Jedro

V obravnavani zadevi je bil prenos dejavnosti in prevzem delavcev urejen s 6. členom ZKL-C. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je med prvo in drugo toženo stranko v razmerju do delavcev prve tožene stranke najkasneje spornega dne prišlo do spremembe delodajalca na podlagi ZKL-C. Iz tega razloga so neutemeljene vse pritožbene navedbe v zvezi s tem, da naj do prenosa dejavnosti in spremembe delodajalca v obravnavanem primeru, zaradi stečajnega postopka uvedenega nad prvo toženo stranko, ne bi prišlo, ker zanj ni pravne podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: da so odpovedi pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, ki jih je dne 16. 12. 2016 podala prvotožena stranka prvi do osmi tožeči stranki, so nezakonite (I. točka izreka); da je delovno razmerje vseh osmih tožnikov od 1. 1. 2017 dalje obstajalo pri drugotoženi stranki do 22. 5. 2017, ko se pogodbe o zaposlitvi sodno razvežejo (II. točka izreka); da je drugotožena stranka dolžna v roku 15 dni vsem tožnikom za čas od 1. 1. 2017 do 22. 5. 2017 priznati delovno dobo in vse pravice iz delovnega razmerja tako, da: prvi tožeči stranki od bruto plače 860,00 EUR mesečno, drugi tožeči stranki od bruto plače 860,00 EUR mesečno, tretji tožeči stranki od bruto plače 860,00 EUR mesečno, četrti tožeči stranki od bruto plače 415,46 EUR mesečno, peti tožeči stranki od bruto plače 860,00 EUR mesečno, šesti tožeči stranki od bruto plače 870,00 EUR mesečno, sedmi tožeči stranki od bruto plače 860,00 EUR mesečno, osmi tožeči stranki od bruto plače 1.382,07 EUR mesečno obračuna in plača prispevke in davke, neto zneske, zmanjšane za nadomestila iz naslova brezposelnosti, ki so jih tožniki prejeli v tem obdobju, pa plača tožnikom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka); da je drugotožena stranka dolžna tožnikom v roku 15 dni plačati denarno povračilo: prvi tožeči stranki bruto 8.600,00 EUR, drugi tožeči stranki bruto 8.600,00 EUR, tretji tožeči stranki bruto 8.600,00 EUR, četrti tožeči stranki bruto 8.300,00 EUR, peti tožeči stranki bruto 8.600,00 EUR, šesti tožeči stranki bruto 8.700,00 EUR sedmi tožeči stranki bruto 8.600,00 EUR, osmi tožeči stranki bruto 13.820,70 EUR, od navedenih zneskov obračunati in plačati prispevke in davke, dobljene neto zneske pa plačati tožnikom, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, višji zahtevek za denarno povračilo zoper drugotoženo stranko in v celoti zahtevek tožnikov za denarno povračilo zoper prvotoženo stranko, je zavrnilo (IV. točka izreka); da je drugotožena stranka dolžna povrniti tožečim strankam stroške postopka v znesku 1.785,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe, ki se nanaša nanjo, se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje druga tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbene zahtevke zavrne v celoti, izrek v točki V pa spremeni tako, da tožečim strankam solidarno naloži povračilo stroškov postopka vključno s pritožbenimi stroški v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

V zvezi s pritožbenim razlogom kršitve določb pravdnega postopka navaja, da ima sodba pomanjkljivosti iz 14. točke. 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje samemu sebi in ugotovitvam sodišča o odločilnih dejstvih. Sodba temelji na ugotovitvi, da je dne 10. 12. 2016 de facto prišlo do prenosa dejavnosti od prve tožene na drugo toženo stranko, zato pa so redne odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki jih je prva tožena stranka podala tožnikom dne 16. 12. 2016, nezakonite. V točki II izreka je odločilo, da so tožniki v delovnem razmerju z drugo toženo stranko od 1. 1. 2017 dalje. Izrek v tem delu nasprotuje samemu sebi, saj je sodišče kljub ugotovljeni nezakonitosti rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi, tem priznalo učinek do izteka odpovednega roka torej do vključno 31. 12. 2016. Poleg tega pa ta odločitev ni skladna z modificiranim tožbenim zahtevkom, s katerim so tožniki vtoževali ugotovitev, da obstaja delovno razmerje pri drugi toženi stranki od 31. 12. 2016. Sodišče te svoje odločitve ni obrazložilo in tudi ne delno zavrnilo.

Enaka kršitev je podana tudi v točki I izreka sodbe glede na odločitev v IV. točki izreka. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da so redne odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki jih je podala prva tožena stranka nezakonite (točka I izreka), v točki IV izreka pa je povračilo denarnih povračil naložilo drugi toženi stranki, čeprav v izreku sodbe ni ugotovilo, da je odgovorna za nezakonite odpovedi pogodb o zaposlitvi tožnikom, ki pa takega zahtevka tudi niso postavili. V obrazložitvi sodbe je v točki 23 pavšalno navedlo, da je prva tožena stranka ravnala nezakonito zaradi stališč in ravnanj druge tožene stranke. Tako je praktično odločalo o krivdni odgovornosti druge tožene stranke za nezakonitost odpovedi pogodb o zaposlitvi. Dejstvo je, da je stečajna upraviteljica prve tožene stranke tožnikom pogodbe o zaposlitvi odpovedala po določbi 104. člena ZDR-1, kar je ugotovilo tudi sodišče (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki pa je v nasprotju s tem zaključkom presojalo, ali so bile odpovedi nezakonite zaradi spremembe delodajalca, kar pa ni bil odpovedni razlog. Poleg tega pa kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP predstavlja tudi dejstvo, da sodba nima razlogov o nezakonitosti odpovednega razloga, ki izhaja iz odpovedi pogodb o zaposlitvi. Na podlagi enotne sodne prakse je sodišče vezano na odpovedni razlog, ki ga je v odpovedi navedel delodajalec, tako da lahko odloča le o zakonitosti tega odpovednega razloga. Ker iz spisa izhaja, da je stečajna upraviteljica prve tožene stranke že pred spornimi odpovedmi pogodb o zaposlitvi zavzela stališče, da gre za prenos dejavnosti in posledično spremembo delodajalca po 75. členu ZDR-1, pa je delavcem kljub temu vročila redne odpovedi pogodb o zaposlitvi zaradi stečajnega postopka, je sodišče prve stopnje krivdo za ravnanje prve tožene stranke arbitrarno pripisalo drugi toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o denarnem povračilu tožnikom kršilo razpravno načelo in načelo kontradiktornosti, kar je kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Druga tožena stranka je v drugi pripravljalni vlogi opozorila na pomanjkanje trditvene podlage glede tožbenega zahtevka tožečih strank na priznanje pravice do denarnega povračila. Sodišče prve stopnje pa je o takem tožbenem zahtevku odločilo in s tem kršilo načelo kontradiktornosti in razpravno načelo, saj je pomanjkanje trditvene podlage tožnikov nadomestilo z njihovim zaslišanjem in svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala. Sodišču očita tudi, da je samo vodilo zaslišanje tožnikov, saj je zastavljalo vprašanja v smeri ugotavljanja pravno pomembnih dejstev, pri čemer opozarja tudi na to, da listine, ki so jih v spis vložili tožniki, ne potrjujejo njihovih izpovedi o dolžini delovne dobe. V zvezi s tem delom tožbenega zahtevka, je sodišče spregledalo tudi dejstvo, da je bila vsem tožnikom pri drugi toženi stranki ponujena zaposlitev, ki so jo zavrnili, zato je razlog za njihovo nezaposlenost njihova odločitev. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, kako je ugotovilo podatke o višinah mesečnih plač tožnikov, ki tudi niso podali nobenih navedb in dokaznih predlogov, zato tudi v tem delu sodbe ni bilo mogoče preizkusiti, zato druga tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča o višini prisojenih dajatvenih zahtevkov. Enako velja tudi za odločitev o višini prisojenih zneskov denarnega nadomestila. O tej višini se druga tožena stranka prav tako ni mogla izreči, saj tožniki niso podali nobenih trditev.

Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je bil razlog za odpoved pogodb o zaposlitvi tožnikom stečaj delodajalca, zato je ugotovitev sodišča, da je bil razlog v spremembi delodajalca, zmotna. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s prenosom dejavnosti, saj do prenosa dejavnosti ni prišlo in posledično tudi ne do spremembe delodajalca na podlagi 75. člena ZDR-1. Zaradi tega je napačna tudi odločitev sodišča o tem, da je delovno razmerje tožnikov pri drugi toženi stranki obstajalo od 1. 1. 2017 do 22. 5. 2017. Določba 75. člena ZDR-1, ki ureja pravni položaj delavcev za primere prenosa podjetja ali dela podjetja ali obrata, se namreč ne uporablja, ko je nad delodajalcem začet stečajni postopek. Za tak primer se neposredno uporablja 5. člen Direktive sveta 2001/23/ES. Ta v 5. členu določa, da se 3. in 4. člena Direktive ne uporabljata za prenos podjetja ali dela podjetja ali obrata, če je prenosnik v stečajnem postopku zaradi plačilne nesposobnosti, ki je začet z namenom likvidacije premoženja prenosnika in je pod nadzorom pristojnega organa oblasti. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj dogovor, da bo druga tožena stranka začela z dejavnostjo prve tožene stranke po njenem stečaju, ni povzročil pravnega učinka spremembe delodajalca. Če bi bili namreč zaključki sodišča o tem, da je do prenosa dejavnosti prišlo in kdaj je do tega prišlo (10. 12. 2016), pravilni, je posledično zmotna odločitev o obstoju delovnega razmerja tožnikov pri drugi toženi stranki od 1. 1. 2017 do 22. 5. 2017. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo zahtevku tožnikov, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja z drugo toženo stranko šele od izteka odpovednega roka po spornih odpovedih pogodb o zaposlitvi, ki je v nasprotju z navedbami o dejanskem prenosu dejavnosti in spremembi delodajalca, zato je odločitev sodišča prve stopnje v točkah II in III izreka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, nezakonita. Napačno pa je bilo dejansko stanje ugotovljeno tudi v zvezi s IV. točko izreka. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je prva tožena stranka tožnikom nezakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi stališč in ravnanj druge tožene stranke in plačilo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 naložilo v plačilo drugi toženi stranki, na podlagi njene krivdne odgovornosti, čeprav tožniku ustrezne trditvene podlage niso podali, prav tako pa tudi niso predlagali dokazov. Spregledalo je, da je bil namen vseh udeležencev (prve in druge tožene stranke, Republike Slovenije in Skladom kmetijskih zemljišč) v zvezi z najemnimi pogodbami v tem, da začne prva tožena stranka (pravilno: druga tožena stranka) opravljati dejavnost gostinstva in hotelirstva šele po tem, ko nastopijo zakonski pogoji za prenehanje opravljanja te dejavnosti pri prvi toženi stranki. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo ali ima prenos dejavnosti, ki se je po izpodbijani sodbi zgodil po začetku stečaja, pravne učinke, glede na to, da je za tako vrsto upravljanja in razpolaganja, med katere se uvršča tudi prenos dejavnosti, potrebna odobritev sodišča, ki vodi stečajni postopek, zato je dejansko stanje tudi v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožba ponovno poudarja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje tudi v zvezi z dolžino delovne dobe tožnikov in višine njihovih mesečnih plač.

Druga tožena stranka tudi v zvezi s pritožbenim razlogom napačne uporabe materialnega prava znova opozarja na 5. člen Direktive 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001 in na 75. člen ZDR-1 ter na 1. odstavek 118. člena ZDR-1 (kot je to storila v zvezi s pritožbenim razlogom bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja). Zakonodajalec v Zakonu o delovnih razmerjih ni izrecno opredelil, da se določila o spremembi delodajalca iz 75. člena ZDR-1 uporabljajo tudi za delodajalca, nad katerim se je začel stečajni postopek. Če bi obveljal pravni sklep, da je prišlo do spremembe delodajalca po začetku stečaja nad prvo toženo stranko, bi na podlagi zakona in uveljavljene sodne prakse veljalo tudi, da je prvo tožena stranka po zakonu zavezana za ponovni prevzem delavcev, potem ko preneha najemna pogodba za osnovna sredstva, ki je sklenjena za določen čas, taka situacija pa je nezdružljiva s temeljnimi načeli stečajnega postopka, saj bi moral stečajni dolžnik na podlagi 6. odstavka 75. člena ZDR-1 po začetku stečaja prevzemati obveznosti, ki niso v zvezi z unovčenjem stečajne mase in se obravnavajo kot strošek stečajnega postopka. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v delu, v katerem ugotavlja, da so odpovedi pogodb o zaposlitvi nezakonite na podlagi 8. alineje 90. člena ZDR-1, saj je prva tožena stranka pogodbe o zaposlitvi odpovedala po 104. členu ZDR-1. Prav tako je zmotno uporabljeno materialno pravo tudi pri priznanju pravice do denarnega povračila tožnikom. Ker jim je pogodbe o zaposlitvi nezakonito odpovedala prva tožena stranka, je lahko k plačilu povračila zavezana le ona.

Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ko je stroške postopka naložilo drugo toženi stranki. Odmera stroškov po načelu krivde je v ZPP predvidena kot izjema od odmere stroškov po načelu uspeha v pravdi. Prva tožena stranka je tožnikom odpovedala pogodbe o zaposlitvi, tega ravnanja pa druga tožena stranka ni povzročila.

3. Tožniki so na pritožbo odgovorili. Navajajo, da je neutemeljena in predlagajo, da jo pritožbeno sodišče zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih kršitev ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Izrek ne nasprotuje samemu sebi in tudi ne ugotovitvam sodišča prve stopnje. Razumljiva je tudi v točki II izreka, saj se je, glede na to, da je tožena stranka tožnikom redne odpovedi pogodb o zaposlitvi podala 16. 12. 2016, odpovedni rok iztekel 31. 12. 2016 in datum 1. 1. 2017, ki ga je sodišče prve stopnje zapisalo v to točko izreka, kot začetek zaposlitve tožnikov pri drugi toženi stranki, ni v nasprotju z ostalimi v tej točki zapisanimi datumi in tudi ne z modificiranim tožbenim zahtevkom, prav tako si nista v nasprotju I in IV točka izreka. Nestrinjanje druge tožene stranke z odločitvijo sodišča, pa še ne pomeni, da je v sodbi podana očitana kršitev.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo, da je šlo v obravnavani zadevi za spremembo delodajalca po 75. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožniki so bili zaposleni pri prvi toženi stranki A. d. o. o., ki je bila registrirana za gostinstvo in turizem kot glavno dejavnost, in je do začetka stečaja dne 8. 12. 2016 opravljala sekundarno dejavnost na območju B., ki je javni zavod, katerega je ustanovila Republika Slovenija z Zakonom o Kobilarni Lipica (ZKL, Ur. l. RS, št. 107/2006 - UPB in naslednji). Po tem zakonu druga tožena stranka opravlja javno službo in gospodarsko dejavnost vezano na javno službo na zavarovanem območju B., ki je kulturni spomenik državnega pomena za Republiko Slovenijo, na območju B. pa opravlja primarno dejavnost. 8. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Kobilarni Lipica (ZKL-C, Ur. l. RS, št. 38/2016) v 6. členu določa, da z dnem, na katerega družba A. d. o. o. preneha opravljati dejavnost na območju B., začne tržno dejavnost iz 11. člena tega zakona opravljati B.. Iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Kobilarni Lipica z dne 1. 4. 2016 (EPA 1138-VII) je razvidno, da je bil cilj sprememb zakona ohranitev turistične dejavnosti in drugih gospodarskih dejavnosti na območju celotne B., ponovna združitev vseh dejavnosti na območju celotne B., ponovna združitev vseh dejavnosti v okviru enovite organizacije in neprekinjeno izvajanje turistične dejavnosti in dejavnosti povezanih z njo. Predlagatelj je v obrazložitvi k členu 6 ZKL-C izrecno navedel, da bodo zaposleni v gospodarski družbi (torej v A. d. o. o.) svoje pravice iz delovnih razmerij uveljavljali skladno z veljavno zakonodajo, ki ureja pravice in obveznosti v primeru spremembe delodajalca (torej skladno s 75. členom ZDR-1). Tako je bil izražen jasen namen, da delavcem A. d. o. o., ne glede na način, na katerega bo ta prenehala opravljati dejavnost, zagotovi pravice, ki gredo delavcem v primeru spremembe delodajalca.

9. Druga tožena stranka se v pritožbi znova sklicuje na 5. člen Direktive sveta 2001/23/ES. Ta določa, da, če države članice ne določijo drugače, se člena 3 in 4 te Direktive ne uporabljata za prenos podjetja ali dela podjetja ali obrata, če je odsvojitelj v stečajnem ali temu podobnem postopku zaradi plačilne nesposobnosti, ki je začet z namenom likvidacije premoženja odsvojitelja, in je pod nadzorom pristojnega organa oblasti. Tako daje državam članicam pristojnost, da sprejmejo ustrezne ukrepe, da preprečijo zlorabo postopkov plačilne nesposobnosti, zaradi katerih bi bili delavci prikrajšani za pravice, ki jih predvideva ta Direktiva. Kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, to pomeni, da je v domeni države članice in torej tudi v domeni naše države, kako bo z zakonodajo zagotovila spoštovanje minimalnih pogojev iz te direktive, pri tem pa lahko zagotovi tudi ugodnejše zakonske rešitve. Sodišče prve stopnje je v točki 12 obrazložitve tudi pravilno ugotovilo, da razen določb iz 104. - 107. člena ZDR-1, kakšnih posebnih določb glede spremembe delodajalca in prevzema delavcev v primeru insolventnosti ZDR-1 in Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 13/14 - UPB in naslednji) nimata. V obravnavani zadevi pa je pa je bil prenos dejavnosti in prevzem delavcev urejen s 6. členom ZKL-C. 10. Na podlagi tega je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med prvo in drugo toženo stranko v razmerju do delavcev prve tožene stranke najkasneje 10. 12. 2016 prišlo do spremembe delodajalca na podlagi ZKL-C. Iz tega razloga so neutemeljene vse pritožbene navedbe v zvezi s tem, da naj do prenosa dejavnosti in spremembe delodajalca v obravnavanem primeru, zaradi stečajnega postopka uvedenega nad prvo toženo stranko, ne bi prišlo, ker zanj ni pravne podlage.

11. Pritožbeno sodišče pritožbenih navedb v zvezi z ugotovljeno nezakonitostjo odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem s strani prve tožene stranke in v zvezi trajanjem delovnega razmerja tožnikov pri prvi toženi stranki, ne more upoštevati, saj druga tožena stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitev, ki se nanašajo na prvo toženo stranko.

12. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnikov, da je njihovo delovno razmerje pri drugi toženi stranki obstajalo od 1. 1. 2017 do 22. 5. 2017, pravilno ugodilo. Do spremembe delodajalca je po ugotovitvah sodišča prišlo najmanj 10. 12. 2016, vendar pa tožniki zahtevajo vzpostavitev delovnega razmerja pri drugi toženi stranki od 1. 1. 2017. Zaradi tega pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati drugačnih pritožbenih navedb, npr. da je sodišče nekritično sledilo tožnikom, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja z drugo toženo stranko šele od 1. 1. 2017, čeprav je ugotovilo, da je do prenosa dejavnosti prišlo že 10. 12. 2016, saj so te v škodo druge tožene stranke, kršilo pa bi tudi določbo 1. odstavka 2. člena ZPP, po katerem sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov.

13. Sodišče prve stopnje pri odločanju o višini mesečnega bruto nadomestila plače za obdobje od 1. 1. 2017 do 22. 5. 2017 ni storilo kršitve po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki mu jo očita pritožba. Druga tožena stranka postavljenih bruto zneskov nadomestila po višini v postopku ni prerekala, zato jim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo.

14. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je drugi toženi stranki naložilo, da tožnikom plača denarno povračilo po 118. členu ZDR-1. Prvi odstavek tega člena določa, da v primeru, če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča druge stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Druga tožena stranka je s tem, ko ni prevzela delavcev, kljub temu, da jo je k temu zavezovala določba 6. člena ZKL-C, kršila določbo 75. člena ZDR-1, po kateri ob spremembi delodajalca preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika (brez odpovedi pogodb o zaposlitvi s strani prenosnika in brez sklenitve novih pri prevzemniku). Ta njena kršitev je povzročila nezakonitost odpovedi pogodb o zaposlitvi prve tožene stranke. Druga tožena stranka je s tem ravnala nezakonito, njeno zavračanje prevzema delavcev pa je enako, kot da bi jim nezakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Zaradi tega so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

15. Tožniki so s pripravljalno vlogo z dne 16. 3. 2017 tožbeni zahtevek modificirali in sicer so namesto reintegracije, zahtevali sodno razvezo pogodb o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča, zaradi vseh okoliščin, ki so privedle do nezakonite odpovedo pogodb o zaposlitvi, in denarno povračilo v višini 15.000,00 EUR za prvega do sedmega tožnika ter 24.876,00 EUR za osmega tožnika. Navedli so, da so bili pri prvi toženki zaposleni deset in več let ter da bodo o tem izpovedalo, ko bodo zaslišani kot stranke. Sodišče prve stopnje je v okviru materialno procesnega vodstva skladno z 285. členom ZPP s postavljanjem vprašanj poskrbelo, da so se med glavno obravnavo navedla vsa odločilna dejstva, da so se dopolnile nepopolne navedbe tožnikov o pomembnih dejstvih, da so torej tožniki podali vsa potrebna pojasnila, da se je ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vsemi okoliščinami in interesom tožnikov, da nadaljevanje delovnega razmerja med njimi in drugo toženo stranko ne bi bilo več mogoče. Glede na to, da druga tožena stranka tožnikov kljub temu, da jo je k temu zavezoval zakon, ni hotela niti prevzeti, saj je bil obstoj delovnega razmerja tožnikom priznan šele s sodbo, je logično, da tožniki z drugo toženo stranko me želijo nadaljevati delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je skladno z 2. odstavkom 118. člena ZDR-1 in, kot je že navedeno skladno z načelom materialno procesnega vodstva glavne obravnave, ugotovilo tako delovno dobo tožnikov, njihove možnosti za novo zaposlitev in tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, upoštevalo pa je tudi pravice, ki so jih tožniku uveljavljali za čas od prenehanja delovnega razmerja. Kot je obrazloženo v točki 13 te sodbe, je sodišče prve stopnje tožnikom tudi pravilno upoštevalo višino mesečne plače ter tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnikom dosodilo denarno povračilo v pravilni višini.

16. V obravnavani zadevi gre za spor v zvezi z obstojem oziroma prenehanjem delovnega razmerja. Tožniki so v sporu uspeli in sicer proti obema toženima strankama. Po 1. odstavku 161. člena ZPP sosporniki krijejo stroške po enakih delih, če pa je med njimi precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu, določi sodišče po tem razmerju, kolikšen del stroškov naj povrne vsak izmed sospornikov. V obravnavani zadevi gre za spor o nezakoniti odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki jih je prva tožena stranka izdala tožnikom, ker jih druga tožena stranka nezakonito ni hotela prevzeti. Pretežni del spora se nanaša na drugo toženo stranko, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora ta tožnikom povrniti povzročene stroške v tem individualnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni uporabilo določbe 156. člena ZPP, kot to v pritožbi neutemeljeno uveljavlja druga tožena stranka, čeprav je nespretno zapisalo, da je stroške zakrivila druga tožena stranka.

17. Iz navedenega izhaja, da je pritožba druge tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. in 154. člena ZPP in 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po katerem delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja sam krije svoj stroške ne glede na izid postopka. Tožniki pa sami krijejo stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi o pritožbi niso bistveno pripomogli.