Jedro

Iz pogodbe o poslovodenju, ki sta jo sklenili tožnica in prvo tožena stranka, izhaja, da je bila sklenjena za mandatno obdobje štirih let oz. do nastopa enega od taksativno naštetih razlogov za predčasno prenehanje tožničinega mandata. To pomeni, da je bila med tožnico in prvo toženo stranko v resnici sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. V skladu s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Tožnica je bila s sklepom razrešena s funkcije direktorice prvo tožene stranke, zato je s tem dnem potekel čas, za katerega je bila pogodba o poslovodenju sklenjena, to pa je bil tudi razlog za prenehanje njene veljavnosti. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da bi toženi stranki morali tožnici pisno odpovedati pogodbo o poslovodenju in je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o poslovodenju pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o poslovodenju, ki jo je tožnica sklenila s prvo toženo stranko, nezakonita ter da jo je drugo tožena stranka dolžna ponovno imenovati za direktorico prvo tožene stranke, prvo tožena stranka pa jo je dolžna pozvati nazaj na delo direktorice in jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 3. 12. 2013 do 2. 8. 2016) prijaviti v socialno zavarovanje (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožnici za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja nerazdelno obračunati bruto mesečna nadomestila plač, od njih odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati neto mesečna nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega neto zneska od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da pravdne stranke same krijejo vsaka svoje stroške postopka (III. in IV. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških postopka toženih strank (IV. točka izreka sodbe), se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da mora delodajalec delavcu v skladu s 86. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) odpoved pogodbe o zaposlitvi vročiti v pisni obliki. Ker toženi stranki tega nista storili, je bila odpoved pogodbe o poslovodenju nezakonita. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 16. člena pogodbe o poslovodenju, saj se tožnica pisni odpovedi ni odpovedala. Glede prenehanja delovnega razmerja je bilo v tej pogodbi dogovorjeno le, da tožnici delovno razmerje preneha hkrati z razrešitvijo, ni pa bilo dogovorjeno, da prvo tožena stranka tožnici ni dolžna podati pisne odpovedi pogodbe o poslovodenju, ji omogočiti zagovora in za odpoved navesti zakonitega razloga. Odločitev sodišča prve stopnje je zato v nasprotju s temeljnimi načeli delovnega prava in kogentnimi določbami ZDR.

3. Toženi stranki sta podali odgovor na pritožbo tožnice, v katerem prerekata pritožbene navedbe, predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Navajata, da je bila pogodba o poslovodenju sklenjena za določen čas, v njej pa sta stranki izrecno izključili obveznost vročitve pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za prenehanje tožničinega delovnega razmerja pri prvo toženi stranki je zadoščalo že dejstvo, da je bila tožnica razrešena z mesta direktorice prvo tožene stranke. Tožnica je bila pred podpisom pogodbe o poslovodenju z njeno vsebino seznanjena in je vedela, da pisna odpoved v primeru razrešitve ni potrebna, saj tudi njen predhodnik na funkciji direktorja prvo tožene stranke pisne odpovedi ni prejel. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je glede vseh odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je nadzorni svet prvo tožene stranke 31. 5. 2012 sprejel sklep o imenovanju tožnice za direktorico prvo tožene stranke za mandatno obdobje štirih let (od 3. 8. 2012 do 2. 8. 2016), zato sta tožnica in prvo tožena stranka dne 24. 7. 2012 sklenili Pogodbo o poslovodenju z direktorjem družbe (A2; v nadaljevanju: pogodba o poslovodenju), ki ima (tudi) naravo pogodbe o zaposlitvi. Drugo tožena stranka je na 4. seji Sveta zavoda dne 22. 11. 2013 s sklepom št. ... tožnico z dnem 3. 12. 2013 iz poslovnih razlogov razrešila oz. predčasno odpoklicala s funkcije direktorice prvo tožene stranke (A3).

7. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu med drugim zahtevala tudi ugotovitev nezakonitosti zgoraj navedenega sklepa št. ..., s katerim je bila razrešena s funkcije direktorice prvo tožene stranke. Delovno sodišče v Mariboru se je s sklepom opr. št. Pd 653/2013 z dne 18. 3. 2014 (list. št. 44) izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o tem delu zahtevka, ker je razrešitev poslovodnega organa družbe statusno pravno vprašanje in zadevo odstopilo Oddelku za gospodarske spore Okrožnega sodišča v Mariboru. Sodišče prve stopnje je zato v tem individualnem delovnem sporu presojalo le utemeljenost tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o poslovodenju ter reintegracijskega in reparacijskega zahtevka v zvezi s tem.

8. V času sklenitve pogodbe o poslovodenju je veljal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), v času njenega prenehanja pa že ZDR-1 (Ur. list RS, št. 21/2013 in nadalj.), pri čemer zakonske določbe, ki so pomembne za odločitev v tem sporu, z ZDR-1 niso bile bistveno spremenjene.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta se tožnica in prvo tožena stranka v 15. členu pogodbe o poslovodenju dogovorili, da tožnici mandat direktorice prvo tožene stranke preneha z njegovim iztekom ter v primeru njenega odstopa, smrti ali razrešitve s strani nadzornega sveta. S prenehanjem tožničinega mandata iz katerega koli od navedenih razlogov preneha tudi njeno delovno razmerje pri prvo toženi stranki (16. člen pogodbe o poslovodenju).

10. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na 6. alinejo prvega odstavka 73. člena ZDR-1, ki določa, da lahko podpisnika pogodbe o zaposlitvi v primeru, če pogodbo sklepa poslovodna oseba, ne glede na določbo drugega odstavka 9. člena ZDR-1(1) , drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da sta tožnica in prvo tožena stranka v obravnavanem primeru to tudi storili, ko sta se v 16. členu pogodbe o poslovodenju dogovorili, da tožnici delovno razmerje pri prvo toženi stranki preneha hkrati z razrešitvijo s funkcije direktorice, iz tega razloga pa vročitev pisne odpovedi pogodbe o poslovodenju (v skladu z 88. členom ZDR-1) ni bila potrebna. Tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o poslovodenju ter reintegracijski in reparacijski zahtevek v zvezi s tem je zato zavrnilo.

11. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Iz 15. člena pogodbe o poslovodenju izhaja, da je bila sklenjena za mandatno obdobje štirih let oz. do nastopa enega od taksativno naštetih razlogov za predčasno prenehanje tožničinega mandata. To pomeni, da je bila med tožnico in prvo toženo stranko v resnici sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas v skladu s 5. alinejo prvega odstavka 52. člena ZDR. Tudi v 1. alineji 72. člena ZDR je določeno, da lahko v primeru, če pogodbo o zaposlitvi sklepa poslovodna oseba, stranki v pogodbi o zaposlitvi, ne glede na drugi odstavek 7. člena ZDR, drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas (podobno določa tudi 1. alineja prvega odstavka 73. člena ZDR-1). Dejstvo, da je bila v obravnavanem primeru pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, pa je za odločitev v tej zadevi bistveno. V skladu s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1 namreč pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati brez odpovednega roka(2) s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Ker ZDR-1 vročitve pisne odpovedi v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi poteka časa ne zahteva, tožnica in prvo tožena stranka prenehanja pogodbe o poslovodenju v resnici nista uredili za tožnico manj ugodno, kot to določa zakon. Tožnica je bila v obravnavanem primeru s sklepom št. ... dne 22. 11. 2013 razrešena s funkcije direktorice prvo tožene stranke, zato je s tem dnem potekel čas, za katerega je bila pogodba o poslovodenju sklenjena, to pa je bil tudi razlog za prenehanje njene veljavnosti na podlagi prvega odstavka 79. člena ZDR-1. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi toženi stranki morali tožnici pisno odpovedati pogodbo o poslovodenju, odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pa je zato pravilna.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del (I., II. in III. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, toženi stranki pa do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo nista upravičeni, ker gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore namreč peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice.

(1) Ta določa, da se lahko s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo določijo (le) pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ZDR-1. (2) Odpovedni rok v trajanju 3 mesecev je bil v 15. členu pogodbe o poslovodenju izrecno dogovorjen le za primer tožničinega odstopa s funkcije direktorice, ne pa tudi v drugih primerih prenehanja njenega mandata.