Up-335/03 - 6

20. 9. 2004

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 2. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 240/2002 z dne 15. 1. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 1845/2000 z dne 4. 10. 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 1028/95 z dne 26. 5. 2000 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnik (tedaj tožnik) zahteval ugotovitev, da nepremičnine vl. št. 44 k. o. Z., vl. št. 222 k. o. Z. in vl. št. 279 k. o. Z. ne spadajo v zapuščino po pokojnem B. B. in da je pritožnik lastnik teh nepremičnin, pri čemer je tožena stranka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice pritožnika na navedenih nepremičninah. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnik zahteval ugotovitev obstoja denarne terjatve v zapuščinskem postopku po pokojnem B. B. Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožnik vložil pritožbo, Višje sodišče pa je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik je nato vložil tudi revizijo. Vrhovno sodišče je revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, zavrglo, v delu, ki se nanaša na odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku, pa zavrnilo.

Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišča. Zatrjuje, da je s svojim premoženjem in delom bistveno povečal vrednost zapustnikovega premoženja, česar mu sodišča v izpodbijanih sodbah niso priznala. Sodišču očita, da ni izvedlo vseh "potrebnih" dokazov, ki jih je predlagal, temveč je upoštevalo predvsem "nasprotne" dokaze in prezrlo izvedensko mnenje. Pritožnik meni, da je bil oškodovan zaradi pristranskega sojenja, saj naj bi tudi pritožbeno in revizijsko sodišče upoštevali le ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ne da bi se poglobili v njegove navedbe. Opozarja tudi na dolgotrajnost sodnega postopka zaradi nestrokovnega in malomarnega dela sodišča. Z izpodbijanimi sodnimi odločbami naj bi bili v škodo pritožnika kršeni načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) ter pravica do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave).

B.

Iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnik izpodbija meritorno odločitev sodišča, zato je Ustavno sodišče štelo, da vlaga ustavno pritožbo samo zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku. Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne in procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Z vidika zatrjevane kršitve 22. člena Ustave bi bil lahko relevanten očitek pritožnika, da je sodišče odločilo, ne da bi izvedlo "vse potrebne" dokaze, ki jih je predlagal pritožnik, temveč je upoštevalo predvsem "nasprotne" dokaze in prezrlo izvedensko mnenje. Ustavno jamstvo enakega varstva pravic, ki vključuje pravico vsake od pravdnih strank, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu z določbami pravdnega postopka in če niso očitno pravno nepomembna, se mora odražati tudi v dokaznem postopku. Vendar v obravnavanem primeru iz ustavne pritožbe ni razvidno, opustitev izvedbe katerih konkretnih dokazov pritožnik očita sodišču. Kolikor se ta očitek nanaša na neugotavljanje natančne višine pritožnikovih vlaganj, je Vrhovno sodišče pritožniku pojasnilo, da ne gre za pravno odločilno dejstvo v tej zadevi, zato sodišči nista kršili procesnega prava, ker te višine nista ugotavljali. Enako velja za mnenje izvedenca Draga Skubica, ki po mnenju Vrhovnega sodišča ni bilo bistveno za odločitev o zadevi. Ustavno sodišče tako ugotavlja, da pritožnik kršitve pravice iz 22. člena Ustave ni uspel izkazati.

Pritožnik sodiščem očita tudi pristranskost pri sojenju.

Ustava v 23. členu med drugim zagotavlja pravico do nepristranskega sojenja, iz 22. člena Ustave pa izhaja zahteva, da sodišče vodi postopek tako, da je zadoščeno zahtevi po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank.

Vendar pritožnik s pavšalnim zatrjevanjem, da sodišča niso upoštevala njegovih navedb, zatrjevane pristranskosti ni izkazal. Neutemeljen je pritožnikov očitek pritožbenemu in revizijskemu sodišču, da sta sledili zgolj navedbam prvostopenjskega sodišča, ne da bi se poglobili v njegove navedbe. Tako pritožbeno kot tudi revizijsko sodišče sta v svojih sodbah odgovorili na tiste navedbe pritožnika, ki so za odločitev o zadevi bistvene. Zgolj dejstvo, da se pritožnik s stališči sodišč ne strinja, pa ne zadošča za sklep, da je bila kršena katera izmed človekovih pravic.

Z izpodbijanimi sodbami pritožniku tudi ni bila kršena ustavna pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

Pritožnikov očitek o nepravilnosti sodne odločbe, ki posega v njegov premoženjskopravni položaj, tudi če bi bil utemeljen, še ne izkazuje kršitve te ustavne pravice. Pravica do zasebne lastnine bi bila pritožniku kršena, če bi izpodbijane sodbe temeljile na takšnem pravnem stališču oz. takšnem razumevanju zakona, ki je nezdružljivo z navedeno ustavno pravico. Tega pa pritožnik niti ne zatrjuje.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Kolikor pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi, s katerimi opozarja na dolgotrajnost postopka zaradi nestrokovnega in malomarnega dela sodišča, po vsebini uveljavlja kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Ustavno sodišče ugotavlja, da ustavna pritožba v tem delu ni dopustna. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi je dejanje, s katerim naj bi bila pritožniku kršena ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, že prenehalo. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeti v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem.

Pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. V delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se je za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo izrekel sodnik dr. Ciril Ribičič. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger