Jedro

Predlagatelj izvršbe je bilo okrajno sodišče, ki je tudi upravičen subjekt za vložitev pritožbe zoper sklep o naložitvi stroškov neupravičene izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Carinski urad Murska Sobota je s sklepom z dne 16. 12. 2013 pod 1. točko izreka odločil, da se postopek davčne izvršbe zoper dolžnika A.A. iz Raven na Koroškem za izterjavo terjatve Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu po odločbi z dne 7. 6. 2011, izvršljivi dne 21. 7. 2011, ustavi; pod 2. točko izreka je odločil, da se že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe po sklepu o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva Carinskega urada Murska Sobota z dne 6. 9. 2012 odpravijo; pod 3. točko izreka je odločil, da je predlagatelj izvršbe, Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu, dolžno v roku 30 dni od dneva vročitve tega sklepa stroške neupravičene izvršbe v višini 25,00 EUR nakazati na prehodni podračun pri Upravi RS za javna naročila in pod 4. točko izreka odločil, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.

V svoji obrazložitvi navaja, da je zoper imenovanega dolžnika pričel davčno izvršbo na podlagi odločbe št. EDS0000849/2011 Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 7. 6. 2011, ki je postala izvršljiva dne 21. 7. 2011. Pričel je z rubežem denarnih sredstev do višine dolgovanega zneska, ki ga ima dolžnik odprtega pri banki. Po pričetku postopka davčne izvršbe je predlagatelj izvršbe, Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu, dne 25. 10. 2012 preklicalo predlog za izvršbo po svoji odločbi z dne 7. 6. 2011 in kot razlog preklica navedlo izbris klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti. Zato je bilo treba odločiti tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Zoper 3. točko uvodoma navedenega sklepa je vložilo pritožbo Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu - sedaj tožnik.

Ministrstvo za finance je s sklepom z dne 29. 5. 2014 pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeni sklep zavrglo, ker pritožbe ni vložila upravičena oseba. V obrazložitvi navaja, da tožnik ni bil predlagatelj postopka davčne izvršbe, saj je bilo predlagatelj postopka Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu, slednjemu pa je bilo tudi naloženo plačilo stroškov neupravičene izvršbe. Aktivna legitimacija s strani Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu ni podana, saj le-to ni bilo stranka v postopku izdaje izpodbijanega sklepa in torej nima pravnega interesa za vložitev tožbe. Pravnega interesa ni mogoče utemeljevati z navedbo, da Okrajno sodišče v Slovenju Gradcu ni samostojen proračunski uporabnik, saj gre v tem primeru kvečjemu za zasledovanje dejanskega interesa.

