Jedro

Četudi bi šteli, da bi moral prekrškovni organ sodno odločbo poleg zagovorniku, za katerega v spisu ni izkazano, da mu je bilo pooblastilo s strani storilca preklicano do konca postopka o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog, poslati tudi osebno storilcu, takšna kršitev pravil o vročanju ne bi vplivala na nastop pravnomočnosti, saj je z odpravo sodne odločbe, ki je sodišče ni moglo več spremeniti, bila odpravljena pravna negotovost in vzpostavljena pravna varnost in je s tem trenutkom prekrškovni postopek bil pravnomočno končan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Šentjurju EPVD 54/2012-4610 z dne 26. 11. 2012 in mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

Zoper tak sklep se pritožuje storilec, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) in v pritožbi navaja, da zadeva ZSV 49/2013 Okrajnega sodišča v Celju še ni pravnomočna, saj mu še vedno ni bila vročena.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila storilcu s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja Okrajnega sodišča v Šentjurju z dne 18. 10. 2012 določena preizkusna doba 12 mesecev, da je ta začela teči 29. 11. 2012 in se je iztekla 29. 11. 2013 ter da je storilec v času trajanja preizkusne dobe dne 30. 12. 2012 storil prekršek po 5. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega mu je bilo s plačilnim nalogom Policijske postaje C. z dne 30. 12. 2012, ki je postal pravnomočen v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju ZSV 49/2013 z dne 21. 10. 2013, izrečena globa 1.000,00 EUR in stranska sankcija 9 kazenskih točk v cestnem prometu. Ob takšnih ugotovitvah je sodišče prve stopnje storilcu utemeljeno preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj takšno posledico določa prvi odstavek 202.e člena Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi s 23. členom ZPrCP, ki je v času storitve prekrška določal v četrtem odstavku, da se za hujši prekršek šteje prekršek, za katerega je predpisana globa najmanj 700,00 EUR in stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da storilcu sodba Okrajnega sodišča v Celju ZSV 49/2013 še vedno ni bila vročena in da zato še ni bilo pravnomočno ugotovljeno, da je dne 30. 12. 2012 storil hujši prekršek, je pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva, ki pod prilogo C 7 obsega tudi spis prekrškovnega organa v zvezi s plačilnim nalogom Policijske postaje C. z dne 30. 12. 2012, ugotovilo, da je Okrajno sodišče v Celju s sodbo ZSV 49/2013 z dne 21. 10. 2013 zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje C. z dne 30. 12. 2012 in da je ta sodba s strani prekrškovnega organa bila poslana le storilčevemu zagovorniku dne 11. 11. 2013, ne pa tudi osebno storilcu, pri čemer pa iz spisa prekrškovnega organa ni razvidno, da bi storilec zagovorniku pred odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo preklical pooblastilo kot to zatrjuje v pritožbi. Ker določbe o vročanju dokumentov zagotavljajo seznanitev naslovnika z njihovo vsebino, s tem pa možnost vložitve pravnega sredstva oziroma oprave drugega procesnega dejanja, zoper sodbo o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo pa v skladu z določbami 66. člena ZP-1, pritožba (praviloma) ni dovoljena, pravnomočnost nastopi s trenutkom, ko odločitev zapusti sfero tistega, ki jo je sprejel, ter preide v sfero tistega, na katerega se nanaša, ni pa za nastop pravnomočnosti potrebno, da bi bila odločba vlagatelju pravnega sredstva tudi pravilno vročena (primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 34/2013 z dne 17. 9. 2013). Četudi bi šteli, da bi moral prekrškovni organ poleg zagovorniku, za katerega v spisu ni izkazano, da mu je bilo pooblastilo s strani storilca preklicano do konca postopka o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog, poslati tudi osebno storilcu, takšna kršitev pravil o vročanju ne bi vplivala na nastop pravnomočnosti, saj je z odpravo sodne odločbe, ki je sodišče ni moglo več spremeniti, bila odpravljena pravna negotovost in vzpostavljena pravna varnost in je s tem trenutkom prekrškovni postopek bil pravnomočno končan.

Upoštevajoč navedeno pritožbeno zatrjevana kršitev pravil o vročanju ne vpliva na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je plačilni nalog Policijske postaje C. z dne 30. 12. 2012 postal pravnomočen in da je tako bilo s pravnomočno odločbo ugotovljeno, da je storilec v času trajanja preizkusne dobe storil hujši prekršek, zaradi česar mu je potrebno preklicati odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno izpodbijani sklep razveljaviti, ker do 29. 11. 2013 sodba Okrajnega sodišča v Celju ni bila pravnomočna, ker je ni prejel, in ker zoper to sodbo bi lahko podal tudi pritožbo oziroma drugo pravno sredstvo, saj pritožba zoper sodbo v konkretni zadevi glede na pogoje iz drugega odstavka 66. člena ZP-1 ne bi bila dopustna. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da nikjer iz spisa verodostojno ne izhaja, da bi naj sodišče pridobilo obvestilo organa, ki vodi evidenco kazenskih točk, saj se takšno obvestilo nahaja na list. št. 47 spisa, za pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa pa ni potrebno, da bi takšno obvestilo prejel tudi storilec. Navedbe, da v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo niso bili upoštevati storilčevi dokazni predlogi in da sploh ni bilo osnove za izdajo sodbe, pa so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa neupoštevne, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva za sprejem izpodbijanega sklepa, temveč na pravilnost in zakonitost sodbe o zahtevi za sodno varstvo ZSV 49/2013 z dne 21. 10. 2013, ki pa je glede na zgoraj pojasnjeno pravnomočna in ker zoper njo niso dopustna redna pravna sredstva, pritožbeno sodišče ni pristojno za presojo njene pravilnosti in zakonitosti.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, ki jo je odmerilo v skladu s tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 20,00 EUR. K plačilu tako odmerjene sodne takse bo storilca pozvalo sodišče prve stopnje.