Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožničina terjatev delno utemeljena, bi prvostopenjsko sodišče moralo presojati tudi, ali je v pobot uveljavljana toženčeva terjatev utemeljena ali ne. V takšnih primerih mora biti izrek sodbe tričlenski.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku, kot je razvidno iz I. točke izreka. V preostalem delu je izdani sklep o izvršbi razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek (II. točka). Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke (III. točka) in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.998,16 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (IV. točka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija II. in IV. točko izreka sodbe prvega sodišča, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sta se traktorja ves čas uporabljala za toženčeve osebne potrebe, zato je tožencu zaračunala njuno nabavno vrednost. Napačen je zaključek, da je bil traktor, ki ga ima toženec v posesti, namenjen izvajanju tožničine dejavnosti do toženčevega zaključka izvajanja direktorske funkcije pri tožnici. Graja dokazno oceno izpovedb prič A. A., B. B. in C. C. Tožnica ni potrebovala takšnih traktorjev za opravljanje svoje dejavnosti. Potreboval ju je toženec, ki je strošek njunega nakupa prevalil na tožnico. Traktor, ki ga toženec zadržuje v posesti, se je ves čas nahajal na toženčevem dvorišču. Za drugi traktor ne drži, da bi se uporabljal na gradbiščih tožnice. Tega ni videla nobena od zaslišanih prič. Nelogično je, da bi se za izvajanje elektroinštalacij uporabljal kmetijski traktor z mulčerjem. Traktor se je nahajal nekje drugje, toženec pa je za njegovo lokacijo vedel. Ob prenehanju svoje direktorske funkcije ni poskrbel za to, da bi vsa osnovna sredstva prešla v posest novega poslovodstva tožnice, prav tako pa poslovodstvu ni sporočil, kje se traktor nahaja, zato je odškodninsko odgovoren za nastalo škodo.

3. Toženec izpodbija I., III. in IV. točko sodbe prvega sodišča, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ter predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavi sodbo in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvo sodišče napačno zaključilo, da toženec poseduje tudi mulčer. Toženec je pojasnil, zakaj je zadržal traktor, vendar pa ni zatrjeval, da je to storil na podlagi 261. člena Obligacijskega zakonika in torej ni uveljavljal pridržne pravice. Toženec je uveljavljal procesni pobotni ugovor, ker mu tožnica dolguje plačilo za poslovodenje. Svoj zahtevek je natančno utemeljil, prvo sodišče pa bi moralo odločiti o obstoju ali neobstoju toženčeve terjatve. Prvo sodišče je presojalo le, ali je toženec imel pridržno pravico ali ne, s tem pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Kršilo je določbe postopka, ker o pobotnem ugovoru toženca ni odločilo. V tem delu izpodbijana sodba nima razlogov.

4. Toženec v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožnica ni odgovorila na toženčevo pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Toženec je uveljavljal v pobot terjatev v znesku 29.507,78 EUR z obrestmi od posameznih zneskov, kot je to specificirano v toženčevi vlogi z dne 12. 11. 2018. Ob ugotovitvi, da je tožničina terjatev delno utemeljena, bi prvo sodišče moralo presojati tudi, ali je v pobot uveljavljana toženčeva terjatev utemeljena ali ne. V takšnih primerih mora biti izrek sodbe tričlenski: 1. točka se nanaša na ugotovitev obstoja tožnikove terjatve v določeni višini, v 2. točki se ugotovi, ali toženčeva terjatev obstaja (in v kakšni višini) ali ne, odločitev v 3. točki pa je odvisna od predhodnih dveh ugotovitev: če toženčeva terjatev ne obstaja, sodišče (delno ali v celoti) ugodi tožbenemu zahtevku, če toženčeva terjatev obstaja, pa sodišče izreče pobotanje in zavrne tožbeni zahtevek do višine v pobot uveljavljene terjatve ter tožencu naloži plačilo presežka, če je ugotovljena tožničina terjatev višja od ugotovljene toženčeve terjatve (več o tem Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 160 in 192).

7. Prvo sodišče se je mimo toženčeve trditvene podlage ukvarjalo z vprašanjem toženčeve pridržne pravice, razen tega pa to vprašanje nima nobenega pomena za odločitev v sporu. Prvo sodišče bi moralo ugotoviti, ali je toženčeva v pobot uveljavljana terjatev utemeljena ali ne. Prvo sodišče je v izreku sodbe zavrnilo toženčev pobotni ugovor. Glede na povedano je takšen izrek nepravilen oziroma nerazumljiv, v obrazložitvi sodbe pa prvo sodišče ni navedlo nobenih razlogov o (ne)utemeljenosti toženčeve v pobot uveljavljane terjatve (navedlo je le nerazumljiv zaključek, da toženec nima pridržne pravice in zato z uveljavljanjem pobotnega ugovora ni bil uspešen). Zaradi teh pomanjkljivosti izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožnica utemeljeno graja, da je dokazna ocena prvega sodišča v zvezi z nabavo in uporabo traktorjev za tožničine potrebe pomanjkljiva in tudi protispisna. Glede traktorja, ki je v toženčevi posesti (z mulčerjem, kot je ugotovilo prvo sodišče), so priče izpovedovale različno. A. A. ni videl, da bi se ta traktor uporabljal (tudi) za košnjo trave na sedežu tožnice, čeprav je bil tam prisoten ves delovni čas. Zato je protispisna dokazna ocena prvega sodišča, da je priča potrdila uporabo tega traktorja za košnjo trave. B. B. je izpovedal, da naj bi ta traktor uporabljal ves čas zaposlitve pri tožnici, vse do prenehanja delovnega razmerja v novembru 2016, kar je navzkriž z ugotovitvijo, da je toženec zadržal traktor v svoji posesti po prenehanju funkcije direktorja tožnice v avgustu 2015. D. D. je izpovedal, da pri tožnici ni videl traktorjev (kot direktor tožnice je v avgustu 2015 nasledil toženca), o čemer se prvo sodišče ni opredelilo. C. C. ni vedela ničesar o tem, da bi se s traktorjem kosilo, čeprav je delala na sedežu tožnice. Traktor je bil namenjen za kmetijsko dejavnost, bil je kupljen z mulčerjem, kar bi prej kazalo na to, da je bil kupljen za zasebne potrebe, ne pa za potrebe tožnice. Okoliščina, da se je traktor občasno uporabil za pluženje dvoriščnih oziroma dovoznih površin, ni odločilna, saj sta imela tožnica in toženec tudi skupne dvoriščne oziroma dovozne površine. Prvo sodišče v tem pogledu tudi ni ocenilo izpovedbe E. E., da je ob vstopu v lastništvo tožnice v letu 2011 vedel, da toženec uporablja traktorja za lastne potrebe, o čemer so se tudi pogovarjali vsi trije (poleg njega in toženca tudi toženčev sin).