Tožnik vlaga tožbo zoper 3. točko sklepa Carinskega urada Murska Sobota z dne 16. 12. 2013 in zoper sklep Ministrstva za finance z dne 29. 5. 2014. V tožbi navaja, da je pritožbo vložilo Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu iz razloga, ker je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu po določbi 114. člena Zakona o sodiščih le organizacijska enota Okrožnega sodišča, ki ni samostojna pravna enota. To pomeni, da bi drugostopenjski organ moral o pritožbi vsebinsko odločati. V konkretnem primeru se postopek vodi v javnem interesu, o čemer se je že izrekla sodna praksa. To velja za celoten postopek, vse do tedaj, ko je bilo Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu naloženo plačilo stroškov postopka. V tej fazi pa sodišče ne zasleduje več javnega interesa, pač pa lastne pravice in interese in mu je zato potrebno priznati status stranke v postopku. Po mnenju tožnika je upravičeni subjekt za vložitev pritožbe okrožno in ne okrajno sodišče. Okrajno sodišče ni samostojen proračunski uporabnik, saj so vse finančne zadeve v pristojnosti okrožnega sodišča z njegovega območja. Finančno poslovanje sodišč s proračunskimi sredstvi opredeljuje tudi Sodni red in se v zvezi s tem tožnik sklicuje na določbe 347. in 348. člena, ki jih tudi povzema. Ker Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu ni samostojna pravna oseba, niti ne samostojni proračunski uporabnik, je pritožbo vložila upravičena stranka. Sodišče je namreč v izvršitev odstopilo terjatev države oz. državnega proračuna. Sodišče samo ni upnik te terjatve, temveč je upnik terjatve, ki je nastala v sodnem postopku, država. Sodišče torej ni klasičen predlagatelj izvršbe, saj ne zastopa lastnih interesov, ampak kot predlagatelj davčne izvršbe le sproži postopek, ki se vodi v javnem interesu. Terjatve, ki nastanejo po Zakonu o prekrških, se posredujejo na CURS in se te terjatve vodijo v proračunu okrožnega sodišča. Ker Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu ni samostojen proračunski uporabnik in nima lastnih sredstev in računa, je odločitev, vsebovana v 3. točki sklepa CU Murska Sobota z dne 16. 12. 2013, neizvršljiva. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep Ministrstva za finance z dne 29. 5. 2014 in 3. točko sklepa CU Murska Sobota odpravi oziroma podrejeno, odpravi sklep z dne 29. 5. 2014. Hkrati priglaša tudi plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo plačilo stroškov neupravičene izvršbe utemeljeno naloženo predlagatelju izvršbe, to je Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu ni bilo stranka in tudi ni imelo pravnega interesa za vložitev tožbe. Pravnega interesa ni mogoče utemeljevati z navedbo, da okrajno sodišče ni samostojen proračunski uporabnik in tudi ne z navedbo, da gre zgolj za notranjo organizacijsko enoto okrožnega sodišča. Dejstvo, da okrajno sodišče ni samostojen proračunski uporabnik, ne pomeni, da sklepa ni mogoče izvršiti, saj iz določb Sodnega reda, na katere se tožnik sklicuje, ne izhaja, da okrajno sodišče sredstev za delo nima, temveč zgolj, da se ta sredstva zagotavljajo v okviru finančnega načrta okrožnega sodišča. 146. člen ZDavP-2 določa, da je v primeru, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Po navedeni zakonski določbi je torej predlagatelj tisti, ki je izdal izvršilni naslov oz. tisti, ki je pristojen za odmero obveznosti, ki se z izvršilnim naslovom nalaga in tj. v konkretnem primeru Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu. Pri tem tudi ni bistveno, da je dejanski upnik terjatve država. Tudi tretji odstavek 152. člena ZDavP-2 določa, da v primeru izterjave obveznosti iz 156. člena tega zakona nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe, torej Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu. Ravnanje CU Murska Sobota tudi ne odstopa od splošne prakse davčnega (carinskega organa) v postopkih davčne izvršbe in se vprašanje izvršljivosti sklepa, s katerim se okrajnemu sodišču kot predlagatelju izvršbe nalaga vračilo stroškov neupravičene izvršbe, do sedaj še ni pojavilo kot sporno (npr. sodba Upravnega sodišča I U 1680/2012 z dne 14. 5. 2013). Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi sta predmet sodne presoje sklep CU Murska Sobota z dne 16. 12. 2013 (3. točka izreka) in sklep Ministrstva za finance z dne 29. 5. 2014 o zavrženju pritožbe tožnika zoper sklep CU Murska Sobota z dne 16. 12. 2013. S 3. točko prvoizpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ odločil, da stroške neupravičene izvršbe v višini 25,00 EUR nosi predlagatelj izvršbe, Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu.

Stroške neupravičene izvršbe ureja ZDavP-2. V tretjem odstavku 152. člena ZDavP-2 je določeno, da v primeru izterjave obveznosti iz 156. člena tega zakona nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe. V 156. členu ZDavP-2 pa je določeno, da davčni organ organ postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti.

Upoštevaje zgoraj navedene določbe sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa, da mora stroške neupravičene izvršbe plačati Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu, pravilna. Pravilnost takšne odločitve podatki v spisu potrjujejo. Iz podatkov v spisih namreč izhaja, da gre v obravnavani zadevi za davčno izvršbo na podlagi predlagatelja izvršbe, Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu. Gre za davčno izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Ker je predlagatelj davčne izvršbe predlog za davčno izvršbo preklical, je prvostopenjski organ po presoji sodišča pravilno štel, da gre za neupravičeno izvršbo. Posledično je tudi pravilno odločil, da stroške neupravičene izvršbe v znesku 25 EUR nosi predlagatelj izvršbe, Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu.

Z drugoizpodbijanim sklepom je tožena stranka pritožbo tožnika zavrgla. Med strankama je sporno, ali je tožena stranka pravilno štela, da je pritožbo zoper sklep z dne 16. 12. 2013 vložila neupravičena oseba.

Kot je že zgoraj navedeno, v skladu s tretjim odstavkom 152. člena ZDavP-2 v primeru izterjave obveznosti iz 156. člena tega zakona, za kar gre tudi v obravnavanem primeru, nosi stroške neupravičene izvršbe predlagatelj izvršbe. Po presoji sodišča je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je bilo predlagatelj izvršbe Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu. Zato je slednje tudi upravičen subjekt za vložitev pritožbe. Posledično je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, da se pritožba Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu zavrže, ker pritožbe ni vložila upravičena oseba, pravilna. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbeni ugovori, da Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu ni samostojna pravna oseba in da ni samostojen proračunski uporabnik. Sodišče se strinja s toženo stranko, da iz navedenih določb Sodnega reda ne izhaja, da Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu sredstev za delo nima. Tudi vloga tožnika v tem postopku na samo odločitev ne more imeti nobenega vpliva.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.