Jedro

Sodišče v postopku odločanja o odrejanju in podaljšanju pripora lahko ugotovi, da gre za nedovoljen dokaz le takrat, kadar gre za dokaze, ki so nedovoljeni na prvi pogled. Utemeljen sum o storitvi očitanih kaznivih dejanj za obdolženega G. pa se gradi na dokazih, ki s hrambo DNK profila Š. niso povezani.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Vrhovno sodišče je s sklepom II Kr 26171/2015 z dne 13. 10. 2015 zoper obdolžena S. G. in S. Š., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1, podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) še za en mesec, to je do 16. 11. 2015. 2. Zoper sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vložila zagovornica obdolženega S. G. Zahtevo utemeljuje z navedbami, da se v spisu nahaja nezakonit dokaz, povezan s hrambo DNK profila soobdolženega S. Š., na podlagi katerega so bili tudi odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi in pridobljeni drugi dokazi zoper obdolženega S. G. Navaja, da je iz dokumenta na listovni št. 64-68 razvidno, da je bilo ugotovljeno ujemanje med avstrijskim in slovenskim DNK profilom osebe S. Š. DNK profil se je v Sloveniji hranil v zvezi s kaznivim dejanjem, ki ga je S. Š. storil še kot mladoletnik, postopek zoper njega pa je bil ustavljen. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-312/11 z dne 13. 2. 2014, v kateri je bila ugotovljena protiustavnost tistih določb Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol), ki so dopuščale neomejeno hrambo DNK profilov oseb, ki niso bile pravnomočno obsojene. Pripor zoper obdolženca, ob zmanjšani kriminalni količini zaradi ugotovljene nezakonitosti dokazov, po njenem mnenju ni več sorazmeren ukrep, zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pripor zoper obdolženega S. G. odpravi oziroma nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Ugotavlja, da zagovornica le posplošeno zatrjuje, da na dokazu z DNK profilom temeljijo odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi, kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa zagovornica v zahtevi ne konkretizira. Sodišče obstoj utemeljenega suma v pretežni meri gradi na drugih dokazih (poročila slovenskih in avstrijskih kriminalistov, zbranima obvestila, zasegi predmetov) in le v manjšem delu in za drugega obdolženca argumentira obstoj utemeljenega suma z DNK profilom.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročilo obdolžencu in njegovi zagovornici. Slednja se ne strinja z oceno vrhovne državne tožilke, da zahteva ni konkretno uveljavljala procesnih kršitev zakona. Navaja, da v spisu že obstaja listina, ki potrjuje, da je bil mladoletniški postopek zoper S. Š. ustavljen, DNK, ki je bil uporabljen kot dokaz pa izhaja prav iz tega mladoletniškega postopka. Ker se nezakonito pridobljeni dokazi in preiskovalni ukrepi nanašajo tudi na S. G., niso nezakoniti le dokazi, ki neposredno bremenijo S. Š., ampak tudi vsi nadaljnji dokazi zoper S. G., ki so s S. Š. v povezavi. Tudi iz sklepa o uvedbi preiskave je razvidno, da je bil Š. povezan z G., saj naj bi Š. obdolžencu dostavil prav tista dva paketa heroina, na katerem je bila na podlagi nezakonite hrambe najdena DNK sled Š.

B.

5. Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil DNK profil soobdolženega Š. hranjen v nasprotju z 38. členom Ustave, na njegovi podlagi pa naj bi bili pridobljeni še drugi dokazi, ki predstavljajo podlago za obstoj utemeljenega suma za obdolženega G. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-312/11 z dne 13. 12. 2014 res ugotovilo, da je bila ureditev v ZPol, ki je omogočala, da policija za namene odkrivanja storilca kaznivega dejanja oziroma zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti v svoji tekoči zbirki hrani profil DNK posameznika, ki je bil osumljen storitve kaznivega dejanja, pa zanj ni bil pravnomočno obsojen, vse do zastaranja kazenskega pregona, v neskladju s pravico iz prvega odstavka 38. člena Ustave (varstvo osebnih podatkov). Po ustaljeni sodni praksi s odišče v postopku odločanja o odrejanju in podaljšanju pripora lahko ugotovi, da gre za nedovoljen dokaz le takrat, kadar gre za prima facie nedovoljene dokaze, torej dokaze, ki so nedovoljeni na prvi pogled(1). V obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana protiustavna hramba DNK profila soobdolženega Š. ni takšna, da bi bilo mogoče ugotoviti, da so dokazi, ki utemeljujejo obstoj utemeljenega suma za obdolženega G. na prvi pogled nedovoljeni. Ravno nasprotno, iz izpodbijanega sklepa in sklepa o uvedbi preiskave, na katerega se izpodbijani sklep sklicuje, je razvidno, da se utemeljen sum o storitvi očitanih kaznivih dejanj za obdolženega G. gradi na dokazih, ki s hrambo DNK profila Š. niso povezani. Izsledki opravljene DNK analize najdene biološke sledi služijo kot dokaz za dejanje pod 1. točko sklepa o uvedbi preiskave, glede katerega je bilo na ravni utemeljenega suma ugotovljeno, da so si člani združbe razdelili vloge in skupno organizirali tihotapljenje 1 kg heroina iz Slovenije v Avstrijo. Obdolženi S. G. in S. B. sta poskrbela za financiranje nakupa, heroin je dobavil S. Š. in ga izročil S. G. in D. P., prevoz v Avstrijo je opravil G. T., heroin pa je prišel do tajnega delavca avstrijskih varnostnih organov. Iz sklepa o uvedbi preiskave izhaja, da obstoj utemeljenega suma temelji na uradnih zaznamkih avstrijskih varnostnih organov z dne 13. 1. 2015 in z dne 27. 1. 2015, uradnih zaznamkih o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 27. 1. 2015 in z dne 2. 2. 2015, uradnem zaznamku avstrijskih varnostnih organov o tajnem opazovanju z dne 17. 2. 2015 in prepisih telefonskih pogovorov. Sodišče pri utemeljevanju obstoja utemeljenega suma obvestilo o zadetku DNK sledi (dopis z dne 20. 5. 2015, listovna št. 64 - 68), uporabi le kot podporni dokaz. Z njim sodišče namreč le potrjuje tisto, kar je bilo ugotovljeno že na podlagi prej izvedenih preiskovalnih dejanj, in sicer, da je bil Š. res tisti, ki je pakiral heroin in ga dostavil S. G. in D. P., saj je bila na notranji strani ovoja paketa s heroinom najdena Š. biološka sled. Presoja dovoljenosti tega dokaza, ki obremenjuje Š., ne S. G., se ne more opraviti v postopku podaljševanja pripora, že v tej fazi postopka pa je mogoče pritrditi ugotovitvi vrhovne državne tožilke, da zagovornica v zahtevi ni konkretizirala, katera nadaljnja preiskovalna dejanja so bila opravljena na podlagi tega zatrjevanega nedovoljenega dokaza. Glede na datum, ki ga nosijo zgoraj našteti dokazni viri, je mogoče ugotoviti, da so bili dokazi, ki predstavljajo podlago za obstoj utemeljenega suma za obdolženega G., pridobljeni še pred obvestilom o zadetku DNK sledi S. Š. Tudi odredbe za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov zoper obdolžence v tem kazenskem postopku so bile izdane pred najdbo biološke sledi S. Š. Tako ni mogoče zaključiti, da dokazi, ki utemeljujejo obstoj utemeljenega suma za obdolženega G., izvirajo iz domnevno protiustavno hrambe DNK profila Š., konkretnejših navedb, s katerimi bi zagovornica pojasnila, kateri dokazi naj bi bili okuženi z domnevno protiustavno hrambo DNK profila, pa zagovornica ne poda. Glede na navedeno je treba ugotoviti, da uveljavljena procesna kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, kršitve iz 11. točke tega člena pa zagovornica ni utemeljila, zato je potrebno njeno zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrniti.

C.

6. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

7. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

(1) Glej npr. sodbe VS RS XI Ips 9569/2015 z dne 23. 7. 2015, XI Ips 37499/2013 z dne 5. 9. 2013, XI Ips 11445/2014 z dne 23. 4. 2014.