Jedro

Nepremično premoženje sicer samo po sebi ne more biti vselej razlog za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je pa lahko tak razlog, kadar ga tujec uporablja za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb (kot je to v primeru tožnice) ob izpolnjevanju pogoja najmanj tri leta neprekinjenega prebivanja na območju Republike Slovenije pred uveljavitvijo ZTuj (16/1 člen ZTuj).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Vlade Republike Slovenije z dne 01.12.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi tožnic zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 18.09.1993, s katero sta bili zavrnjeni njuni prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje z dne 02.06.1993. Tožnici sta v pritožbi navajali kot pritožbeni razlog nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil vsa potrebna dejstva ter na njihovi podlagi odločil v skladu z zakonom o tujcih (ZTuj). Ugotavlja, da tudi v pritožbah ni navedenih nobenih novih dejstev. Glede prvotožnice navaja, da ne izpolnjuje kumulativno vseh pogojev iz 1. odstavka 16. člena ZTuj, kar se nanaša na upravičene razloge iz 2. odstavka 13. člena ZTuj in sicer glede zaposlitve, ker ima izdano osebno delovno dovoljenje za določen čas do 15.10.1993 in ji daljše prebivanje ni potrebno; samo dejstvo, da je lastnica nepremičnin do 1/4, pa ni zadosten razlog za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, čeprav je prvostopni organ upošteval usmeritev Vlade RS z dne 03.09.1992 o izpolnjevanju pogoja iz 1. odstavka 16. člena ZTuj, ki se nanaša na trajanje prebivanja v Republiki Sloveniji (neprekinjeno prebivanje najmanj tri leta) in ugotovil, da ta pogoj izpolnjuje (ima prijavljeno stalno prebivališče najmanj tri leta in je dejansko tukaj tudi živela pred uveljavitvijo ZTuj, ker je imela prijavljeno stalno prebivališče od 24.07.1985 dalje). Po 16. členu zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92) pa s prenehanjem delovnega dovoljenja preneha tudi delovno razmerje. Po mnenju tožene stranke bo prvotožnica sicer še lahko uživala posamezne pravice iz dela kot nezaposlena oseba, ki pa niso trajnega značaja in zato ne predstavljajo upravičenega razloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ker prvotožnici kot materi mld. drugotožnice ni možno izdati dovoljenja za stalno prebivanje, ga glede na 17. člen ZTuj tudi ni možno izdati mld. drugotožnici. Za obe tožnici so podani le upravičeni razlogi za možnost pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje, ne pa za stalno prebivanje.

V tožbi se tožeči stranki sklicujeta na tožbene ugovore po 1. in 3. točki 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Navajata, da se nista imeli možnost udeležiti dokaznega postopka, s čimer so bile kršene določbe 5., 8., 142. in 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Hiša, kjer prebivata, je njun edini dom, to in stalno prebivališče v tem kraju od 24.07.1985 pa so močnejše navezne okoliščine od tistih iz 1. odstavka 16. člena ZTuj. Z možem R.S., ki je na začasnem delu v Avstriji, sta polovico hiše - dvojčka kupila že leta 1984, s čimer sta jasno izkazala namen, da tukaj tudi ostaneta. Mld. drugotožnica je v tem kraju končala osnovno šolo, obiskuje srednjo poklicno šolo in se namerava po končanem šolanju v tem kraju tudi zaposliti. Tožena stranka v škodo prvotožnice navaja, da njeno daljše bivanje v Republiki Sloveniji ni potrebno, ker ji je s 15.10.1993 prenehalo delovno razmerje, saj je v porodniškem staležu do 11.07.1994, potem pa se bo poskušala ponovno zaposliti, saj je zaradi zmanjšanja obsega proizvodnje postala tehnološki višek. Iz prvostopne in drugostopne odločbe pa ni mogoče ugotoviti, kaj določajo materialni predpisi, na katere se obe odločbi sklicujeta. S tem je tožnicama odvzeta možnost, da argumentirano izpodbijata napadeno odločbo, zato so bile kršene določbe 2. odstavka 209. člena in 245. člena ZUP. Absurdno je pomisliti, da nekdo samo začasno prebiva v lastni hiši, ki je dom štiričlanske družine in na katero je čustveno navezan. Tožena stranka ni upoštevala navedenih dejstev, ki so odločilnega pomena. Zato tožnici predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot netočne in navaja, da je bila prvotožnica dne 06.08.1993 zaslišana kot stranka in opozorjena, da ima osebno delovno dovoljenje le do 15.10.1993 in da ne izpolnjuje pogojev za daljše prebivanje. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba je utemeljena.

V navedeni zadevi je tožena stranka odločala o pritožbi zoper odločbo, ki jo je prvostopni organ izdal dne 18.09.1993 in ni bilo sporno, da je prvotožnica že bila na porodniškem dopustu in imela veljavno osebno delovno dovoljenje do 15.10.1993 ter da je do 1/4 lastnica nepremičnin (hiše, vrta, travnika in sadovnjaka) pod vl. št. 1239 in da je prijavila stalno prebivališče v tem kraju dne 24.07.1985 (v že prej kupljeni hiši).

Po določbah 1. odstavka 16. člena zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št. 1/91-I) se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. člena tega zakona, ki opravičujejo stalno prebivanje na območju Republike Slovenije, s tem da po določbi 2. odstavka 81. člena tega zakona za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, ki ne zaprosijo za državljanstvo Republike Slovenije ali jim je izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, oziroma od izdaje negativne odločbe. Glede primeroma naštetih pogojev iz 2. odstavka 13. člena ZTuj mora tujec izpolnjevati vsaj enega (da je tujec prišel v Republiko Slovenijo zaradi šolanja, specializacije, zaposlitve, zdravljenja, kakšne poklicne dejavnosti ali je sklenil zakonsko zvezo z državljanom Republike Slovenije, ima na območju države nepremično premoženje, uživa pravico, ki izvira iz dela v državi oziroma ima drug opravičen razlog, zaradi katerega bi bilo njegovo daljše prebivanje v državi potrebno). Po določbi 17. člena ZTuj se ne glede na določbe 13. in 16. člena tega zakona dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda otroku do 18. leta starosti ali zakoncu tujca, ki ima dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka ima sicer prav, da po določbi 16. člena zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92) tujcu med drugim preneha delovno razmerje tudi, če preneha delovno dovoljenje. Toda zaposlitev po 2. odstavku 13. člena ZTuj ni edini od primeroma naštetih pogojev, ki jih je prvotožnica (poleg pravilno ugotovljenega časovnega pogoja najmanj tri leta neprekinjenega prebivanja na območju Republike Slovenije iz 1. odstavka 16. člena ZTuj) po ugotovitvah tožene stranke v času odločanja na prvi stopnji nesporno izpolnjevala in sicer, da ima nepremično premoženje v državi. Nepremično premoženje sicer samo na sebi ne more biti vselej razlog za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je pa lahko tak razlog, kadar ga tujec uporablja za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb, kot je to v primeru tožnice. Tožena stranka ugotovljenih dejanskih okoliščin v tej smeri ni presojala, zato sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in na podlagi 2. odstavka 39. člena ZUS izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).