9. Glede drugega traktorja je neprepričljiv zaključek, da toženčevo protipravno ravnanje v zvezi z njim ni dokazano in da naj bi se ta traktor uporabljal na tožničinih deloviščih. Izpovedbe A. A., B. B, in C. C. niso prepričljive. Gre za enak tip traktorja kot prej omenjeni (oba sta bila proizvajana za kmetijsko dejavnost), zato bi bilo zelo nenavadno, da bi tožnica kot izvajalka elektroinštalacijskih del nabavila tak traktor za potrebe svojega dela na gradbiščih. A. A. je o tem traktorju na gradbišču govoril v pogojniku („naj bi bil na terenu“), o njem pa iz lastnega ravnanja ni vedel ničesar povedati. Omenil je še, da se ta traktor (nikoli) ni vračal nazaj na sedež tožnice, kar bi bilo malo verjetno, glede na to, da je delal pri tožnici vse od leta 2010 do leta 2015. B. B. je prav tako izpovedoval v pogojniku („baje naj bi bila dva“ (traktorja), „drugi traktor naj bi se uporabljal na montažah po terenu“), sam pa se ni spomnil, da bi ta traktor kdaj videl, ko je vozil material na tožničina delovišča. Tudi C. C, ni vedela o tem traktorju ničesar povedati iz lastnega zaznavanja, od sodelavcev pa je slišala (le), da na gradbišču uporabljajo tudi traktor (na splošno). V tem pogledu prvo sodišče ni celovito ocenilo izpovedbe D. D., ki je povedal, da je raziskoval, kaj je s tema traktorjema, videl pa ju ni nikjer, da je hodil po objektih, na katerih je tožnica izvajala dela, tam pa traktorja (tudi) ni videl, niti pri naročnikih F. ali v bolnici ne, ter da je delal pri tožnici tudi v letih 2013 in 2014, ko je delo opravljal tudi na deloviščih tožnice v F. in G., tam pa prav tako ni videl, da bi tožnica uporabljala kakšen traktor (tudi ta del pričine izpovedbe bi prvo sodišče moralo dokazno oceniti, saj se navezuje na sklop tožničinih trditev, da sta bila traktorja kupljena za zasebne potrebe – IX. točka pripravljalne vloge tožnice z dne 3. 12. 2018).

10. Toženec je bil direktor tožnice do 27. 8. 2015. Izpovedal je, da je bil tedaj traktor, ki ga ima v svoji posesti, na njegovem dvorišču in ga je zadržal zaradi svoje terjatve do tožnice, drug traktor pa je bil „nekje na enem objektu“ (delovišču tožnice). Tožnica utemeljeno izpostavlja, da je bil toženec po prenehanju funkcije direktorja dolžan poskrbeti, da tožničina osnovna sredstva preda novemu poslovodstvu oziroma da mu sporoči, kje se nahajajo, česar pa ni storil. Opustitev te dolžnosti bi lahko vodila do toženčeve odškodninske odgovornosti. Dokazni postopek ni pokazal, da bi bil drugi traktor v tožničini posesti ob prenehanju toženčeve funkcije tožničinega direktorja (tožnica je to zanikala), ta okoliščina pa spada v toženčevo dokazno breme, saj tožnica ni dolžna dokazovati negativnih dejstev. Toženec je tudi ob zavrnitvi plačila računov 5. 3. 2016 (priloga B6) vedel, kje se nahaja drugi traktor, kar je sam izpovedal, pri čemer izvedeni dokazi ne potrjujejo, da bi se traktor nahajal na enem od delovišč tožnice.

11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje (354. člen ZPP). Pritožbeno sodišče navedene kršitve postopka ni moglo samo odpraviti, razveljavitev izpodbijane sodbe pa tudi ne predstavlja kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj ponovna obravnava zadeve pred prvim sodiščem ne bo bistveno zavlekla postopka. Razen tega bi pritožbeno sodišče s svojo meritorno odločitvijo poseglo v ustavno pravico strank do pritožbenega preizkusa.

12. V ponovljenem postopku bo prvo sodišče moralo odpraviti storjeno kršitev postopka in nato (bodisi na podlagi doslej izvedenih dokazov bodisi na podlagi ponovnega zaslišanja strank in posameznih prič ter morebitne izvedbe preostalih predlaganih a neizvedenih dokazov, če bo to ocenilo za potrebno) narediti novo dokazno oceno, to pa v skladu z 8. členom ZPP. Pri novi odločitvi o tožbenem zahtevku in pobotnem ugovoru bo moralo odgovoriti tudi na ugovore, ki jih vsaka stranka uveljavlja v razmerju do nasprotne stranke.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.