje, ne pomeni njene retroaktivne uporabe.

Tožnik v pritožbi zoper 1. točko izpodbijane sodbe ponavlja tožbene navedbe. Dodatno še navaja, da nima nobenega veljavnega potnega lista, kar pomeni, da je človek brez kakršnegakoli državljanstva. Meni, da je upravičen do državljanstva Republike Slovenije, katerega je že imel pred osamosvojitvijo, saj je stalno prebival v Republiki Sloveniji. Drugega potnega lista ne želi in ga tudi ne more pridobiti, saj ni državljan Zvezne Republike Jugoslavije, ampak je bil državljan SFRJ kot nekdanje skupne države. Vse državljanske pravice, vključno z volilno pravico, je uresničeval v prejšnji SR Sloveniji. Z nezakonitim izbrisom stalnega prebivališča in državljanstva mu je tožena stranka odvzela že pridobljeno pravico do prebivanja in državljanstva v Republiki Sloveniji. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo ter toženi stranki naloži izdajo odločbe o njegovem sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo pravilno obrazložilo, v zvezi z uporabo materialnega predpisa, to je 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, v zvezi z določbama 1. alinee 1. odstavka 2. člena (pri ugotavljanju pogoja dejanskega življenja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS se kot prekinitev šteje: daljša odsotnost iz Slovenije, ki se ne more šteti za turistično potovanje - to je odsotnost nad 3 mesece) in 2. odstavka 2. člena Uredbe.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, kar v obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik od 1.9.1992 do marca 1993 odsoten iz Slovenije, ker je bil v tem času v S., kamor je odšel v povsem zasebni zadevi usposabljanja za pilota, kar je tožnik sam potrdil. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v s tožbo izpodbijani odločbi ravnala v skladu z zakonom, ko ni ugodila vlogi tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ker ob vložitvi svoje vloge dne 10.4.1996 in ob izdaji izpodbijane odločbe dne 29.4.1996 ni izpolnjeval pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (3. točka 1. odstavka 10. člena ZDRS) kot enega izmed kumulativno predpisanih pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje je, po mnenju pritožbenega sodišča, pravilno menilo, da tožnikov tožbeni ugovor, da je bila Uredba uporabljena retroaktivno, ni utemeljen in je tudi dalo pravilne in zakonite razloge v zvezi s tem.

Sicer pa tožnik v pritožbi ne navaja nič takega, s čemer bi lahko uspešno izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje. Tožniku z izdajo izpodbijane odločbe in z izpodbijano sodbo niso odvzete pravice do prebivanja in državljanstva v Republiki Sloveniji, saj sta tožena stranka in sodišče prve stopnje odločila v skladu z zakonom in nanj se nanašajočo Uredbo. Sicer pa bo lahko tožnik, če bo izpolnil pogoj 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, ponovno vložil prošnjo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo po 10. členu ZDRS.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 73. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.